Med Leonejevimi največjimi uspešnicami so filmi Za prgišče dolarjev, Dober, grd, hudoben in Bilo je nekoč v Ameriki.

Sergio Leone se je 3. januarja 1929 rodil v Rimu v družini, ki se je že pred Sergievo kariero zavezala filmu. Njegov oče Vicenzo Leone, v svetu filma znan kot Roberto Roberti, velja za enega izmed pionirjev italijanskega filma, njegova mati, znana kot Bice Valerian, pa je bila uspešna igralka. Sergio je zato lahko že zgodaj nastopil v manjših filmskih vlogah, nato je delal kot asistent režije, pretežno pri zgodovinskih filmih, konec 50. let preteklega stoletja je začel pisati scenarije, nazadnje pa se je lotil režije.

Epopeja o obleganju Leningrada, ki je nikoli ne bomo videli
Leonejeva smrt 30. aprila 1989 je bila velika izguba za sedmo umetnost: star je bil šele 60 let in lahko si je predstavljati, kaj vse bi še lahko ustvaril. Tik pred smrtjo si je namreč režiser za projekt 900 Days, epopejo o obleganju Leningrada z Robertom De Nirom v glavni vlogi, zagotovil 100 milijonov ameriških dolarjev. A žal projekta nikoli niso izpeljali do konca.

Sorodna novica Bilo je nekoč v Ameriki: film, ki ga pač ni mogoče krajšati

Leone je v svoji 23-letni režiserski karieri posnel sedem filmov. Med njimi so kultni Za prgišče dolarjev (1964), Za dolar več (1965) in Dober, grd, hudoben (1966), ki tvorijo njegovo dolarsko trilogijo, pa še Bilo je nekoč na Divjem zahodu (1969) in Bilo je nekoč v Ameriki (1984). Leone je nekoč dejal, da mora biti film spektakel, saj si občinstvo želi prav to, zanj pa je bil najlepši spektakel tisti, ki je izhajal iz mitov, in tako je sklenil: "Film je mit."

Prva asociacija ob režiserjevem imenu je špageti vestern, čeprav je Leone tovrstno poimenovanje svojih filmov sovražil. Ob začetku ustvarjanja je zaznal, da je žanr vesterna v slabi kondiciji. Prenovil ga je, da bi ga približal mladim generacijam in mu dal neizbrisen pečat, kar mu je tudi uspelo. Zanimivo pa je, da je, kot piše portal, prav evropskemu filmarju, čigar dela so bila izjemno priljubljena v ZDA, uspelo znova obuditi produkcijo ameriških vesternov.

Z Leonejevimi filmi sta, vse od njegove t. i. dolarske trilogije, neločljivo povezana dva velika ustvarjalca svetovne kinematografije – igralec Clint Eastwood in skladatelj filmske glasbe Ennio Morricone.

Za Eastwooda nekateri pravijo, da ga je pravzaprav "ustvaril" Leone. Pred vlogo v njegovem filmu Za prgišče dolarjev je bil namreč že 30 let star televizijski igralec, ki mu še ni uspel prodor na velika platna. Prav tako je Leonejeve filme danes nemogoče ločiti od Morriconejeve glasbe. Manj znano je, da je Leone skladatelja prosil, naj glasbo napiše pred začetkom snemanja, da jo je lahko predvajal igralcem, ki so se prek nje seznanili z vzdušjem, ki ga želi režiser ustvariti v filmu.

Med zanimivostmi, ki jih še navaja italijanski portal, pa je, da Quentin Tarantino, znani oboževalec Leonejevega dela, ob bližnjem kadru pogleda svojega snemalca in reče: "Zdaj pa daj enega Sergia Leoneja." Leone slovi tudi po tem, da je svoje avtorske filme, ki od gledalcev zahtevajo potrpljenje in koncentracijo, približal širšemu občinstvu. Nepozabni so njegovi daljši, mirni posnetki, ki jim sledijo eksplozivne podobe nasilja.