A vsaj v športu to majhnost včasih vidim tudi kot nekaj pozitivnega. Majhnost načeloma pomeni, da ni treba, da se delimo na desetine skupin, ki bi med seboj tekmovale - ne le za zmage in lovorike, ampak tudi za pozornost. A ko je v igri financiranje, zavezniki hitro lahko postanejo konkurenti. Zadnja Tarča je govorila prav o tem. Znano je, da je Slovenija glede na majhno število prebivalcev izjemno uspešna, prva leta samostojne poti so športniki v posameznih športih osvajali precej medalj, zadnja leta pa so se jim nepričakovano pridružili tudi tisti iz ekipnih športov (zlato košarkarjev, srebro odbojkarjev, bron rokometašev).

Nikoli si ne bi želel primerjati uspehov v ekipnih in posameznih športih, a tokrat moram odpreti to temo, ki jo je v zadnji Tarči načel Iztok Čop. Podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenja športnih zvez (v nadaljevanju OKS) je kot športnik medalje osvajal v veslanju, pri tem je bil res uspešen, saj se lahko pohvali kar s 16. Še kot športnik je večkrat dal vedeti, kaj si misli o ekipnih športih in pomenu olimpijskih iger, na katerih je sam osvojil kar štiri medalje. Leta 2012, ko si je priveslal svojo zadnjo veliko medaljo, je javno izrazil nestrinjanje, da je športnik Slovenije postal Anže Kopitar, ki je tisto leto prvič postal prvak Lige NHL.

Tarča se je v četrtek ukvarjala s financiranjem v slovenskem športu, med drugim se je iskrilo med Čopom in predsednikom Hokejske zveze Slovenije Matjažem Rakovcem. Za potrebe kolumne objavljam zgolj kratek transkript (od 35:14 naprej) med Čopom in voditeljico oddaje Eriko Žnidaršič, ki sta debatirala o pogojih, da je športnik kategoriziran v najvišji olimpijski razred (da bi se izognili temu, da je to izstrgano iz konteksta, toplo predlagam ogled celotne oddaje).

Iztok Čop: Gospod Rakovec nima pojma, ker je to že večkrat dokazal. Če se kje sredstva delijo transparentno, se to v športu. Pravila so vnaprej določena. Če so dobra ali slaba, naj sodijo drugi. Ves čas balansiramo, to moramo delati med več kot 150 športnimi panogami.

Erika Žnidaršič: Se opravičujem, da vas prekinjam. Ali imajo enake možnosti, da se uvrstijo v najvišji olimpijski razred, ki seveda vpliva na delitev denarja, denimo, košarkarji, recimo Luka Dončić, Goran Dragić ali pa denimo ...

Iztok Čop: ... Iztok Čop, veslač ...

Erika Žnidaršič: ... Gospod Čop ali pa kateri drugi športnik, ki se mogoče ukvarja z individualnim športom, neki judoist ali pa kdo drug?

Iztok Čop: Če gledamo samo rezultate, imajo lažje (možnosti, op. a.). Individualni športi nosijo samo rezultat (medalja) na svetovnem prvenstvu ali pa olimpijskih igrah, pri ekipnih športih pa se da tudi z medaljo na evropskih prvenstvih dobiti olimpijski razred. To ...

Erika Žnidaršič: ... Je pa verjetno malo težje? V košarki se, denimo, uvrstiti med prve tri na svetu ...

Iztok Čop: ... To so subjektivne ocene. To govorijo ljudje, ki o športu nimajo pojma ali pa izkušenj. Tako bom rekel ...

Erika Žnidaršič: ... Gospod Rakovec ...

Iztok Čop: ... Pustite me do konca, to je preširoka tema, pravilnik je zdaj, ... imamo premalo časa. Prepričan sem, da marsikdo od mojih sogovornikov ne pozna materije. Kar se posameznikov tiče, je tudi možnost izjemne dodelitve svetovnega razreda. To gre za športnike, ki so v kolektivnih športnih panogah in večinoma nastopajo za tuje klube, ki direktno ne prinašajo slave Sloveniji, da temu tako rečem, ampak s svojim rezultatom lahko dobijo ta status. Seveda pa mora nacionalna športna zveza zaprositi za to. Dostikrat smo dobili očitke, da teh statusov nimajo, medtem ko zveza za to ni niti zaprosila. Če bi si gospod Rakovec prebral pravilnik ali pa če ne bi hotel manipulirati, bi lahko imeli veliko bolj normalno debato.

Verjamem, da je proračun precej omejen. Verjamem, da se marsikatera športna zveza počuti prikrajšano in je prepričana, da ji pripada večji kos pogače. A rad bi poudaril nekaj drugega - raven izražanja Iztoka Čopa, ki je v oddaji nastopal kot podpredsednik OKS-a, torej komiteja, ki združuje tako posamezne kot ekipne športe.

Čop se je že večkrat spotaknil ob novinarske izbore (ne le v primeru Kopitarja 2012; odločitev novinarjev ga je zmotila že leta 2007, ko so nagradili odbojkarje ACH-ja). Evropski naslov košarkarjev je eden največjih uspehov v zgodovini samostojne države do zdaj. Po mnenju Čopa gre za olajševalno okoliščino, ker imajo ekipni športi v primerjavi s posameznimi na voljo eno tekmovanje več. Kako pa naj najboljši slovenski tekmovalci v ekipnih športih prinašajo slavo slovenskim klubom? Bi moral Goran Dragić zategadelj še vedno igrati za Slovana ali Ilirijo? Jan Oblak za Olimpijo? Anže Kopitar za Jesenice? Goran Dragić ni postal le evropski prvak, ampak MVP celotnega turnirja in eden od peščice evropskih organizatorjev, ki je v Ligi NBA kadar koli zaigral na tekmi vseh zvezd. Kopitar je dvakratni prvak Lige NHL, štirikratni udeleženec tekme vseh zvezd in eden najbolj prepoznanih obrazov najmočnejše hokejske lige na svet. Jan Oblak že nekaj let velja za enega najboljših nogometnih vratarjev na svetu.

Vsi omenjeni v tujini niso slave prinašali le tujim delodajalcem in služili svoj denar, ampak se razvijali, učili in napredovali do te mere, da so potem to lahko vračali tudi v reprezentančnem dresu in prinašali "slavo Sloveniji". Sicer ne vem, kako se ta slava meri ali pa primerja s slavo, ki jo prinašajo športniki v individualnih športih. Očitno ta slava res ne prinaša točk, ki vplivajo na algoritem pri deljenju denarja v Sloveniji (formula je podrobneje predstavljena v oddaji), ampak prepričan sem, da nesejo slavo - ali bolje rečeno glas - o Sloveniji precej dlje kot v deveto vas. Tako smo nedavno na največjem ameriškem športnem mediju ESPN-u lahko brali podrobni članek o Dragiću in Sloveniji, težko obvladljivo število člankov o prihajajočem naboru Lige NBA v isti sapi omenjajo Luko Dončića in Slovenijo, podobe Stanleyjevega pokala v Sloveniji so romale v Severno Ameriko, zaradi Jana Oblaka in Samirja Handanovića se novinarji sprašujejo, zakaj je v Sloveniji toliko kakovostnih nogometnih vratarjev ...

A to je le vrh ledene gore, člankov je precej in precej. Kadar koli se srečam s tujci, so običajno športniki prvi identifikacijski element. Ogromno tujcev je še pred nekaj leti ob besedi Slovenija najpogosteje izstrelilo "Zlatko Zahovič". Najboljši strelec slovenske nogometne reprezentance je bil še desetletje po upokojitvi običajno prva asociacija. Dobro se spomnim olimpijskih iger v Sočiju, kjer mi je kar nekaj sogovornikov najprej omenilo ime Anžeta Kopitarja, in ne nosilcev olimpijskih medalj.

Seveda bi se ustrelil v koleno, če bi želel delati tovrstno primerjavo med posameznimi in ekipnimi športniki. Tako štetje je popolnoma nepomembno in neproduktivno. Športnik si sicer sam izbere udejstvovanje v ekipnem ali posameznem športu, ne vpliva pa na njegovo popularnost ali deljenje denarja. Niti ni kriv, da tekmuje v športni panogi, ki je medijsko manj zanimiva in pritegne manj pozornosti. Pri "širjenju slave" vsak deluje po svojih zmožnostih, kjer pa zmage in medalje niso vedno najpomembnejše. Pomembnejši je spoštljiv odnos, ne le do sotekmovalcev, ampak tudi drugih panog. To je najmanj, kar pričakujem od nekoga, ki je osvojil štiri olimpijske medalje, in od nekoga, ki je podpredsednik OKS-a. In naj gospod Iztok Čop ne pozabi, tudi sam je večino svojih medalj osvojil v ekipnih veslaških disciplinah oziroma v sodelovanju z drugimi (dvojec brez krmarja, dvojni dvojec, dvojni četverec).