Če bi bilo krivično trditi, da so Vdove korak naprej v karieri Steva McQueena – režiserja, ki nam je dal Lakoto, Sramoto in 12 let suženj – so pa definitivno korak v bolj komercialno smer (v najbolj pozitivnem pomenu besede). Vdove so namreč z eno besedno zvezo film o ropu, akcijski in žanrski podvig, ki sicer načenja veliko globlja in daljnosežnejša vprašanja od klasičnega popkorna, a je še vedno – film o ropu. Vdove so dokaz, da inteligentno filmsko ustvarjanje in mainstream nista dva med seboj izključujoča pojma, da za zabavo v kinu ni treba vedno izklopiti možganov. Scenarij je režiser po predlogi britanske nadaljevanke spisal v sodelovanju z novodobno kraljico kriminalk Gillian Flynn.

Vse se začne s ponesrečenim ropom: staremu zlikovskemu mačku Harryju Rawlingsu (Liam Neeson) se pobeg zalomi; s celotno svojo ekipo vred je prerešetan v soočenju s policisti. Harryjeva vdova Veronica (Viola Davis), ki ni bila popolnoma v temi glede moževega nezakonitega početja, bo kmalu zelo nedvoumno izvedela, da je Harry dolgoval dva milijona dolarjev lokalnemu šefu kriminalne združbe Jamalu Manningu (Bryan Tyree Henry). Manning po svoje izplačilo pride v družbi psihopatskega brata Jetamma (Daniel Kaluuya) in jasno je, da bo treba denar nekako najti. Obupana Veronica iz moževega sefa izkoplje zvezek, v katerega je detajlirano zapisoval načrte za vse pretekle in prihodnje rope.

Na tej točki se fokus z Veronice preseli na vse tri ženske, partnerice pokojnih roparjev, ki bodo namesto moških speljale pet milijonov vredno krajo. (Asociacija na letošnjo uspešnico Oceanovih osem je očitna. Čeprav se vse skupaj dogaja v veliko manj glamuroznem okolju – pozabite na galo Metropolitanskega muzeja – je v obeh primerih prisotna ideja kolesja v pogonu, in napeto je gledati protagonistke, ki skušajo rešiti vsaka svoj del enačbe. Linda (Michelle Rodriguez) mora ugotoviti, katero lokacijo sploh predstavlja zemljevid, ki vodi do zaklada, Alice (Elizabeth Debicki) pa se skuša dokopati do pištol in vozila za pobeg. (Ko Manning likvidira njihovega voznika, rekrutirajo še samsko mamo Belle (Cynthia Erivo)). Poanta o svobodi, ki jo ženskam prinaša finančna samostojnost, je obakrat nezgrešljiva, Vdove pa si tudi ne zatiskajo oči pred vsemi kompromisi, ki jih v zakonskem življenju morajo sprejemati ženske.

Vzporedno s tem zapletom je McQueen ustvaril tudi portret skorumpiranega sistema in politične mlakuže, ki posamezniku onemogoči ohraniti integriteto. Dolge lovke bostonskega kriminala sežejo do zadnjega prebivalca socialnih naselij. Jamal na primer ni samo kriminalec, ampak tudi kandidat za mestnega svetnika v okrožju, ki ga že več generacij vodi irsko-ameriška dinastija Mulliganov. Stari Mulligan (Robert Duvall) bi rad funkcijo bolj ali manj zapustil svojemu sinu Jacku (Colin Farrell); volitve so v njegovih očeh samo nepotrebna farsa. Oba svetniška kandidata demokracijo razumeta kot igrišče svojih pritlehnih interesov; Jamal v politiko noče prestopiti zato, da bi začel novo življenje, pač pa zgolj zato, da bi korupcijo izvajal z močnejšim zaledjem.

McQueen brez moraliziranja nastavlja zrcalo svetu, v katerem o interesih deprivilegiranih odločajo ljudje iz razkošnih vil v lepo urejenih soseskah. Jackovo svetobolno vzdihovanje med vožnjo o tem, kako v politiki ni mogoče ničesar zares spremeniti, direktor fotografije Sean Bobbitt inovativno posname z zunanje strani avtomobila in ga tako še za stopnjo bolj odmakne od resničnega življenja.

V dneh, ko v kinematografe prihaja še ena brezzoba adaptacija zgodbe o Robinu Hoodu, so Vdove veliko bolj fascinantna robinhoodovska štrena o kraji denarja bogatim in redistribuciji tega premoženja med revne. A z eno ključno razliko: meje med "dobrimi" in "zlobci" so v najboljšem primeru zamegljene, ropanje pa ni moralno pokončna drža, ampak preprosto edini način preživetja v moralno nagnitem sistemu.

Kljub vsemu povedanemu pa Vdove nikoli ne bi funkcionirale brez izjemnih ženskih likov v naslovnih vlogah: Flynnova in McQueen jih ne obravnavata kot neki idealiziran, dvodimenzionalen prototip "Močnih žensk", pač pa kot kompleksne, dinamične osebnosti z vsemi pripadajočimi šibkostmi in pomanjkljivostmi. To so ženske, ki od gledalca ne zahtevajo pomilovanja ali razumevanja, so pa zato vredne njegovega spoštovanja.

Lik Veronice je morda vrhunec že tako ali tako fantastične kariere Viole Davis, ki zna že z držo telesa posredovati občutek neznanskega bremena, ki ga nosi na ramenih. Kljub globokemu plašču žalovanja, v katerega se je zavila, lahko pod površjem slutimo brbotajoč bes, jezo zaradi situacije, v katero je bila vržena brez lastne privolitve in iz katere bo morala splavati.

Nič manj fascinantna ni Elizabeth Debicki kot Alice, ženska, ki se po letih čustveno in telesno nasilne zveze prvič poskuša postaviti na lastne noge. Brez melodrame podaja čudež ponovnega rojstva, čudež ugotovitve, da vendarle ni bila rojena samo zato, da je videti spektakularno in ne postavlja neprijetnih vprašanj.

Vdove so pred vsem drugim študija o tem, kaj pomeni biti ženska v odnosu do rase, družbenega razreda, politike, kriminala in drugih pretežno moških sfer. Niti sledu ni o pokroviteljski samovšečnosti, ki bi zahtevala priznanje samo zato, ker je avtor v svojem filmu našel prostor za like žensk po 40. letu. Razume, da je zgolj odprl zakladnico zgodb, ki niso nič manj fascinantne zato, ker jih do nedavnega skoraj nihče ni hotel pripovedovati.

Ocena: 5-; piše Ana Jurc