Žalostno novico so potrdili v centru starejših Notranje Gorice, kjer je Prešernov nagrajenec leta 2015 in oče stripovskih junakov Lakotnika, Zvitorepca in Trdonje prebival zadnja leta. S stripi Mikija Mustra so odraščale številne generacije. "V svojih risbah sem se vedno zavzemal za mir in nič nasilja," pa je dejal, ko je prejel srebrni red za zasluge za vrhunsko pionirsko delo na področju slovenskega animiranega filma in stripa.

S polnim imenom Miklavž Muster se je rodil 22. novembra 1925 v Murski Soboti, pozneje živel na Dolenjskem, zatem pa dolga leta v Ljubljani, a se je vedno počutil Prekmurca, saj je na Goričkem preživel najlepša leta svoje mladosti. Že kot otrok je bil navdušen nad Disneyjevimi risankami, zato je sanjal, da bo nekoč delal podobne stvari. Ko so v Ljubljani okoli leta 1938 v kinu vrteli celovečerni film Sneguljčica in sedem palčkov, je začel sanjariti o tem, da bi ustvarjal risane filme. "Vsak košček papirja, vsi robovi šolskih zvezkov so bili porisani s škrati," se je nekoč spominjal.

Z bratom na prve ure risanja
Imel je še starejšega brata, ki mu je kot petleten fantič pomagal v šoli pri likovnem pouku, saj je učiteljica rekla, da lahko pride z bratom na ure risanja. Prve napotke za risanje obrazov pa je dobil od očetovega prijatelja.

Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je končal študij kiparstva, ker je bilo to najbližje temu, kar je želel početi v življenju, vendar je naredil le nekaj kipov žene Jane in enega partizana, nato se je posvetil risanju. Med študijem se je preživljal s petjem. Dolga in izredno bogata zavezanost stripu se je začela leta 1952, ko je začel izhajati prvi povojni slovenski tednik PPP (Poletove podobe in povesti), v katerem bi moral iziti Disneyjev strip, ki pa ni prišel pravočasno, zato ga je narisal Muster.

Približno 380 reklamnih spotov
Najprej si je služil kruh z oglasi za televizijo (več generacij si bo za vselej zapomnilo oglase za Štacuno Mercator, Viki kremo, Cikcak zajčkih, reklami za Jelovico, Rdeči kapici, ki si jih lahko ogledate spodaj), ustvaril je kar okrog 380 reklamnih spotov.

Vendar pa si je ves čas želel ustvarjati animirane filme. Med prvimi naročniki njegovih animiranih filmov je bilo tudi podjetje Viba film iz Ljubljane. Pri njih je leta 1960 režiral in animiral prvi slovenski risani film Puščica, pozneje pa še filma Kurir Nejček in Zimska zgodba.

Selitev v München
V letih 1955–73 je bil ilustrator pri Slovenskem poročevalcu oziroma Delu, nato je ustvarjal kot svobodni umetnik. Leta 1973 se je preselil v München in pri Bavaria filmu začel ustvarjati risani film. Ko je sredi 70. let srečal Guillerma Mordilla, humorista in karikaturista, je nastala serija 400 risanih filmov, v skupni dolžini 400 minut. Ta serija je imela izreden uspeh in so jo vrteli po vsem svetu.

Na področju animiranega filma je bil samouk. "Sam sem moral ugotoviti, kako animacija deluje. Deset let sem eksperimentiral s pripomočki, ki sem jih imel tedaj na razpolago, da sem ugotovil, kako se liki premikajo. Moral sem biti tudi zelo racionalen, kar se mi je pozneje obrestovalo. Pozneje sem bil petkrat hitrejši kot moji kolegi animatorji. Nihče ni mogel verjeti, da naredim desetminutni film v dveh mesecih. Tam so bile ekipe po pet ali šest ljudi, pa so tak film delali pol leta, jaz pa sem vedno delal vse popolnoma sam," je dejal.

Karikaturist opozarja na napake
Po osamosvojitvi Slovenije se je Muster vrnil v Slovenijo in začel risati politične karikature. Nekaj časa je bil karikaturist pri Magu in pozneje pri Reporterju. Leta 2014 mu je Združenje novinarjev in publicistov podelilo častno priznanje Boruta Meška za njegov življenjski opus in likovno ustvarjanje na področju politične karikature.

"Menim, da je naloga karikaturista, da opozarja na napake, ki jih delajo politiki. Ne sme kritizirati politika kot osebo ali smešiti njega, ampak njegova dejanja. Če kaj narobe naredi ali kakšno bedasto zine, ga karikaturist opozarja," je razmišljal.

Prejemnik srebrnega reda za zasluge
Je prejemnik še številnih drugih nagrad in priznanj. Leta 2014 ga je predsednik republike Borut Pahor odlikoval z državnim odlikovanjem srebrni red za zasluge, in sicer za vrhunsko pionirsko delo na področju slovenskega animiranega filma in stripa.

Leta 2015 je prejel veliko Prešernovo nagrado. "Mustrovi stripi vsebujejo spoj precizne obrisne linije, stilizacijo in realistični perfekcionizem, zanesljivo kompozicijo, pregledno kadriranje, brezhibno animacijo likov, stripovsko dinamiko, scenaristično inventivnost in tekoče dialoge," je pisalo v utemeljitvi.

Izpolnjene sanje
Ko je pred nekaj leti pod svojim ustvarjanjem potegnil črto pod svojim delom, je bil z njim zadovoljen, saj je dosegel svoje otroške sanje. "Zdaj sem ugotovil, da so se moje sanje izpolnile. Naredil sem vse oziroma še malo več, kot sem si mislil, da bom lahko naredil," je v letu, ko je prejel Prešernovo nagrado, dejal v pogovoru za Radio Slovenija. Obenem pa ni pozabil na pomemben steber, na katerem je slonela njegova ustvarjalna pot, na svojo ženo. "Če ne bi bilo nje, bi verjetno narisal pol manj, zato sem ji hvaležen. Ona je bila res moja muza. Zdaj, ko je ni več, se vsak dan peljem na Žale, prižgem sveče, uredim grob in se z njo pogovorim."

Zase je govoril, da je deloholik. Delal je lahko tudi 16 ur na dan. "A v resnici mi nikoli ni bilo treba delati, saj risanja nisem razumel kot delo. Risal sem zase in se pri tem zabaval."

Vremenska aplikacija z njegovimi stripovskimi junaki
Mustrovi stripi in ilustracije so bili razstavljeni na vrsti razstav. V letu, ko je prejel Prešernovo nagrado, so bile njegove podobe v ospredju knjižnega sejma v Leipzigu, istega leta mu je veliko retrospektivo posvetil Muzej sodobne umetnosti Metelkova, kjer je bil na ogled izbor iz njegovega obsežnega opusa s področij stripa, slikanic, risank, reklam in karikature.

Leta 2015 so na Slovenskem knjižnem sejmu avtorju večnega Zvitorepca namenili preddverje Gallusove dvorane Cankarjevega doma, kjer so predstavili presek njegovih del. Na spletu pa se je tega leta pojavila tudi vremenska aplikacija z njegovimi stripovskimi junaki. Lakotnik, Zvitorepec in Trdonja uporabnikom pametnih telefonov in tablic v obliki kratkih, zabavnih animacij sporočajo, kakšno je vreme.

Skoraj ponarodeli Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik
Glavni junaki Mustrovih stripov – karikaturistično preoblikovane počlovečene živali – so delno nastali na podlagi domače ikonografije oziroma tradicije. Njegovi stripi vsebujejo spoj natančne obrisne linije, stilizacijo in realistični perfekcionizem, zanesljivo kompozicijo, pregledno kadriranje, brezhibno animacijo likov, stripovsko dinamiko, scenaristično inventivnost in tekoče dialoge. Vzporedno s stripi je za dnevnik Slovenski poročevalec od leta 1954 prispeval slikovno komponento k slikanicam po motivih svetovne in domače literature. Slikanice so risane v stilizirano realističnem slogu, stripi pa v karikaturistično-humornem slogu. Med njegovimi znamenitimi stripi so že skoraj ponarodeli Zvitorepec, Trdonja in Lakotnik.

Čeprav je od objave prve epizode Zvitorepčevih prigod minilo že več kot šestdeset let, njegovi stripi in slikanice navdušujejo že tretjo generacijo bralcev, saj so bili večkrat ponatisnjeni, so leta 2015 v obrazložitvi spomnili podeljevalci Prešernove nagrade. S svojim likovnim opusom, v katerem izstopata prispevek k uveljavitvi stripa kot drugim likovnim disciplinam in zvrstem enakovrednega ustvarjalnega področja, je in delom na področju animiranega filma, se mu je uspelo uvrstiti med najbolj prepoznavne osebnosti domače likovne kulture v najširšem pomenu besede, so še zapisali.

"Risal sem za otroke od petega do devetdesetega leta, saj mora vsak človek ohraniti v sebi otroško dušo vse do poznih let. Če se zna človek nasmehniti v vsakdanjih težavah in ga v smeh spravi tudi kakšna moja zgodba, potem sem dosegel namen," je nekoč dejal "oče" najbolj priljubljenih junakov slovenskega stripa.