O splitskem političnosatiričnem časopisu Feral Tribune je skupaj s Sašo Stanićem ustvarila dokumentarni film s polnim naslovom Viva Ludež: Pogovor s Feralovo trojico (Viva Ludež: Razgovor s trojicom od Ferala).

Avtorja pravita, da je to film o nepodkupljivem novinarstvu, ki je delovalo kot neke vrste novinarsko odporniško gibanje. Dokumentarni film je bil prikazan na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma (FDF), hrvaško premiero pa je imel marca 2018 na Reki. Naslov filma izhaja iz uvodnika časopisa, v katerem so se trije novinarji in uredniki podpisali kot Vi(ktor)va Lu(cić) Dež(ulović).

V dokumentarcu, posnetem leta 2016, se reški avtorski dvojec v reškem antikvariatu Ex-Libris pogovarja z Viktorjem Ivančićem, Borisom Dežulovićem in od leta 2018 pokojnim Predragom Lucićem, soustvarjalci časopisa Feral Tribune, spornega "glasila hrvaških anarhistov, protestantov in heretikov", ki je po 770 številkah prenehal izhajati pred dobrim desetletjem. Črno-beli film je zasnovan v obliki pogovora, v katerega so vpleteni grafikoni, citati, Feralove naslovnice, risbe in drugih kontekstualizacije tematskih poudarkov.

Feral Tribune je leta 1984 začel izhajati sprva kot priloga Nedjeljne Dalmacije, leta 1993 pa je postal samostojni tednik. V 15 letih samostojnega izhajanja je za novinarske prispevke, ki so bili posebej kritični do režima prvega hrvaškega predsednika Franje Tuđmana, dobil veliko prestižnih mednarodnih novinarskih nagrad in priznanj za svobodo medijev.

Vabljeni k branju celotnega intervjuja.

Split danes poznamo kot mesto HDZ-jevih volivcev, nacionalizma, Thompsona. Zakaj je bil lahko ravno Split v osemdesetih mesto, v katerem se je oblikoval najbolj progresiven in anarhističen hrvaški medij?

Baničević: Predvsem moramo reči, da se je z Viktorjem, Predragom Borisom in z drugimi člani redakcije zgodilo čudežno srečanje talenta, sveže energije in humanističnega pogleda na svet, kar so vgradili v svoj časopis. Poleg tega so zavračali režimski diktat, razvijali močno, udarno satiro, se posmehovali do človeške neumnosti, pokvarjenosti in pohlepu, in to v času, ki je brbotal s prepovedanimi temami. Bili so uporniki, hkrati pa zagovorniki resnice in pravice, vedno na strani ljudi, in postali svojevrsten korektiv družbe. To je bila zmagovalna kombinacija, ki je osvojila veliko bralcev. Že tedaj, v 80. letih, so pokazali subverziven odnos tudi do režima, ki prevladuje danes. Pomembno je poudariti, kar se danes v neodvisni Hrvaški pogosto pozablja, oni so se iz nekdanjega režima norčevali ravno tako kot iz današnjega: mislim, da mora biti osnovni motiv intelektualcev in široko mislečih ljudi, da so kritični do politike in oblasti. Od 90. let se je zgodila samostojnost, spreminjajo se vrednote, prevare iz prejšnjega časa vremena nadomeščajo druge mitološke zgodbe kot nova orodja zavesti. Vrednote so se popolnoma spremenile, zrušile so se. Politična oblast vzgaja narod s svojimi revizionističnimi pogledi, neodgovornim delovanjem, nekaznovanjem sovraštva in nasilja. Narod to vpija, asimilira in potem se ponovno zgodi resničnost, v kateri prevladujejo primitivizem, nasilje, nacionalizem, šovinizem in tako dalje. Slaba oblast vzgaja narod, ki to sprejema za svoje, in danes se temu na žalost ne moremo več izogniti.

Stanić: Feralovci radi rečejo, da so v Splitu samo delali in se ob tem počutili, kot da so tja padli z Marsa. Odnos do Splita je morda najzanimivejši znotraj njihovega humorja. Vendar ne v smislu nadaljevanja humoristične tradicije, ki je temeljila na okamneli splitski dalmatinščini, temveč pri ustvarjanju jezika, ki ruši obstoječi način izražanja. To je najopazneje v Beležnici Robija K. avtorja Viktorja Ivančića. Dejstvo je, da je idejni okvir Feral Tribuna prerasel lokalne gabarite, torej ne samo mestne, splitske, ampak tudi nacionalne. Njihov izvor je zato prej anarhistični, bitniški in humanistični duh, ne pa mesto, še zlasti ne mesto, v katerem se vidijo kot odpadniki.

Filma niste snemali v Splitu, ampak v reškem antikvariatu Ex-Libris. Zakaj? Je to povezano s tem, da so Feral tiskali na Reki?
Stanić: To ste dobro opazili, a ni imelo vpliva na odločitev. Ex-Libris je antikvariat, v katerem so Viktor Ivančić, Predrag Lucić i Boris Dežulović pogosto predstavljali svoje knjige in knjige drugih avtorjev, poleg tega sta imela Lucić in Dežulović svoje posrečene sit-down nastope. Stvar je torej v prostoru, v katerem so se vsi trije dobro počutili, midva pa sva vedela, da bomo imeli v Ex librisu idealne okoliščine za delo. To je bilo nujno, te nadzorovane razmere, v katerih smo lahko tri dni snemali pogovor, glede na to, da smo vse počeli "v živo", da ni bilo ponavljanja niti možnosti popravkov. Za nas je bilo pomembno, da lahko kontinuirano snemamo po dve do tri ure.

Baničević: Tri dni zapored smo se pogovarjali pod kamerami in svetlobo. Pogovor teče brez prekinitve, v filmu ni nič lažnega, nameščenega, izmišljenega. Še vedno imamo dovolj filmskega materiala, ki ga bomo enkrat uporabili, morda za malo kratko TV-serijo.

Dežulović v filmu reče, da je bil Feral trdna stalnica, ki je omogočala slediti vsemu, kar se je dogajalo na Hrvaškem, od obdobja socializma prek tranzicije do danes. Kako to razumete?
Stanić: Kdor je od začetka sledili Feralu, od prve polovice osemdesetih let, pa do konca leta 2008, je vedel, da so bili novinarji nenehni kritiki vsake oblasti in vseh družbenih slabosti, ki so prišle z njimi. Tako je Feral v osemdesetih letih pisal o propadu socialističnega sistema, v devetdesetih o šibki demokraciji, ki se nikakor ni mogla postaviti na svoje noge, leta 2000 pa o najbolj vulgarnem kapitalizmu, ki je postal nepovratna resničnost. Ta časopis je ena od alternativnih zgodovin Republike Hrvaške, ki ne vzbuja nacionalnega ponosa in vznemirjenja, temveč od sramu rdeča ušesa. Feral je ves čas ostajal enak, družba okoli njega pa se je spremenila. Boris Dežulović na nekem mestu v filmu pravi, da so Feralovi avtorji eni redkih novinarjev na Hrvaškem, ki jim svojim nekdanjim besedilom ni treba dodati tega znanega "vendar" – s to besedo se začne vsak izgovor in oddaljitev od lastnega dela. Še danes stojijo za svojimi besedili. Doslednost njihovega delovanja se je pokazala v tem, da nikoli niso klečeplazili pred nobeno oblastjo. Vedno so se borili, čeprav so vedeli, da je bilo veliko teh bitk vnaprej izgubljenih.

Ja, Dežulović celo reče: mi smo edini, ki še stojimo za besedili, ki smo jih pisali v osemdesetih.
Baničević: Feral je združil novinarsko elito iz vse regije. Ves čas so tam delovali vrhunski novinarji, pa tudi pisatelji, ki so svoja mnenja izražali v družbenopolitičnih komentarjih. Vsi so bili odločni in neomajni v iskanju resnice in predvideli veliko tem in problemov. Feral in njegovi sodelavci so prek svojih besedil razkrinkavali in demistificirali lažno demokracijo. Odpor proti avtoritarni in represivni moči je ključ do napredka. Pomanjkanje pluralizma je v današnji evropski družbi nedopustno.

Kaj se je z njimi zgodilo po razpadu Ferala?
Banićević: Odšli so na različne portale, časopise in še vedno imajo družbenokritično vlogo v družbi, vendar ni isto. Prednost Feral Tribuna je bila v tem, da je imel po eni strani odlična analitična besedila in politične vpoglede. Po drugi strani sta satira in humor Feralu dajala dodano vrednost in čar. Feral je ustvaril edinstveno kulturo smeha. Skozi svoja besedila so učili in navajali ljudi, da razmišljajo drugače. Resnost političnih besedil v kombinaciji s persifllažo in poigravanjem s fotomontažo je formula, ki je očarala. Danes tega ni več. Imamo nekaj resnih portalov, ki analitično pristopajo k političnim razmeram, imamo tudi satirične portale, vendar nimamo kombinacije obojega.

Stanić: Dodal bi, da Feral ni zbral le vrhunskih novinarjev, temveč tudi številne ljudi iz kulturnega, umetniškega in javnega življenja, ki so jih v nekem trenutku potisnili na rob, ker so v novih okoliščinah postali nezaželeni. Kot primer lahko omenim Miro Furlan, zagrebško igralko, ki je bila prisiljena zapustiti Hrvaško v začetku devetdesetih, Feral pa ji je dal prostor, kjer je lahko objavljala kolumne, pozneje jih je izdala v knjigi. Enako je dal prostor za objavljanje Mirku Kovaču, srbskemu pisatelju, ki je prišel na Hrvaško. Lahko bi naredili seznam desetin ljudi, ki so bili v podobnih situacijah. Pomembno je reči, da je bil Feral v času, ko je Jugoslavija razpadala in se parcelizirala, balkanizirala na najbolj krut način, zbirališče najboljšega, kar je imela kultura.

Zanje, pravijo v filmu, so najslabši ljudje konformisti. Kaj pomeni biti konformist v njihovem smislu?
Baničević: Ja, Predrag to pravi. Konformist pomeni podrediti se glasu večine, se prilagoditi trenutni politični opciji, se ne upreti, sprejeti nezaželeno ideologijo, misli in svetovne nazore – trenutno to pomeni sovražni govor, nasilje, šovinizem, nacionalizem. Viktor v filmu pravi: za razmere na Hrvaškem niso krivi desničarji, temveč vojska ljudi, ki ni nasprotovala, ki je molčala. To je največji problem ‒ tišina in strah. Če bi bilo več ljudi manj konformističnih, bi bil položaj drugačen. Toda ljudje so se bali začetka devetdesetih let, kot da je v njih naraščal strah, ki jih je utišal in zamrznil. Enostavno si niso upali izraziti svojega mnenja. Če razmišljaš drugače, si sovražnik države. Nihče se ni hotel izpostaviti. Ta tišina je privedla do nelagodja.

Stanić: Prelom, ki se je zgodil v devetdesetih ni bil samo fizičen, razpad ene države na več delov, prišlo je do velikanskih političnih, gospodarskih in družbenih pretresov, hkrati pa še zamenjava idej. Feral je od vsega začetka izpostavljal, da nihče, ne politično vodstvo države niti ljudstvo, ni mislil iskreno pri zagovarjanju svojih idealov. Tako kot je takrat Feral razkrinkaval nekdanje komuniste, je v novem sistemu razkrinkal "velike" katoličane in demokrate. To so oportunisti in konformisti, za katere Ivančič, Lucić in Dežulovič pravijo, da so sončnice, ki obrnejo glavo po smeri moči. Družba je bigotska (tercialna), vse v njej je lažno. Ko sva se z Marino danes sprehajala po Ljubljani in opazovala avtomobile, sva se vprašala: "Ali so Slovenci katoličani?" in si odgovorila: "Seveda, da so", in ni nama bilo jasno, kako to, saj jim z vzvratnega ogledala ne visijo rožni venci.

Baničević: Pri nas vidite v vsakem drugem avtomobilu rožne vence, ki visijo z vzvratnih ogledal. Takšna je danes vera, razstava, predstava simbolov. Koliko resničnih vernikov bi postavilo verski simbol na svoj avto? Če ste vernik, živite to vero. Toda potem se je treba zavzemati za mir, strpnost, spravo, bratstvo, ljubezen, ne pa spodbujati sovražnega govora, nasilja in uničenja. Žal se dogaja ravno nasprotno. In to se širi, vpliv Cerkve na državo je vse močnejši, prepleta se s politiko, posega v izobraževanje in pravice žensk. Sprega cerkve in politike ponižuje celotno državo, poneumlja ljudi in nas vrača v srednji vek. Takšni politiki ustreza, da so ljudje nevedni. Vladajo lahko samo zato, ker je politika nesposobna in brez pravega vodstva. Ni vizije, ni civilne družbe, ni gospodarskih in državljanskih možnosti, ni političnega in socialnega napredka, nenehno se vrtimo v krogu, v trajni krizi, in to stanje se ohranja že 30 let.

Je bil to vaš navdih za snemanje filma?
Baničević: To je eden od razlogov. Mislim, da Feral danes potrebujemo bolj kot kdaj koli. Da bi premagal in premetal politično grabežljivost, družbeno zamrznitev, v katero smo ujeti. In da se ob tem pošteno nasmejimo, kar je Feral vedno počel. Naslednji razlog je tišina o Feralu, na uradni ravni se delajo, kot da Feral sploh nikoli ni obstajal. Zato je izjemno pomembno, da je Feral fimsko vpisan, da obstaja film o nepodkupljivem novinarstvu, ki je delovalo kot neke vrste novinarsko odporniško gibanje.

Na kakšen način je Feral zamolčan na uradni ravni, kako se to kaže?
Baničević: V javnem diskurzu se skoraj ne omenja, razen na nekaterih portalih in prek posameznikov, ki se ga tudi po 11 letih, odkar so ga ugasnili, še vedno spominjajo z nostalgijo. Politična oblast se vede, kot da ni obstajal. Zamolčanje Ferala govori o slabem stanju v družbi in umazanosti, govori o nepošteni in kratkovidni družbi, družbi, ki se ne strinja s pluralizmom mnenj in razmišljanj.

Stanić: Ko govorimo o Feralu, moramo opozoriti, da ga ni že več kot deset let, da je ugasnil leta 2008, vendar Ivančič, Dežulovič, pa tudi mnogi drugi novinarji, še vedno pišejo besedila, ki niso prav nič manj relevantna. Tako kot pod okriljem Feral Tribunase poskušajo njihova besedila tudi danes marginalizirati. Tole je nov primer: nedavno je Ivančić u svojem članku napisal, da je bil med prisilno mobilizacijo januarja 1994 v brigadi, kjer se je pozdravljalo z ustaškim "Za dom spremni". Iz Ivančićevega besedila izvemo, da je bil poveljnik te brigade sedanji hrvaški obrambni minister. V vsaki dostojni državi bi se po tej infomaciji nekaj zgodilo, ministru bi postavili vprašanja, na katera bi moral odgovoriti. Če namreč nekaj takšnega napiše eden od najbolj mednarodno priznanih in nagrajenih novinarjev s tega območja, bi lahko sklepali, da ima informacija določeno težo. Ampak ne, neupoštevanje takšnih informacij je pri nas vnaprej dan odgovor na morebitna neprijetna vprašanja. S tem filmom želimo razširiti glas treh avtorjev prek meja novinarskih besedil.

Baničević: Na eni strani obstaja to neupoštevanje, po drugi strani pa kazensko pravo. Pomembno je poudariti, da so se v devetdesetih let 20. stoletja začeli orkestrirani napadi na Feralove novinarje, tako oblasti kot dežurnih nacionalistov, ki so si svoje domoljubje v vmesnem času uspeli donosno poplačati. Feralovci so s tem, ko so pisali, kaj se v resnici dogaja, rušili lažni ugled politike. Oblast je začela Feral finančno izčrpavati, in sicer tako, da mu je zaračunala davek, kakršnega imajo sicer pornografske revije. Pogoste so bile tožbe vladajočih za odškodnine zaradi hudih duševnih bolečin, ki so jih doživljali tisti, ki so se prepoznali v besedilih. Res pa je, da so se številni tožniki Ferala pozneje znašli na sodišču, osumljeni vojnih, gospodarskih in drugih kaznivih dejanj, s katerimi jih je Feral že predtem povezoval. Nekateri od teh osumljencev so bili obsojeni na zaporne kazni, kljub temu pa Feralu niso nikoli vrnili denarja, ki ga je moral izplačati razžaljenim. Takšni in podobni primeri so Feral finančno dušili, kar je pripeljalo do tega, da bi ga morali ugasniti že leta 2002. Rešila ga je državljanska akcija, v kateri so s koncerti in drugimi kulturnimi prireditvami zbrali 200.000 kun. Feral je lahko nadaljeval svoje delo. Kljub naporom je šest let pozneje prenehal izhajati.

V filmu je med drugim slišati, da je bila socialistična oblast bolj toga in bolj poštena. Današnja pa da je mehkejša, ampak bolj podla.
Stanić: Tako je, sami Feralovci pravijo, da se je prej vedelo, kakšna so pravila igre. Vedelo se je, za kaj boš kaznovan. Danes napišeš resnico in te lahko doleti kazen. To se dogaja na Hrvaškem in dobiva epidemične razsežnosti.

Baničević: Ne da si lahko, v večini primerov si kaznovan.

Predrag Lucić nam pove, kako bi šola morala spodbujati svobodo. Zakaj ste se odločili, da boste tolikšno pozornost v filmu namenili izobraževanju, hrvaškemu šolskemu sistemu?
Baničević: Med drugim govorimo o verouku. Gre za šolski predmet, ki ni obvezen, vendar ne spada v šolo, moral bi biti v cerkvi. Verske vsebine se vlečejo skozi vse predmete, razen morda pri matematiki in angleščini. V filmu na primer vidimo, kako učbenik za verouk navaja, da so ateisti krivi za grozote Auschwitza. Skozi te učbenike plasirajo popolne laži. In kaj lahko pričakujemo od mladih, izobraženih s ponarejeno zgodovino! Živimo v času organizirane neumnosti.

Stanić: In to se z leti le krepi. Družbeno pobožnjaštvo se med drugim kaže v tem, da starši, ki so pogosto sicer neverniki, pošljejo svoje otroke k verouku, ki je, poudarjam znova, še vedno izbirni predmet. Vendar pa se ta predmet doživlja kot obvezni. Že Ivan Illich je pokazal, da je cilj šole otroke naučiti pokornosti – kar pri nas v šolah skrbno izvajajo. Poleg tega imamo fenomen potvarjanja zgodovine v izobraževalnih ustanovah ‒ dejstva so pogosto izkrivljena in/ali zamolčana. Bolje, da niti ne govorim o perverznem trendu, da v šolo pripeljejo pevca, kot je Marko Perković Thompson, ali generala kar k pouku.

Baničević: Zato je pomembno, da smo odgovorni državljani in se odzivamo na politično kompromitiranost in nazadnjaštvo, na lažni patriotizem, ki je postal donosen posel. V nasprotnem primeru nas bo pojedla manipulativna politična klika, ki v nas sistematično ubija človeško in državljansko ter spodbuja sovraštvo, nestrpnost, primitivizem in nasilje.

Če pa je bilo za Feral toliko let dovolj občinstva, potem je še vedno občinstvo, ki bi še vedno želelo slišati drugega neznanca, ki ne želi biti tiho. Ali obstaja prostor za kritiziranje?
Baničević: Novinarstvo je danes večinoma zapisničarsko, populistično, senzacionalistično. Obstajajo redki primeri, kot je portal Novosti, medij srbske manjšine na Hrvaškem ‒ to je analitičen in kritičen časopis, vendar nimajo tega satiričnega dela. Potem je Lupiga portal s kritičnim pogledom in še nekaj medijev. Feral je bil edinstven v svoji kombinaciji družbenopolitične kritike in analize ter vrhunske satire, napovedal je vsa naša invalidna politična dogajanja, poročal o vseh političnih izsiljevanjih, podlostih, plenjenju, krajah, umorih. Verjamem, da bi morali biti vsi mediji kritični do oblasti, žal pa smo danes priča povezave politike, kapitala in medijev.

Stanić: Mediji so se spremenili, kot tudi medijska infrastruktura. To je še en pojav, ki ga lahko zasledimo skozi čas obstoja Ferala in njegovo ugašanje. Feral je prenehal izhajati iz finančnih razlogov. To pa ne pomeni, da za tem ni stala politika. Spomnimo se, da je bila zadnja slavna številka, katere naslovnica je Charlie Chaplin z nadnapisom "Pot pod noge", prodana v 12.000 izvodih. Tudi takrat, v letu 2008, je bila to spoštovanja vredna naklada in danes ima le malo kateri dnevni časopis tolikšno. Ferala ni uničila slaba prodaja, temveč finančno izčrpavanje s številnimi tožbami, pa tudi to, da ni imel reklam, ki bi ga finančno okrepile. Pa ne zato, ker bi jih zavrnil, ampak zato, ker jih ni dobil. Podjetja niso želela oglaševati v njem. Zelo zanimiv je Feralov poskus iz leta 2006. Feral je v dveh številkah objavil več oglasov za velika podjetja, ki so na Hrvaškem ‒ brezplačno. Pričakovati je bilo, da ga bodo ta podjetja tožila ali vsaj vprašala: "Kaj počnete?" Ampak ne, vsi so molčali in s tem sprejeli oglase. Po teh dveh "posebnih" številkah so sledile številke, v katerih so razpravljali o zakonski zvezi med trženjem in novinarstvom, nato pa je bralcem postalo jasno, kaj so s želeli doseči s poskusom. Pokazali so, zakaj je bila povezava med marketingom in oglaševanjem ter novinarstvom pogubna za novinarsko stroko. Tako na nekem mestu postavljajo vprašanje: "Ali novinarstvo postaja embalaža za oglase?" Takrat, leta 2006, takšna in podobna vprašanja mnogim morda niso bila jasna, vendar se je kmalu pokazalo, da je Feral pravočasno kritiziral stanje, ki je mnoge medije pozneje stalo glave.

Kako sta vizualno zasnovala film?
Stanić: Takoj ko sva se odločila, da bo film temeljil na pogovoru v enem prostoru, sva začela zbirati primerjave z drugimi podobno zasnovanimi filmi, obstajala je asociacija na Jarmuschov omnibus Kava in cigareti, preko Scorsesejevih dokumentarcev Italianamerican in American Boy, do The Charles Bukowski Tapes Barbeta Schroedera. Čeprav je bil Jarmusch vizualni model ‒ od začetka smo vedeli, da želimo črno-belo fotografijo, ‒ so nama bili Scorsesejevi filmi in Schroederjev film primer tega, kako lahko zanimivi sogovorniki nosijo ves film. Seveda to ne pomeni, da smo to naredili kot v naštetih filmih. Kar zadeva oblikovanje filma kot celote, smo uporabili idejo odprtosti tega, kar prikazujemo. Gledalci v filmu namreč vstopajo in medias res, in na enak način iz njega tudi odidejo. Ponujamo fragment, kratek pogled na delovanje Ferala in Feralovo trojico. Nikoli si nisva delala utvar, da bi nama lahko uspelo podati popolno sliko o Feralovem pomenu za našo družbo ali celo ponuditi vso potrebno faktografijo na enem mestu. Tako da tudi s formo odražava skromnost lastnega pristopa. Drobce pogovorov, ki tvorijo glavno vsebino filma, povezuje Oswaldov strip. Gre za strip, ki sta ga ustvarjala Viktor Ivančić in Velimir Marinković od začetka Ferala pa vse do njegove ugasnitve. Mračna estetika teh stripov, pa tudi aforizem sporočil, ki jih vsak od njih nosi, sta nam omogočila, da vnesemo nekakšen predah med konverzacijskimi bloki. Veseli smo, da se občinstvo nanje odziva s smehom, saj je bil to naš cilj.

Prvi, ki je prekinil molk o feralovcih, je bil Boris Pavelić s knjigo Smeh svobode ‒ uvod v Feral Tribuno. Ali se je z njim začel tudi vaš filmski proces?
Baničević: Neposredna spodbuda je bil Boris Pavelić s knjigo in njeno promocijo v letu 2015. Na Reki sva spoznala feralovce, takoj smo se razumeli. Vse, kar sva brala in čemur sva sledila, se nama je potrdilo še v čisto človeškem odnosu. Nato sva krenila v produkcijo filma. Brez velikih načrtov, a z idejo o filmskem zapisu, ki bo pričal o velikem in pogumnem novinarstvu. Opozoriti je treba, da je bil Feral edini hrvaški mednarodno nagrajeni časopis z več različnimi priznanji za svobodo govora.

Stanić: Ko je Predrag Lucić za Pavelićevo knjigo govoril o nastanku in uspehih Feral Tribuna, je uporabil sintagmo čudovitega Danila Kiša: "udeo truda i čuda". To se je nama enako na neki način zgodilo s filmom. Veliko naključij in čudežev se je uskladilo, ni pa manjkalo niti truda.
Baničević: Mislim, da smo Boris Pavelić s svojo knjigo in midva z najinim filmom svojevrsten podaljšek Ferala, kot da mu podaljšujemo življenje, da se nekega dne ne bi sramovali današnje tišine. Feral Tribune ni bil udvorljivo novinarstvo, tako kot se najin film v nobenem trenutku ne želi zgolj prikupiti občinstvu. Nasprotno, sili in spodbuja nas, da ponovno pretehtamo teme in vprašanja, o katerih govorimo v filmu.

Že od začetka najin koncept ni bil zbiranje izjav številnih sogovornikov, ki bi ga sestavljali. Tako bi dobil plitkejši in lažji film, a naju to ni zanimalo. Želela sva pokazati energijo ključne Feralove trojice, ko se med seboj pogovarjajo. Ne pozabimo, da je v času snemanja (2016) minilo osem let od konca Ferala. Tako film prinaša tisto, kar je velik del občinstva lahko opazoval med promocijo Pavelićeve knjige ‒ da se oni trije med seboj dopolnjujejo in si dokončujejo stavke, kadar so skupaj. Zavedala pa sva se, da bi bilo v vizualnem smislu premalo zanimivo kazati zgolj pogovor. Zato smo "osnovni" pogovor "posodobili" vizualno in informativno z uporabo številnih citatov, Feralovih naslovnic, različnih grafikonov, risb in drugih kontekstualizacij tega, o čemer govorimo. Zaradi vsega tega je sledenje filmu lahko izziv za vsakogar, ki poskuša zajeti vse informacije, prikazane na zaslonu. Več ljudi nama je že reklo, da so si film ogledali večkrat. Pravijo, da jim ni postal dolgočasen, kar je vsekakor dober znak. Upava, da bo film gledalce spodbudil k branju knjig, da bodo tudi sami raziskali informacije, ki jih omenjamo. V tem smislu je film zagotovo aktivistična gesta.

Ne samo članke in kolumne, feralovci so v družbo prinesli tudi polno knjig, delovali so kot založba.
Stanić: Ja, in to se pogosto spregleda. Izdali so več kot 80 knjig. Gre za knjižnico, ki jo je uredil Predrag Lucić s svojim prijateljem, piscem Damirjem Šodanom. Objavljeni niso samo vrhunski pisatelji (Danilo Kiš, Paul Auster, John Fante, Slavenka Drakulić, Svetislav Basara ...), ampak tudi teoretiki, filozofi, politologi (Milan Kangrga, Norberto Bobbio, Denis de Rougemont, Isaiah Berlin). To je dodaten razlog, zakaj delovanje Ferala vidimo kot razsvetljenski projekt v izvirnem pomenu te besede ‒ v smislu širjenja informacij, znanja in spoznanj, prevajali so avtorje, ki predtem sploh še niso bili prevedeni. Koliko je to v resnici zaživelo, bodo ocenile generacije, ki prihajajo za njimi
Baničević: Po eni strani imamo v devetdesetih Feralov razsvetljenski projekt, po drugi strani so v istem času v tem prostoru zažigali knjige in časopise. Feral je bil eden redkih medijev, ki je pisal o knjigocidu, o sistematičnem uničevanju knjig v devetdesetih letih, ko je bilo uničenih približno 2,8 milijona knjig v cirilici, srbskih pa tudi hrvaških avtorjev, ki so postali nelojalni. To ostaja kakor slaba vest, ostaja tišina.