Mednarodna uspešnica Prepovedani sad je podrobno raziskana, a na varljivo lahkoten način podana "kulturna zgodovina vulve", ki vam bo med drugim morda pomagala ugotoviti, zakaj nam gre ta mala beseda - vulva - še vedno težko z jezika. Na igriv način povzame po navadi zamolčano zgodovino matriarhata, vse od jamskih slikarij ženskih spolnih organov do nekdaj sakralnega valovanja menstrualnega cikla, kar je v očitnem kontrastu z deprimirajočimi novejšimi upodobitvami žensk kot barbik (torej: brez česar koli pod spodnjimi hlačkami). Predvsem pa je Prepovedani sad zgodba o tem, kako so bile ženska seksualnost, identiteta in samopodoba dolga stoletja zatirane, patologizirane in dojemane kot manjvredne.

Liv Strömquist je švedska striparka in radijska voditeljica. Njena dela, za katera je značilna družbenokritična in feministična perspektiva, odlikuje politična angažiranost, resnih problematik pa se loteva s humorjem, večkrat s satirične pozicije: predstavljajte si, da vam resno teorijo razlaga stand-up komik v svojem nastopu. Poleg risoromana Prepovedani sad (Kunskapens frukt, 2014), ki je avtoričino doslej najbolj znano in največkrat prevajano delo, je med drugim izdala še risoromane Einsteinova žena (Einsteins fru, 2008), Občutki princa Charlesa (Prins Charles Känsla, 2010) in Vzpon in padec (Uppgång & Fall, 2016). Prepovedani sad je v slovenščino (odlično) za založbo VigeVageKnjige prevedla lektorica za švedščino na Filozofski fakulteti Mita Gustinčič Pahor.

Moški, ki jih je ženski spolni organ zanimal preveč
Težava ni v tem, da moških ženski spolni organ ne bi zanimal dovolj, kot že v uvodu pojasni Strömquistova – nasprotno, večina težav izvira iz tega, da je ženska seksualnost marsikaterega v zgodovini fascinirala do točke obsedenosti, kar je za seboj potegnilo cel kup nevšečnosti. Na seznamu sedmih "moških, ki so se preveč zanimali za tisto, čemur pravimo ženski spolni organ", se je denimo znašel John Harvey Kellog, izumitelj koruznih kosmičev v 19. stoletju – in žolčni borec za preprečevanje samozadovoljevanja pri ženskah: možak, ki je bil po izobrazbi zdravnik, je predpisoval zlivanje jedke kisline na ščegetavček. Njegov sodobnik, dr. Isaac Baker-Brown, je šel še dlje: bil je velik ljubitelj operativnih odstranitev klitorisa kot zdravila za histerijo, glavobol, depresijo, izgubo apetita, neposlušnost in druge "ženske bolezni".

Kako je bila lahko ženska uspešna vladarica? Najbrž ni bila ženska.
A to ni še nič v primerjavi s prvim mestom lestvice: zaseda ga skupina znanstvenikov, ki je leta 1965 zahtevala (in dosegla) odprtje sarkofaga švedske kraljice Kristine. Do sklepa, da je bila vladarica iz 17. stoletja "psevdohermafrodit", so prišli na podlagi zapisov o njenih "netipično ženskih fizičnih in psihičnih značilnosti" – zmotili so jih njena "moška nadarjenost" (študij filozofije, klasičnih jezikov, astronomije in matematike) ter sposobnost vodenja državniških poslov in minimalno zanimanje za obleke, česar niso znali uskladiti z njenimi "ženskimi lastnostmi" (površnostjo in nepredvidljivostjo). "Kristinine genitalije so imele nad to četico starčkov tako hipnotično moč," izvemo, "kot jo ima X-box nad druščino enajstletnikov v temni kletni sobici med poletnimi počitnicami." Ker na podlagi 400 let starega odkopanega okostja ti možje seveda niso mogli ugotoviti ničesar določnega o pokojničinih spolnih organih, je njihova ekskurzija na področje interspolnosti ostala nedokončana.

Smo si res bolj različni kot enaki?
Na podlagi te in podobnih fascinantnih anekdot, posejanih s srhljivimi zgodovinskimi detajli, je sporočilo precej lahko izluščiti: razumevanje družbenega spola v 21. stoletju je konstrukt, ki se je skozi zgodovino večkrat pregnetel in spreminjal. Ideja, da obstajata samo dva, med seboj diametralno nasprotna spola, je relativno mlada. Do konca 18. stoletja je bil temelj razprave o spolnih organih in spolnosti v največji meri enakost; šele pozneje je to področje postalo priročno sredstvo za uveljavljanje idej o različnosti med moškimi in ženskami. Zaradi postopnega upada vpliva religije je bila zdaj naloga znanosti, da na podlagi "različnosti" žensko seksualnost klasificira kot nekaj šibkega in praktično neobstoječega. (Iz 19. stoletja izvira tudi stereotip, da ženske zanimajo predvsem čustveni odnosi, moške pa spolnost.)

Milenijski register
Strömquistova svojo lekcijo zgodovine, ki je podprta s številnimi (navedenimi) viri, zapakira v lično milenijsko embalažo "medmrežne govorice", skrajno učinkovito kombinacijo različnih registrov, medklicev v angleščini in sarkastičnih opazk. Največjega latinskega cerkvenega očeta, denimo, spoznamo takole: "Avguštin je bil krščanski teolog, ki je živel v 4. stoletju. Ni samo živel, ampak tudi pisal. In itak, da noče človek nič slabega reči o nekom, ki piše in to, in čeprav ne mara tega, kar počne, bi se mu človek klub temu želel spodbudno nasmehniti, dvigniti palec in reči: "Kul, da to počneš!" Ampak jaz na žalost Avguštinu ne morem reči: "Kul, da to počneš, Avguštin!" Za vse ženske po vsem svetu in tisočletja dolgo bi bilo EKSTREMNO veliko bolje, če Avguštin v 4. stoletju ne bi javno izražal svojih misli in občutkov o tem in onem."

Tisto, česar se ne sme (pravilno) imenovati
V poglavju Na glavo obrnjena petelinja roža se dotaknemo trenutno v naši kulturi precej aktualnega vprašanja pomanjševanja sramnih ustnic, ki je zdravstveno popolnoma nepotrebno, a se ženske zanj odločajo iz "estetskih" razlogov. Idejo, da so majhne sramne ustnice boljše od večjih, prek barona Georgesa Cuviera poveže z znanstvenim rasizmom; baron je namreč vpeljal idejo, da so se pri belkah sramne ustnice z evolucijo zmanjšale (in so bile torej znak rasne večvrednosti). Na podlagi tega avtorica razvije tezo, da zato, ker naša kultura zunanjega ženskega spolnega organa (tj. vulve) praviloma ne imenuje s pravim imenom in ga včasih niti ne pokaže v šolskih učbenikih (v nekaterih je le prerez notranjih organov), se je žensko seksualnost reduciralo na "prazen prostor", na odsotnost oz. pomanjkanje, ki pravi pomen dobi šele v navezavi na moški spolni organ. Precej zgovoren je, denimo, podatek, da je NASA leta 1972 v svoje "sporočilo v steklenici" za morebitna vesoljska bitja vključila anatomsko pravilno skico moškega, ženski pa je izbrisala kratko črtico, ki naj bi nakazovala vulvo.

Zadnje poglavje risoromana je posvečeno tematskemu spektru, ki pokriva vse: od predmenstrualega sindroma do različnih reakcij deklic na njihovo prvo menstruacijo. Avtorica na inteligenten način poudari, da je danes skoraj nemogoče najti oglas za vložke ali tampone, ki ne bi obljubljal "svežine in/ali občutka čistoče", čeprav so, paradoksalno, prav ti izdelki narejeni iz nerazgradljivih materialov in so ogromna obremenitev za okolje (priporoča uporabo pralnih vložkov ali menstrualnih skodelic.) Zanimiva je tudi zbirka resničnih citatov mladih deklet, pobrana s spletnih forumov, ki razkrivajo sram in nevednost, ki je pri mladih ženskah še vedno povezana z menstruacijo in spolovilom.

Če morda mislite, da je tabuiziranje menstruacije stvar preteklosti in da pogovori o telesnih funkcijah pri ljudeh ne vzbujajo več sramu, velja spomniti samo na popolnoma nelitearni "incident" v umetničini domovini. Strömquistova je pred nekaj leti dobila priložnost, da svoja dela razstavi na postajah stockholmskega metroja, ki se ga drži vzdevek "najdaljša galerija na svetu". Njene prepoznavne risbe mačk, dreves, golih moških ter seveda žensk z neobritimi nogami in vidno menstrualno krvjo so izzvale neverjetno količino zgražanja. Risbo drsalke s pripisom Vse je v redu (Samo krvavim) so ljudje na družabnih omrežjih opisovali kot "gnusno", češ da "je dovolj hudo, da enkrat na mesec dobimo menstruacijo, zdaj pa je treba to gledati še vsakič, ko se peljemo z vlakom".

Starodavna tradicija kazanja vulve
Naslovnica slovenske izdaje risoromana ni enaka kot pri izvirniku. Na švedski in nekaterih prevedenih naslovnicah je fotografija umetnice same, ki s svojo držo aludira na starodavno ritualno tradicijo kazanja vulve, ki nam je danes popolnoma tuja, jo pa zasledimo, denimo, v starogrških himnah Demetri ali še pred tem pri anatolski boginji Baubo. Kipi golih žensk z razprtimi nogami so vse do srednjega veka krasili cerkve in pročelja hiš, opozarja Strömquistova;v keltskem izročilu se imenujejo sheela-na-gigs. Natančnega pomena rituala danes ne poznamo, kaže pa, da je dajal moč in hkrati deloval nekoliko smešno.

Kakor koli že: slovenski založnik se za to fotografijo ni odločil, ker je ob Strömquistovi na fotografiji na steno naslonjeno avtomatsko orožje, kar se jim očitno ni zdelo primerno za trenutni čas. Namesto tega so uporabili prav eno od ilustracij menstruacije, ki so tako ujezile vrle Stockholmčane na podzemni železnici.

Prepovedani sad je v isti sapi skrajno infromativen pamflet in duhovito čtivo, ki s sarkastičnih pristopom ne skuša prikriti upravičene jeze nad mizoginimi miti in splošno sprejetimi "dejstvi", ki so se pod pretvezo resnice ohranili do današnjega dneva. Punkovska drža do establišmenta se odraža tudi v avtoričinih preprostih, a odločnih risbah, ki se med seboj povezujejo kot tok zavesti, ki ga nenehno prekinjajo medmeti, klicaji in vprašanja, zalučana v brk avtoritetam. Nadvse priporočamo.