Prejšnji teden ‒ 13. marca ‒ je bil svetovni dan spanja. Ob tem smo v podkastu Številke na pogovor povabili somnologinjo Lejo Dolenc Grošelj z UKC-ja Ljubljana, kjer proučuje prav težave s spanjem.

Rdeča nit letošnje sezone Številke je beseda sanje. O čem ste vi sanjali kot otrok?
Kot otrok sem si želela biti zdravnica na ladji, ki bo raziskovala severni tečaj (smeh).

To se sliši zelo konkretno. Lahko poveste kaj več? Zakaj ste si želeli delati na ladji?
Ne vem (smeh). Morda zato, ker si sam in se moraš sam odločati, to bi bil vsekakor izziv. Na drugi stran izziv predstavljajo tudi neznana okolja, ki so me vedno zanimala. Do neke mere se z njimi ukvarjam s študijami, ki jih delamo z raziskavami spanja v vesolju. Kako bodo ljudje spali na daljših misijah v vesolju?

V ZF-filmih obstajajo različni scenariji spanja, med katerimi je tudi hibernacija. Kako daleč so te raziskave?
Eno je znanstvena fantastika, ki jo vidimo v filmih, drugo pa realnost. Misija na Mars se sicer odmika, a prej ali slej se bo zgodila. Takrat bodo astronavti zelo dolgo v breztežnosti in hkrati tudi v hipoksičnem okolju. Takšne raziskave lahko delno simuliramo na Zemlji, delamo jih v okoliščinah hipoksije in zmanjšane gravitacije. Na Zemlji to simuliramo tako, da te osebe ves čas ležijo. V Sloveniji to delamo v olimpijskem centru v Planici, kjer lahko simuliramo hipoksijo. Astronavti se v filmih vrnejo na Zemljo in takoj odkorakajo iz plovil. V resnici na žalost ni tako. Dolgotrajno bivanje v breztežnosti vpliva na naše telo, izgubimo mišično maso, spremeni se gostota kosti, najpogosteje jih kar odnesejo, ker niso sposobni hoditi. Zanima me, kaj se dogaja med spanjem, ker dan in noč v vesolju nista enaka. Astronavti namreč niso v ciklusu 24 ur, zato me zanima, kaj se dogaja z dihanjem, ki je podobno z dihanjem v višini. Kdor odhaja nad 2500 metrov, ima centralne motnje dihanja. To je v vesolju še huje. Zanima me, kako se ljudje na to adaptirajo.

Omenili ste, kako se bivanje v vesolju odraža na fizični ravni, kaj pa psihični? Če sva spet pri ZF-filmih, se dobro spominjamo Solarisa.
Rusi so pred nekaj leti opravili zanimivo študijo. V raziskavi so šest ljudi zaprli v neko komoro za 520 dni, kolikor naj bil trajalo potovanje do Marsa in nazaj. Udeleženci so bili v normalnem okolju (ni bilo hipoksije in breztežnosti), zanimale so jih samo interakcije med osebjem. Tako dolgo bivanje v nekem zelo omejenem okolju je zelo težko, zanimalo jih je, do kakšnih problemov lahko pride.

Trditev 'vsak človek mora spati' se sliši preprosta in logična, a vendar, zakaj mora vsak človek spati?
Spanje se je razvijalo. Pri živalih govorimo o počitku in aktivnosti, pri drugih živalih govorimo o hibernaciji, v kateri znižajo telesno temperaturo, da v drugem stanju preživijo zimo (v bistvu je ne prespijo). Šele pri vretenčarjih se je razvilo spanje, ki je ‒ kot pri ljudeh ‒ prisotno šele pri sesalcih. Govorimo o spanju, ki je aktivno spanje. Zakaj potrebujemo spanje? Tisti, ki bo z enim stavkom odgovoril na to, bo zagotovo dobil Nobelovo nagrado. Do neke mere se je to zgodilo pred dvema letoma, ko so jo prejeli trije znanstveniki, ki so odkrili cirkadialne gene. Ti določajo naše ritme v poteku 24 ur, takšen ritem je tudi ritem spanja in budnosti. Tema je izredno aktualna. Znanstveniki so to potrdili na živalih. Tema je pomembna, ker nas življenje sili v to, da smo ljudje, ki smo cirkadialna bitja (to pomeni, da spimo ponoči), vedno več primorani delati ponoči ali v turnusnem delu. Spremembe spanja, ki nas iztirjajo iz tega ritma, dolgoročno vodijo v bolezni srca in ožilja, v visok krvni sladkor in prezgodnjo smrt. Spanje je izrednega pomena. Samo ena neprespana noč nam spremeni konsolidacijo spomina, kratkoročni spomin se ne bo pretvarjal v dolgoročnega, naslednji dan se bomo težje spominjali, manj bomo skoncentrirani, nevarni bomo v prometu ... Kar 20 odstotkov vseh prometnih nesreč je posledica čezmerne dnevne zaspanosti, več hudih nesreč naredijo ljudje zaradi zaspanosti, ne pa zaradi alkohola.

Kaj so glavni vzroki, da nekatera bitja, kot je tudi človek, spijo ponoči, druga pa podnevi?
Drugačno je dojemanje svetlobe. Za ljudi je glavni sinhronizator spanja in budnosti svetloba, ki prek očesa potuje po vidni poti do suprakiazmalnega jedra, ki je del hipotalamusa in od tam utirja druge funkcije, kot je ritem spanja/budnosti, telesne temperature, izločanja hormonov, imunske procese, najbolj pa vpliva na češeriko, iz katere se izloča hormon melatonin, rečemo mu tudi glavni hormon spanja, nekako nas povede v samo spanje. Za ljudji, ki vidimo, na spanje najbolj vpliva prav svetloba. Slepi od rojstva imajo pri tem bistveno večje težave.

Torej, če bi živeli na planetu, kjer bi bil dan dolg npr. 40 ur, bi se temu prilagodila tudi dolžina spanja?
Ja, to je tudi problem v vesolju, kjer je cikel dolg slabih 50 minut, zaradi tega je to velik problem. Industrija se veliko ukvarja s tem, da bi z LED-svetilkami spreminjali spekter modre svetlobe, da bi astronavtom lažje utirjali dnevne in nočne ritme. Podobne so raziskave, kjer so to že dokazali in jih tudi uporabljajo, denimo, na naftnih ploščadah, kjer se dela v treh izmenah, pozimi je na severu ves čas tema. Tam si pomagajo z različno osvetlitvijo prostora. Modra je tista, ki jo ljudje potrebujejo zjutraj, saj zavrne izločanje melatonina in nas zbudi.

Omenjate naftne ploščadi, ampak problem obstaja za vse ljudi, ki živijo nad severnim tečajnikom. Najbrž obstajajo raziskave, kakšna je kakovost spanja pri teh ljudeh?
Absolutno, veliko raziskav je bilo narejenih v severnih državah, kjer tema predstavlja velik problem, s tem so povezani tudi povečana pojavnost depresivnega razpoloženja, več primerov samomorov ... To je dokazano, gre tudi za težave s spanjem in budnostjo. Somnologija je na Švedskem, Finskem, predvsem pa na Islandiji zelo razvita. Tam si pomagajo s kronoterapijo, kjer govorimo ravno o tem, kako si pomagajo s svetlobo in lučkami, ki jih ljudje uporabljajo zjutraj, da zavrejo izločanje melatonina in se hitreje zbudijo.

Še en stereotip je, da so možgani med spanjem 'ugasnjeni'.
To je daleč od resnice. V SSKJ-ju še vedno najdemo točno to definicijo, da med spanjem počivajo telo in možgani. Med spanjem imamo različne faze, med REM-spanjem, kjer je spanje aktivno, so tako možgani kot telo še bistveno bolj dejavni. Ravno ta faza spanja je nevarna za ljudi, saj se v njej lahko zgodijo srčni infarkti, možganska kap ... Takrat prevlada avtonomno živčevje, lahko pride tudi do smrtnih posledic.

Starost vpliva na dolžino spanja (dojenčki spijo več kot 18 ur na dan, odrasli med sedem in devet). Kaj še vpliva na dolžino?
Imamo kategorije priporočila spanja. Najpomembnejši dejavnik, ki določa količino spanja in tudi kakšen tip smo (bolj jutranji ali večerni), je genetika. Podedujemo tip in količino spanja. Ko so delali študije na enojajčnih dvojčkih, so ugotovili, da je mikrostruktura spanja identična.

Nekateri ljudje potrebujejo tudi do 23 ur spanja. Gre najbrž za določeno okvaro?
Razni meningitisti, encefalitisi, poškodbe glave, strukturne spremembe v možganih, v delu možganov, ki je odgovoren za spanje, lahko povzročijo hudo hipersomnijo, to je patologija.

Kaj pa menite o t. i. ubermanu? Gre za strategijo, v kateri naj bi posameznik namesto spanja v enem kosu spal petkrat na dan po dobrih 20 minut in s tem v enem dnevu pridobil veliko časa.
Ljudje spimo ponoči v temi in smo budni podnevi. Imamo enovito spanje, čez dan si lahko privoščimo eno popoldansko siesto. Ljudje nismo takšni, da bi imeli ultradiane ritme, da bi spali nekajkrat po 20 minut. To je patologija, to je primer narkolepsije. Ti ljudje imajo v 24 urah enako količino spanja, a je razdeljeno skozi dan. Za krajši čas lahko zainteresirane posameznike, to so predvsem športniki, imamo primer kolesarjev, ki so tekmovali čez Ameriko in si niso mogli privoščiti osemurnega spanca, pripravimo na t. i. powernape. To je mogoče do neke mere naštudirati in uporabiti kratek čas. Dolgoročno to žal ni mogoče.

Govorili ste o RAAM-u, izredno naporni dirki, na kateri športniki prekolesarijo ZDA, pri tem pa spijo tako malo, kot si sami izberejo. Dirka traja več kot osem dni, na tej je Jure Robič petkrat zmagal. To je verjetno na meji človeške zmogljivosti?
S pokojnim Robičem smo delali tako, da smo najprej snemali njegovo spanje, ugotovili smo, kako dolge ima naravne cikle spanje, iz teh podatkov smo nato načrtovali kratke spance. Pomembno je, da ta kratka spanja pri takšnem izjemnem športniku vsebujejo vse faze spanja. Če preskočimo REM-fazo, ki se dogaja na koncu cikla, se lahko zgodi, da imajo privide in prisluhe v budnosti. To se je Juretu dogajalo tudi na tekmi, saj je videl avto, ki naj bi peljal v drugo smer, a ga v resnici ni bilo. Solo jadralci so poročali o halucinacijah, videli so živali na ladji, ki jih ni bilo. To se zgodi zaradi kroničnega pomanjkanja spanca.

Imajo takšne skrajnosti lahko posledice za poznejše življenje?
Ne, športniki so tako utrujeni in zaspani, da to zelo hitro nadomestijo. Naspati se ne moremo na zalogo, ne naprej in ne nazaj. Svetovni rekord ima Randy Gardner, ki leta 1968 ni spal 11 dni zapored. Ko je šel po tem dogodku spat, je spal "le" 14 ur. Ni nadomestil vsega, imel je motene višje živčne funkcije: koncentracijo, spomin, privide, prisluhe in fino motoriko. Ta se je spremenila, zato je nevarna vožnja vozila, saj počasneje odreagiramo. To so nesreče ob monotoni vožnji ob veliki hitrosti.

Spanje na zalogo res ni rešitev, kar ne nazadnje vidimo pri jet-lagu.
Jet-lag se zgodi, ker preidemo časovne pasove. Če gremo na zahod, si dan podaljšamo. Za vsako spremenjeno uro naše telo potrebuje en dan, da se prilagodimo. Če gremo torej v ZDA v neko mesto, ki je sedem ur za nami, potrebujemo en teden. Če pa gremo proti vzhodu, je to za naše telo težje. Za eno uro potrebujemo dan in pol.

Spanje je pomembno, saj vpliva na kakovost življenja.
Velik problem je v šolah, saj učenci in dijaki spijo premalo. V ZDA so bile samo letos objavljene tri velike študije, v katerih so raziskovali, kako prezgodnji začetek pouka vpliva na to, da otroci spijo premalo in so predebeli. Pomanjkanje spanja spremeni izločanje hormona grelina in leptina, ki uravnavata občutek lakote in sitosti, zato smo po neprespani noči bolj lačni, jemo bolj kalorično hrano in postajamo bolj debeli. Obstaja krasna študija, ki je pokazala, da imajo otroci v šolah, kjer pozneje začnejo pouk, nižji indeks telesne mase. Pri nas je šolski sistem naravnan tako, da se pouk začne zelo zgodaj, v Sloveniji pa skoraj obstaja epidemija debelosti. Morda je treba razmisliti, da se kaj stori v tej smeri.

Kakšna naj bi bila torej idealna ura za začetek pouka?
V ZDA so ugotovili, da pouk med 7.00 in 8.30 ni primeren. Tam so precej vezani na šolske avtobuse, pozneje pa, ko imajo otroci vozniški izpit, se sami vozijo v šolo. Ugotovili so, da je premik ure za začetek pouka na 8.30 ali 9.00 bistveno zmanjšal telesno težo, izboljšal učni uspeh in zmanjšal število prometnih nesreč pri mladih. Ugotovili so tudi, da je manj tveganega vedenja, manj uporabe alkohola in prepovedanih drog. S poznejšim začetkom pouka bodo dijaki dlje v šoli, kar pomeni, da bodo krajši čas prepuščeni sami sebi, preden se bodo starši vrnili domov, zato manj posegajo po različnih nedovoljenih snoveh.

Ali v Sloveniji obstajajo smernice po spremembi začetka pouka?
Pri nas se uradno šole začnejo ob 8.00. Vsi vemo, da se predure običajno začnejo prej, predura običajno ne sodi v redni pouk, zato večina šol to izkorišča in pouk začenja predhodno. Mi se borimo že nekaj let. Problem je, ker to ureja več ministrstev (za šolstvo in zdravje). Ne poslušajo znanstvenih dokazov, ki jih je v svetu bistveno več, kot jih je bilo pred leti. Pri nas so letos na osnovnih šolah mlade raziskovalke delale naloge, ki so pokazale, da kratko spanje pri otrocih od 13. do 15. leta korelira s povečano telesno težo.

Morda še beseda o najmlajših, dojenčkih in malčkih. Številni starši imajo težave, kako jih zvečer uspavati.
Za mlade starše je letos izšla publikacija, ki je v bistvu slaba, saj pokaže, da starši v šestih letih ne nadomestijo nespanja, ki ga imajo zaradi skrbi za dojenčke. Otrok je nekako pri petih mesecih sposoben prespati celo noč, kar pomeni, da je njegov želodček dovolj velik, da zvečer spije dovolj mleka, da lahko prespi noč v enem kosu. Seveda ne bo spal osem ur, ampak lahko prespi večji del noči. V prvem letu poznamo kar nekaj nespečnosti, ki pa ne nastane zaradi otroka samega, ampak jo povzročijo starši. Ti morajo otroku utiriti ritem spanja ponoči in budnosti čez dan. Ponoči ga ne previjati, ne ga hraniti po določeni starosti. Ponoči je z njim treba drugače ravnati, zvečer izvajati rutine, da bo spanje prijetno, da se bo sposoben sam uspavati. Otroci se ponoči veliko prebujajo, saj imajo krajše cikle spanja. Vsi se ponoči prebujamo, nekateri se tega zavedamo, drugi ne. Če bomo na vsak njegov gib odreagirali ali celo spali v istem prostoru ali postelji, bomo ves čas intervenirali in mu še pojačali njegovo budnost. Pustimo ga, da spi sam, če je seveda zdrav.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem Leja Dolenc Grošelj razloži, kje in kako se je zaljubila v somnologijo, kakšen korak je ta stroka naredila v četrt stoletja, kakšna je razlika med spanjem in komo, da imajo ekipe v severnoameriških športih zaposlene somnologe, kako (ne)spanje vpliva na delo policistov, kaj je kronična nespečnost, kako poteka njeno delo proučevanja nespečnosti v UKC-ju Ljubljana, o sanjah, sanjajo že otroci v maternici, lucidnih sanjah ...