Najprijetnejše presenečenje sezone Evrolige je nedvomno Žalgiris. Litovski ponos je glede na proračun pravi malček med tremi giganti, CSKA-jem, Realom in Fenerbahčejem, s katerim se bo pomeril v polfinalu Final Foura. Vendarle pa zeleni gozd pod vodstvom Šarunasa Jasikevičiusa blesti na parketu in navdušuje z igro, ki je za mnoge najlepša v celotnem tekmovanju. 19 let mineva od slavja Žalgirisa v Münchnu, prava zelena vojska navijačev, ki množično prihaja tudi v Srbijo, pa sanja nov pohod na vrh stare celine. Med sezono je kaunaškega velikana okrepil Udrih, ki mu sistem igre Jasikevičiusa ustreza. Kljub nekaterim težavam s poškodbami in zdravjem se je dobro znašel in korektno opravlja vlogo drugega organizatorja igre. Prva pripada Kevinu Pangosu, Kanadčanu, ki ima zaradi očetovih korenin tudi slovensko državljanstvo. "Zelo sem vesel, da sem prišel sem. Da smo na Final Fouru, je res nekaj izjemnega, saj je malokdo pred sezono verjel, da lahko pridemo v končnico," je povedal 35-letni Šempetrčan.

"Ko sem prišel, je bil klub že v dobrem položaju. Realen cilj je bila uvrstitev v končnico, Final Four pa pač ne. Vendar pa, ko smo dobili Olympiacos, sem čutil, da imamo priložnost. Glede na to, kako smo z njimi odigrali zadnjo tekmo, sem bil optimist. Dokazali smo, da smo sposobni jih premagati in res smo odigrali zelo dobro," je pot v Beograd na kratko opisal Udrih, ki je dodal, da je bil Jasikevičius glavni razlog za prihod k Žalgirisu, saj bi se rad od njega kot trenerja veliko naučil. Namreč, tudi sam se v nekaj letih vidi v trenerski vlogi. Skupna njuna točka je tudi Olimpija, kjer je Udrih, ko je kot obetavni najstnik prišel s Polzele, organizacijo igre prevzel prav od nepozabnega Litovca.

Vendarle pa je imel po prihodu v Kaunas nekaj težav. Najprej se je poškodoval, nato je dobil gripo, zatem še, kot je povedal, en virus. "Še dobro, da je tedaj na obisk prišel brat Samo, da je kuhal in mi nosil čaj, saj nisem mogel skrbeti zase. Ravno tedaj sem se začenjal dobro počutiti in sem ujel ritem, saj predtem nisem igral od aprila prejšnjega leta," je ob tem pristavil izkušeni košarkar, ki pa se je zdaj že povsem ujel v novem sistemu: "Šarunas je trener, ki ima rad disciplino, in to deluje. Nimamo se kaj pritoževati. Ko sem prišel, sem se pogovoril z njim. Rekel je, da ima ekipo postavljeno, ampak potrebuje 'playa', ki zna voditi in umiriti ekipo. Mislim, da sem to v zadnjih dveh mesecih tudi naredil. Upam, da bo tako tudi naprej. Zdaj je laže, saj poznam vse akcije in mi ni treba razmišljati o tem, katero igramo. Kamor koli prideš med sezono, je težko. Na hitro se spoznaš z akcijami in potem moraš na parketu veliko razmišljati o tem. Zdaj mi je pa že vse samoumevno in sem lahko bolj osredotočen na svojo igro."

Košarka v Litvi brez konkurence številka ena
Litva je zares košarkarska država, Kaunas pa morda celo najbolj košarkarsko mesto v Evropi. Ta šport ima ob Baltiku posebno mesto in skoraj religiozen status. Reprezentanco na vsakem koraku spremlja množica privržencev, podobno pa je tudi z Žalgirisom, ki je nekakšen vselitovski klub in ponos države z zelo bogato košarkarsko zgodovino: "Vsekakor se čuti evforija. Še posebej na domačih tekmah v Evroligi je bila atmosfera zares izvrstna, dvorana polna, navijači glasni in bili so nam v res veliko podporo. Ne le v Kaunasu, ampak v celi Litvi je to šport številka ena. Se mi zdi, da je košarka na prvem mestu, potem pa ni dolgo nič, pa nato znova košarka. Res, navijači so izjemni in tudi tu jih bo zagotovo veliko."

Letos se je po 13 letih vrnil iz Lige NBA, kjer je s San Antoniom dvakrat postal prvak. Nato je zamenjal kar nekaj klubov, nazadnje pa je bil član Detroita. Vedno je govoril, da je NBA prva izbira in tudi zdaj, ko pravi, da ima oziroma upa, da ima pred sabo še dve ali tri sezone, ji še ni zaprl vrat: "Vsekakor vrnitev v NBA še vedno ostaja želja. 13 let sem bil tam, več kot polovico moje kariere in želja je. Sicer gre za bolj veteransko oziroma mentorsko vlogo mladim. Liga je vse mlajša. Se spomnim, ko sem prišel, smo imeli v ekipi po dva novinca, ostali pa so bili veterani ali pa takšni z vsaj po petimi leti izkušenj. Zdaj sta po dva veterana, ostali pa samo mladi. Starostna meja se je v povprečju znižala nekje za dobre štiri leta."

Manjšina proti večini ne more zmagati
Beno in reprezentanca oziroma njegovo (ne)igranje za izbrano vrsto je dolga in posebna saga, polna različnih zgodb, saj je Udrih odigral le dve veliki tekmovanji, s tem, da je bilo eno evropsko prvenstvo leta 2001, ko je bil še 19-letni mladenič. Čeprav o konkretnih razlogih ne želi govoriti, pa je o tem dejal: "Vedno sem želel igrati za reprezentanco, nočem pa pogrevati, zakaj nisem igral. Tega ne želim. Vem le, da sem bil manjšina, vse ostalo pa večina, in manjšina proti večini nikoli ne more zmagati. Kar je bilo, je bilo. Vedno sem bil pripravljen igrati. Kadar mi je zdravje omogočalo, vedno … Dostikrat se mi je zgodilo, da sem sem med reprezentančno akcijo poškodoval, gleženj, dvakrat koleno, prepono …"

"Glede na to, da zdaj delajo, kot sem jaz takrat govoril, ne vem, če bi kaj spremenil. Morda pa bi že takrat kaj osvojili, če bi se delalo tako," je ob tem dejal in dodal, da sta se z novim selektorjem Radom Trifunovićem slišala in mu je tudi povedal, da je pripravljen pomagati, če ga izbrana vrsta potrebuje: "Z Radom sva skupaj igrala na Polzeli in bila kot soigralca dobra prijatelja. Poklical sem ga, mu čestital in povedal, da sem pripravljen igrati, če bom zdrav. Vem, da so pomladili ekipo. Ne vem tudi, ali je v interesu, da sem poleg, saj je odvrnil, da me bo imel v mislih, a da ne odloča samo on, ampak tudi strokovni štab."

Iz Beograda

Tilen Jamnik