Danes mineva 90 let od rojstva enega izmed utemeljiteljev poparta – in avtorja neštetih duhovitih dovtipov – Andyja Warhola. Še danes slovi predvsem po portretih znanih osebnosti, od Marilyn Monroe in Liz Taylor do Mao Cetunga in Lenina. Številni znani obrazi, ki so Warhola navdihovali, so obiskovali njegov studio Factory na Manhattnu. Poleg grafike se je posvečal tudi drugim medijem, predvsem filmu in polaroidni fotografiji.

Umetnik se je kot Andrew Warhola rodil leta 1928 v Pittsburghu češkoslovaškim priseljencem. Študiral je grafično oblikovanje na tamkajšnji univerzi in se prek del Josepha Albersa in Moholya Nagya seznanil s kreativnimi dejavnostmi šole oblikovanja Bauhaus.

Po selitvi v New York leta 1949 je deloval kot oblikovalec. Na začetku 60. let je svoj umetniški izraz začel razvijati pod vplivom francoskega umetnika Marcela Duchampa in dadaistov. Za svoja dela je začel uporabljati tehniko sitotiska, ki je bila do takrat v rabi le za komercialno produkcijo. V tej tehniki je naredil množico identičnih podob na platnu, ki so se med seboj razlikovale samo po barvah in so kmalu postale svetovno znane. V tem slogu je ovekovečil številne znane osebnosti.

Tudi Coca-Cola je lahko umetnost
V kontekstu umetnosti je Warhol še naprej uspešno promoviral izdelke, ki so zaradi konvencionalnega oglaševanja postali splošno prepoznavni, denimo konzerve juhe Campbell's. Te množično oglaševane dobrine in podobe je nato povzdignil v izdelke, namenjene najvišjemu družbenemu sloju. Zdi se, da je bilo prav prepletanje oglaševalskega in umetniškega odločilnega pomena za njegov preboj in uspeh.

Sredi šestdesetih je Warhol zamenjal splošno igrive, banalne motive z resnejšimi vsebinami, denimo portretom Jackie Kennedy po atentatu na ameriškega predsednika Johna Fitzgeralda Kennedyja ali serijami avtomobilskih in drugih nesreč. Po preživelem atentatu leta 1968 je začel izdajati časopis Interview in snemati eksperimentalne filme, kot so Dekleta iz Chelsea, Osamljeni kavboj, Hranjenje in Poljubljanje. Znan je tudi njegov več kot peturni film Spanje iz leta 1963.

V svojem ateljeju Factory je rad okoli sebe zbiral ljudi, ki so ga navdihovali. Leta 1965 je postal menedžer newyorške zasedbe Velvet Underground, v kateri je med drugim sodeloval Lou Reed. Warhol je oblikoval tudi naslovnico za njihovo vinilno ploščo z naslovom Velvet Underground & Nico (1967), ki upodablja bananin olupek s pripisom Peel slowly and see (Počasi olupi in poglej).

Čeprav ni bil ne prvi in ne najpomembnejši predstavnik poparta, je Warhol še danes sinonim za ta umetnostni pojav. Kljub ikonografski in časovni bližini z deli popartistov je bil Warhol, tako kot njegov sodobnik Joseph Beuys, samo delno umetnik. Mnogo pomembnejši del njegovih dejavnosti se nanaša na vsebine njegovega vsakdanjega življenja, pri čemer znova ne gre zanemariti pomena marketinških prijemov v konstrukciji lastnega mita.

Warholove slike bolj kot katera koli tradicionalna oblika slikarstva odsevajo vrednote družbe, v kateri so nastajale in ostajajo še danes aktualne.

Umrl v slogu "superzvezdnikov": slaven in bogat
Po rutinski operaciji žolča – zdravstvene težave je imel kar nekaj časa, a se zaradi svojega strahu pred zdravniki ni spopadel z njimi – je Andy Warhol zaradi srčnega napada 22. februarja 1987 umrl, star 58 let. Po pogrebu v rodnem Pittsburghu (poleg matere in očeta) so njegovi prijatelji in sodelavci organizirali svečano mašo v newyorški katedrali svetega Patricka, ki se je je udeležilo več kot 2.000 ljudi.
Warhol je imel v lasti toliko stvari, da je dražbena hiša Sotheby potrebovala devet dni, da so na dražbi prodali vse predmete v skupni vrednosti več kot 20 milijonov dolarjev. Njegovo celotno premoženje je bilo vredno več, saj je v vseh letih svoje bogate kariere denar preudarno vlagal.