Veščina suhozidne gradnje, znanj in tehnik je v nominaciji za vpis na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva povezala osem evropskih držav – Hrvaško, Ciper, Francijo, Grčijo, Italijo, Slovenijo, Španijo in Švico, ki so v nominaciji predstavile razširjene tehnike, ki spoštujejo lokalne tradicije, in izpostavile skupne kulturne pomene in funkcije tega elementa nesnovne kulturne dediščine v vseh sodelujočih državah.

Sodelovala je delovna skupina strokovnjakov
Pri večnacionalnem projektu je iz Slovenije sodelovala delovna skupina strokovnjakov Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije iz območne enote Nova Gorica, Parka Škocjanske jame in ob sodelovanju piranske območne enote zavoda, koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine – Slovenskega etnografskega muzeja in ministrstva za kulturo.

Pozitivna ocena tudi nominaciji klekljanja čipk
Vpis na seznam je bil pričakovan, saj je evalvacijsko telo v sklopu priprav na zasedanje Unescovega medvladnega odbora za varovanje nesnovne kulturne dediščine nominacijo ocenilo pozitivno. Prav tako je pozitivno ocenilo nominacijo klekljanja čipk v Sloveniji, ki jo bodo po podatkih ministrstva najverjetneje potrdili v četrtek.

Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva je – poleg seznama nesnovne dediščine, ki jo je nujno nemudoma zavarovati, in registra dobrih praks – najvidnejši izraz varovanja nesnovne kulturne dediščine v mednarodnem okolju. Osnova zanj je konvencija o varovanju nesnovne kulturne dediščine iz leta 2003, ki jo je Slovenija ratificirala leta 2008. Istega leta je vzpostavila tudi register nesnovne kulturne dediščine, v katerega je trenutno vpisanih 66 enot.

Škofjeloški pasijon in obhodi kurentov
Vanj je bil kot prva enota nesnovne dediščine leta 2008 vpisan Škofjeloški pasijon, ki je leta 2016 postal tudi prva slovenska enota, vpisana na Unescov reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Lani so na ta seznam iz Slovenije uvrstili obhode kurentov. Od danes pa je vanj vpisana še suhozidna gradnja, značilen element kulturne istrske in kraške krajine, ki je bil leta 2016 vpisan v slovenski nacionalni register nesnovne kulturne dediščine.

Veščina zidanja brez uporabe veziva
Suhozidna gradnja je veščina zidanja brez uporabe veziva, pri kateri z odbiranjem razpoložljivega lokalnega kamna, pridobljenega s čiščenjem in urejanjem zemljišč, ter ob razumevanju skladnje nastajajo različni tipi trdnih kamnitih objektov.

Znanje zlaganja kamenja na suho brez uporabe veziva je osnovna in prvobitna tehnika gradnje predvsem na Krasu in v Istri. Je posledica in rezultat boja za preživetje na kamnitem kraškem in istrskem svetu vse od prazgodovine naprej, kjer je postala ključni element značilne kraške in istrske kulturne krajine.

Velik pomen je imela do druge svetovne vojne
V preteklosti je bila suhozidna gradnja znana tudi v nekaterih drugih delih Slovenije. Znanje se je prenašalo iz roda v rod z opazovanjem, posnemanjem in vajo, ki se je začela že od malih nog. Velik pomen je imela do druge svetovne vojne, ko se je začelo opuščanje tradicionalne kmetijske rabe tal in so suhi zidovi izgubili svoj pomen.

Za gradnjo suhih zidov v odprti krajini se uporablja izključno tamkajšnji neobdelan kamen iz neposredne bližine gradnje. Graditelj se mora vedno znova prilagajati razpoložljivemu, vselej drugačnemu materialu in ga smiselno sestaviti v uporabno konstrukcijo, zato je ena izmed značilnosti več lokalno pogojenih različic.

Suhi zidovi v odprti krajini služijo različnim namenom. So ogradni, pašniški, vinogradniški, mejni, kolovozni, podporni, protivetrni, protipožarni. V tehniki suhega zidu so grajeni tudi podporni zidovi – škarpe, zavetja pred burjo, opore za trte, groblje, obzidani izviri, kali, vodnjaki, cisterne, ledenice, peskolovi, apnenice, poti, mostovi, železniški nasipi, pečke, okopi, hiške, svinjaki, stopnice in drugo, so zapisali na ministrstvu.

Dediščina, prenesena iz roda v rod
Glede na konvencijo nesnovna kulturna dediščina pomeni "prakse, predstavitve, izraze, znanja, veščine in z njimi povezana orodja, predmete, izdelke in kulturne prostore, ki jih skupnosti, skupine in včasih tudi posamezniki prepoznavajo kot del svoje kulturne dediščine. Nesnovno kulturno dediščino, preneseno iz roda v rod, nenehno poustvarjajo kot odziv na svoje okolje, naravo in zgodovino, zagotavlja pa tudi občutek za identiteto in neprekinjenost s prejšnjimi generacijami, s čimer spodbuja spoštovanje do kulturne raznolikosti in človeške ustvarjalnosti".

Spodaj si lahko ogledate oddajo Primorski kraji in ljudje, ki je bila posvečena suhozidni gradnji na naših tleh.