Nuša Rustja skoraj vsako sredo prihaja v dnevni center v romskem naselju Brezje pri Novem mestu. Vanj vsako popoldne takoj po šoli pridrvi od 30 do 40 romskih otrok. Čeprav sama živi dokaj blizu, se vsakič pred obiskom naselja zapelje še do gimnazije, kjer pobere prostovoljki Anito ali Teo, dijakinji Gimnazije Novo mesto. Vsaka dodatna okrepitev pri učni pomoči romskim otrokom je namreč zelo dobrodošla. Anita z Nušo v dnevni center prihaja že drugo šolsko leto. Nuša Rustja, upokojena profesorica nemščine na novomeški gimnaziji, pa romskim otrokom učno pomoč nudi že deset let.

Otroci vsak dan od 13. do 17. ure s pomočjo zaposlenih v centru in prostovoljcev napišejo naloge, se učijo, utrdijo snov, ki so jo obravnavali v šoli ter izboljšajo poznavanje slovenskega in romskega jezika. "Tukaj se učimo tudi romske kulture, sicer pa imamo vsak dan pripravljene različne delavnice, danes sodelujemo na ustvarjalni in kuharski delavnici," pojasni Mojca Vegelj, vodja Dnevnega centra Brezje, ki deluje v okviru Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto.

Romska ljubezen do otrok ne pozna nobenih omejitev

"Začelo se je tako, da smo se na naši gimnaziji vključili v evropski projekt Comenius – Most do Romov. Skupaj z eno od nemških gimnazij smo raziskovali, kakšne so razmere pri nas in kakšne v Nemčiji, kjer živijo Sinti. Med projektom smo z gimnazijci začeli hoditi v naselje, nuditi učno pomoč otrokom ter izvajati razne delavnice," se svojih začetkov spominja Nuša. Po desetih letih pa na rezultate svojega dela gleda z mešanimi občutki.

"Romska ljubezen je zelo nenavadna. Romi imajo zelo radi svoje otroke, vendar ta ljubezen ne pozna nobenih omejitev in zahtev. Če se otrok zjutraj ne zbudi, mu ni treba v šolo. Staršev ne skrbi, ali imajo domačo nalogo ali ne," pojasni Rustja, a ob tem doda, da je popoldanska učna pomoč otrokom za starše kljub vsemu ena skrb manj in otroke radi zaupajo dnevnemu centru. "Ko otroci pridejo sem, so na toplem. Moram vam povedati, da jih pozimi pride več, ker doma niso nujno na toplem."

"Romantika me je po nekaj letih minila"

Romska kultura je Rustjo s svojo glasbo, poezijo in nomadskim načinom življenja privlačila že prej. "A romantika me je po nekaj letih minila, saj se zdi, da vse ostaja v nekem začaranem krogu. Cel kup deklet, ki sem jih učila še lansko leto, so noseče ali že imajo otroke." Zaposleni v centru, predvsem pa prostovoljke gimnazijke, se o nadaljevanju življenjske poti po zaključku osnovne šole z romskimi deklicami veliko pogovarjajo. Dnevni center obiskuje tudi zdravnik, ki otrokom da zaščitno zdravstveno vzgojo. "Seveda se pogovarjamo, a pravila, ki veljajo tu v naselju, so pač močnejša," pojasni Rustja.

Še vedno si želi, da bi se več fantov in deklet iz naselja izšolalo za kakšen poklic in si našlo delo. "Učila sem fante, ki mi zdaj zvonijo na domu ... ali pa grem v trgovino in me prosijo za denar. Takrat, moram reči, sem zelo razočarana, saj sem si zanje predstavljala čisto nekaj drugega." Nuša tudi prizna, da Romi na novomeškem koncu med preostalim prebivalstvom večinoma niso dobro sprejeti.

Napredek kljub vsemu vidi v šoli, kjer romski otroci niso več v ločenih razredih, ampak obiskujejo šolo skupaj z drugimi otroki: "Zelo velika prednost je to, da so ti razredi zelo majhni. V razredu, v katerem je moj vnuk, je 16 otrok, od tega šest romskih. Edisa, s katero sva se pravkar učili, je sošolka mojega vnuka in se zelo razumeta."

Romski otroci se v šoli učijo v tujem jeziku

"Vedno sem izhajala iz tega, da bi vsak od nas lahko bil romski otrok. In kakšne možnosti imaš? Kakšno svetlo prihodnost imaš pred sabo? Če si to predstavljaš, si rečeš, da otroci res niso krivi. Oni večinoma ne znajo slovensko, ko gredo v osnovno šolo. Si lahko prestavljate, da se v šoli učijo v tujem jeziku?" na zahteven izhodiščni položaj romskih otrok opozori Rustja.

V letu 2018 je dnevni center obiskalo 108 različnih otrok iz naselij Brezje in Žabjak. Za učno pomoč so jim vsak dan na razpolago štirje zaposleni, s centrom vsak teden sodeluje prav toliko prostovoljcev. Med našim obiskom je bilo otrok v centru precej manj kot običajno, saj je v tem času ravno potekal pogreb enega od Romov iz naselja, a že zdaj je bila v učilnici kar gneča. Kako učna pomoč poteka, kadar je otrok še več in prostovoljk ni v centru, si je kar težko predstavljati.

"Prostovoljki nadgradita naše znanje in naš program, saj ga s svojimi znanji in potenciali še izboljšata in prenašata na otroke novo znanje. Za nas pa je to dobro tudi zato, ker prostovoljci pridejo neobremenjeni, z drugimi pogledi. Niso vsak dan v naselju, a spoznajo romsko kulturo. Najbolje je dati večinskemu prebivalstvu znanje o neki drugi kulturi na način, da se vanjo sam vključi. Romska kultura je zelo bogata in zanimiva, kar spoznavajo tudi prostovoljke. Ko drugim povedo, kaj so doživele pri nas, njihovo kulturo predstavijo kot pozitivno ‒ in to se nam zdi zelo dobro sodelovanje," je s prostovoljci zadovoljna Mojca Vegelj, vodja centra.

Kot pojasni, otroci zaradi popoldanskega programa uspešneje zaključujejo osnovno šolo. Lani se je tudi prvič zgodilo, da se je eden od njih vpisal na srednjo šolo. Še vedno rad obišče dnevni center, kjer je nekoč tudi sam utrjeval šolsko snov. "To je tudi dobra motivacija, da otroci vidijo, da je možno. Čeprav njihovi starši niso končali osnovne šole, so oni tisti, ki jo bodo lahko končali, in njihovi otroci tudi. Na to ciljamo in vse bolje nam gre," v dolgoročne učinke svojega truda verjame Vegljeva. Največja želja Rustje pa je, da bi romsko naselje dobilo tudi prvega gimnazijca.

Nuša Rustja je poleg tega, da redno obiskuje romsko naselje, tudi zelo aktivna prostovoljka Rdečega križa. Za prostovoljstvo še vedno navdušuje dijake gimnazije, na kateri je nekoč učila. Na vprašanje, zakaj še vztraja pri Romih, odgovori: "Ko se bova z Anito usedli v avto, bova naredili krajšo refleksijo … In če sva še tako utrujeni, nama je všeč ‒ Edisa je naredila nalogo, Edisa zdaj zna družbo – to je ta občutek, da si koristen."