Pred 15 leti je na prijateljski tekmi proti Švici v Novi Gorici debitiral za reprezentanco, drevi bo v Stožicah proti Belorusiji na svojo željo odigral še zadnjih pet minut v majici Slovenije s številko 5. Dejal je, da ga ob misli, da bo to njegov zadnji nastop, pošteno stiska pri srcu.

Poslovil se bo na 101. odigrani tekmi za izbrano vrsto, s čimer je rekorder med slovenskimi nogometaši, prav tako je bil največkrat kapetan. Kapetanski trak je prvič nosil leta 2011 na tekmi proti Srbiji, pravo kapetansko vlogo pa je dobil s prihodom Srečka Katanca na mesto selektorja. Dosegel je tudi za branilca zavidljivih 10 zadetkov, zadnjega na začetku kvalifikacij za SP septembra 2016 v Litvi.

Debi ob Zahoviču, Pavlinu in Ačimoviću
12. februarja 2003 je v mrazu in vetru debitiral za člansko reprezentanco, potem ko ga je tedanji selektor Bojan Prašnikar naknadno vpoklical zaradi odsotnosti Muamerja Vugdalića in Fabijana Cipota. "Bil sem z mlado reprezentanco na pripravah in čez noč sem šel v A-reprezentanco. Ni bilo lahko, visoko smo izgubili z 1:5, a debija se nikoli ne pozabi. Občutil sem neko višjo raven v karieri," se je tiste tekme oktobra lani spominjal v oddaji "V sredo" na Valu 202.

"Švicarji so zadetke dosegli na dokaj lahek način, predvsem pa so hitro in učinkovito kaznovali napake zvezne, še bolj pa obrambne vrste. Teh res ni manjkalo, zato je bil debi v članskem moštvu Boštjana Cesarja ob nemočnem Spasoju Bulajiću in nejevoljnem Aleksandru Knavsu dokaj klavrn," je dan po tekmi zapisal poročevalec Slovenske tiskovne agencije.

Cesar, čigar vzornik je nekdanji francoski reprezentant Marcel Desailly, je bil star 20 let, ko je že na prvi tekmi dobil priložnost v začetni postavi, v kateri so bili še Marko Simeunović, Goran Šukalo, Miran Pavlin, Nastja Čeh, Mile Ačimović, Zlatko Zahovič, Sebastjan Cimerotič in Ermin Šiljak.

Gol proti Italiji dvignil kariero
9. oktobra 2004 je dosegel svoj prvi zadetek za izbrano vrsto, v Celju v kvalifikacijah za SP 2006 proti Italiji. Gianluigija Buffona je po podaji Čeha s prostega strela kot rezervist premagal z glavo. Azzurri so slabi dve leti pozneje postali svetovni prvaki. "Čas hitro leti, gola se spomnim, kot bi bilo včeraj. Lahko rečem, da je dvignil mojo kariero, ostal mi bo v spominu za vse življenje. Gotovo je ta gol marsikoga zbudil in je prišel zaradi tega v Zagreb pogledat kakšno mojo klubsko tekmo. Naslednje leto sem prestopil iz Dinama (tja je odšel že pri 16 letih skupaj s soigralcem pri Olimpiji, napadalcem Miho Permetom, op. a.) v Marseille."

Sezono 2007/08 je v družbi Roberta Korena preživel na posoji pri West Bromwichu, s katerim je osvojil prvo mesto v angleški drugi ligi. "Moje sanje so bile od otroštva igrati v Angliji, to se mi je uresničilo. Otoški nogomet mi ustreza, je moški. Užival sem tam," o tej izkušnji razmišlja Cesar, sicer navijač Milana.

V času največjega reprezentančnega uspeha, uvrstitve na svetovno prvenstvo leta 2010, je igral za Grenoble, po izpadu iz francoske prve lige pa se je dan pred odhodom na sklepne priprave za južnoafriški mundial v Brunicu dogovoril za selitev v Chievo, kjer je še danes.

Največji navijač? Družina Cesar
"V Veroni sem prezadovoljen, super se počutim," je že večkrat poudaril, čeprav v zadnjih dveh sezonah igra veliko manj kot v prejšnjih in mu konec junija poteče pogodba. S predsednikom kluba Luco Campedellijem sta dobra prijatelja.

"Ne igram veliko, trener zelo veliko rotira na štoperskih položajih, vendar sem profesionalec in se zavedam, da slej ko prej pride takšen čas. V takšnih trenutkih se pokažeta moč in profesionalnost igralca. Moram še več delati in prisiliti trenerja, da bom igral. Ko si mlajši, mogoče misliš, da je vedno 'kriv' trener, potem vidiš, da je v ospredju vedno kolektiv in moraš tako razmišljati," nam je povedal na začetku januarja ob odprtju športne dvorane Baza v Štepanjskem naselju v Ljubljani, v katero je z nekdanjim soigralcem pri Chievu Bojanom Jokićem in Sašo Abrićem vložil dober milijon evrov.

Cesi oziroma Boss, kot ga kličejo v Italiji, se je včeraj zahvalil tudi največjima navijačema - očetu in mami, ki ga redno spremljata na tekmah. Še bolj povezan pa je s starejšim bratom Igorjem, ki je njegov kondicijski trener in mu pomaga tudi z nasveti, sploh po poškodbah: "Z njim sodelujem od začetka kariere, vedno mi je stal ob strani in mi svetoval, kaj je dobro in slabo. Po njegovi zaslugi sem tudi pri 35 letih pripravljen na najvišji ravni in lahko igram pomembne tekme."

Starejši bodo morali potegniti vso ekipo za sabo
Nastopa na evropskem prvenstvu ni dočakal, v boj za EP 2020 pa bo Slovenija vstopila brez njega. "Verjamem v to, da slovenska vrsta lahko naredi rezultat. Igralci se že dolgo poznajo, gotovo pa bodo morali določeni, predvsem izkušeni, prevzeti odgovornost in peljati slovensko reprezentanco v nove zmage. To ni lahko, potrebovali bodo tudi še kakšno tekmo, da se uigrajo, ker je nov selektor. Starejši igralci bodo morali potegniti vso ekipo za sabo, mlajši pa bodo morali temu slediti. Uveljaviti se bodo morala prava pravila, kakršna smo imeli do zdaj. Tu ni odstopanja, to se bo moralo upoštevati in narediti dober ambient. Če bodo rezultati, bodo prišli tudi ljudje na stadione in dali veter v hrbet reprezentanci ter bili njen 12. igralec."

In kaj bo Boštjan Cesar, ki ima ženo iz Zagreba, počel po karieri? "Rad bi ostal v nogometu, v tem trenutku se porajajo v mislih razne stvari. Nisem se še odločil, želim igrati še nekaj let na tej ravni. Upam, da bo zdravje to dopuščalo. Ko prideš v določena leta, ni lahko, ker vemo, da je ritem visok in telo počasi izgublja energijo. Verjamem pa, da se s prehrano lahko veliko bolje počutiš in fizične napore lažje sprejemaš. Ko bo čas, bom podrobneje razmislil tudi o življenju po karieri in se odločil za delo, ki me bo veselilo. Ena od možnosti je tudi ta, da bom trener."