V resnici nihče v slovenski javnosti ni pričakoval, da bodo skakalci na svetovnem prvenstvu v Seefeldu osvojili medaljo. Pravzaprav je še najbolj presenetil najmlajši in najboljši v tej zimi Timi Zajc, ki je pred odhodom v Avstrijo glasno razmišljal o medalji.

A če si "samo" na dveh od 22 tekem svetovnega pokala na zmagovalnem odru, vendarle nihče v resnici ne pričakuje, ne zahteva takih stopničk. Uvrstitev v deseterico na veliki napravi je bila v slogu njegovih dosežkov v tej zimi. Izidov na mali napravi, kjer sta bila Žiga Jelar in Peter Prevc po polovici tekme v igri za medalje, pa tako ali tako ne gre resno jemati, saj tekma zaradi sneženja in ogromnih razlik v zaletni hitrosti (ki se na manjši napravi le še potencirajo) ni ponujala vsaj približno enakih pogojev za nastop.

Zajc ni bil edini Slovenec v tej zimi, ki se je spogledoval s stopničkami. Domen Prevc je pred novoletno turnejo verjel, da lahko ta dogodek konča med najboljšimi tremi, nato je po slabih dveh nastopih novo leto dočakal v domovini. To je bil čas prvih glasnih klicev nezadovoljstva, tako v stroki, medijih kot pri navijačih. "Čas je za drastične ukrepe," je bil skupni imenovalec. Vendar je res vse tako zelo slabo? Pred čustvi dam običajno prednost številkam, zato sem letošnjo sezono primerjal z lansko in tisto iz sezone 2011/2012 ‒ torej s prvo in zadnjo v času daleč najuspešnejšega slovenskega glavnega trenerja Gorana Janusa.

Opombi:
- V top je število skakalcev v skupnem seštevku svetovnega pokala med najboljših 10/15/30.
- P označuje posamične tekme, E pa ekipne.

Glavno spoznanje ‒ letošnja sezona ni bistveno slabša od preostalih dveh (in se v zadnjih štirih vrsticah lahko še izboljša). Vsak nov sistem preprosto terja določen čas. Žaganje glavnega trenerja sredi sezone je tako zabijanje avtogola. S tem niti slučajno ne želim opravičevati ali zagovarjati delo Gorazda Bertonclja, želim le poudariti, da se zmagovita ali zelo uspešna zgodba pač ne more zgoditi iz danes na jutri. Vsak človek potrebuje čas in priložnost. Janus je to dobil in zgradil zmagovalno reprezentanco.

Večji problem od vrednotenja Bertoncljeve krstne sezone se skriva v vprašanju bratov Prevc. Peter še tretje leto zapored koraka nazaj, v iskanju nirvane je naredil ogromno potez, a nikakor ne najde mirnosti, ki je bila temelj njegovih uspehov. Domen je sinonim za neverjetno nekonsistentnost, ko je v razmiku dveh serij zmožen pristati v območju rekorda naprave ali vrhu hrbtišča. Oba sta dokazala, da sta sposobna zmagovati v serijah.

Kakovostno delo z mladimi skakalci prinaša stalen dotok tekmovalcev, ki so sposobni uspešno tekmovati v svetovnem pokalu. Skakalci, kot sta brata Prevc, pa ne prideta ravno z vsako generacijo, zato bi bila resnična škoda, če ne bi razvila svojega potenciala. Kot pa uči divja zgodovina tega športa, precejšen delež skakalnih šampionov za vedno ostane ujetih v enosmerni cesti. To je pravi izziv vodstva slovenske reprezentance.