Zlatega leva za najboljše delo na glavni razstavi je prejel Arthur Jafa, srebrnega leva za mladi up pa umetnica Haris Epaminonda. Posebno omembo si je prislužil še belgijski nacionalni paviljon.

Zlatega leva za najboljšo nacionalno predstavitev je mednarodna žirija namenila Litvi, ki se predstavlja s projektom Sun & Sea (Marina) ali lirično opero za 13 glasov, ki jo podpisujejo umetnice Rugile Barzdziukaite, Vaiva Grainyte in Lina Lapelyte.

Žirijo je instalacija, ki deluje kot plaža, obiskovalci pa dogajanje na njej spremljajo z višine, prepričala zaradi svojega eksperimentalnega duha. Kot še piše v utemeljitvi, instalacija predstavlja kritiko ležernosti današnjega sveta. Umetnice so se ob prevzemu nagrade iskreno zahvalile vsem, ki so postavitev omogočili, predvsem pa sodelujočim performerjem in pevcem.

Posebno omembo si je z nacionalno predstavitvijo prislužila Belgija s projektom Mondo Cane, ki ga podpisujeta Jos de Gruyter ter Harald Thys. Žirija je presodila, da postavitev, ki spominja na turistično ali antropološko izkušnjo, s svojim specifičnim humorjem predstavlja alternativen pogled na družbene odnose po vsej Evropi.

Zlati lev za najboljše delo z osrednje razstave je pripadel ameriškemu umetniku Arthurju Jafi za film The White Album, ki po utemeljitvi žirije spaja esej, poezijo in sliko ter ponuja pomemben razmislek o rasni problematiki.

Srebrnega leva za najbolj obetavnega mladega umetnika, ki se predstavlja na osrednji razstavi, je prejela ciprska umetnica Haris Epaminonda za svoje "skrbno konstruirane konstelacije podob, objektov, besedil, oblik in barv, ki so zgrajeni iz spominov, zgodovin in namišljenih povezav." Posebni omembi bienala sta se prislužili še mehiška umetnica Teresa Margolles ter nigerijska umetnica Otobong Nkanga.

Bienale lahko v Benetkah ujamete vse do 24. novembra.

"Zanimivi časi" lahko pomenijo različne stvari
Naslov letošnjega bienala May You Live in Interesting Times se nanaša na izmišljeno antično kitajsko prekletstvo, ki napoveduje nestanovitno obdobje, prepredeno s krizami in nemiri, podobno "zanimivemu času", ki ga živimo. Bienala tokrat ne določa posebna tema, temveč generalni pristop k ustvarjanju umetnosti ter razumevanju družbe skozi umetnost, kar lahko vključuje tako užitek kot kritično misel. Za glavno razstavo je kurator Ralph Rugoff izbral zgolj dela živečih umetnikov, saj so po njegovih pojasnilih za medije lahko le oni pristni pričevalci današnjega sveta. Izbiro naslova pa je utemeljil z besedami: "V času, v katerem digitalna distribucija lažnih novic ter 'alternativnih dejstev' spodkopava politično debato in zaupanje, na katerem ta debata temelji, se je vredno ustaviti, če je le mogoče, in v debato ponovno v ospredje postaviti referenčne točke."

Znano je že, da bo zlatega leva za življenjsko delo prejel ameriški umetnik, performer, esejist in pesnik Jimmie Durham. Kot je dejal Rugoff, bodo Durhama nagradili za izjemne projekte na njegovi več kot 50-letni ustvarjalni poti, ki so hkrati kritični, zabavni in globoko humanistični. "Durham izumlja vselej nove, inteligentne in učinkovite načine, kako se upreti političnim in socialnim silnicam, ki prepredajo svet, v katerem živimo," je med drugim zapisano v utemeljitvi.

Sorodna novica Marko Peljhan: Kljub estetiki smrti je to tudi projekt življenja

Slovenija v Benetkah pristala s supersoničnim plovilom
Na osrednji razstavi na povabilo Rugoffa razstavlja 79 umetnikov in umetnic, še 90 pa jih svoja dela predstavlja po nacionalnih paviljonih. Slovenijo s projektom Here We Go Again...System 317 zastopa Marko Peljhan.

V ospredju njegovega projekta je hipersonično plovilo, v katerem si bodo obiskovalci lahko postavljali vprašanja, povezana s trenutnim ekološkim in političnim stanjem na planetu, in iskali odgovore nanje. Projekt je del Peljhanove serije Resolucija, ki obsega 20-letni ciklus del.

"V projektu Here We Go Again...System 317 gre za ponovno obujanje hipersonične tehnologije kot orožja množičnega uničevanja, druga plast projekta pa je povezana z vse bolj očitno ekološko krizo planeta. Sicer je ta problematika že dlje časa vseprisotna, a prehaja v končnico. Planet bi moral stopiti skupaj in začeti reševati tovrstne velike in zapletene probleme, kot vidimo, pa gre vse skupaj v drugo smer," je pojasnil Peljhan. "Menim, da stopamo v zelo težko planetarno obdobje, naš projekt pa na, lahko rečem, zelo poetičen način in z minimalistično potezo reflektira in problematizira trenutno stanje."

Kot so zapisali v Moderni galeriji, ki je skupaj z zavodom Projekt Atol v vlogi producenta, projekt temelji na ideji, da bi vojaško tehnologijo in sisteme uporabili tako, da bi razvil taktično sredstvo za svoja prizadevanja.

V Peljhanovem plovilu bodo obiskovalci lahko v miru prebirali besedila, ki bodo spremljala postavitev. Za teoretični del je poskrbela ekipa revije za kritiko in teorijo sodobne umetnosti Šum in pripravila izdajo Šum#11 z naslovom Hypersonic Hyperstitions (Hipersonična izpolnoverja), postavitev v Arzenalu pa bo spremljal še katalog, za katerega so besedila prispevali številni priznani avtorji ter poznavalci Peljhanovega dela.

Na bienalu se bodo letos prvič predstavili Gana, Madagaskar, Malezija in Pakistan, s svojim paviljonom pa bo prvič na bienalu tudi Dominikanska republika.

Megla kot osrednji eksponat
Ob obisku osrednje razstave v Vrtovih zlovešče deluje že navidezna megla iz vodne pare, ki se zgoščeno zgrinja s strehe glavnega razstavišča. Gre za optično prevaro, ki zgradbo s statusom pomembne kulturne inštitucije navidezno izbriše, v obiskovalcu pa vzbudi občutek izgubljenosti in utesnjenosti, saj ne ve, kam in v kaj se podaja. Kot del svoje postavitve "dim" razstavlja italijanska umetnica Lara Favaretto.

Spregledana relikvija migrantske ladje
Pompozno napovedani relikt ladje Barca Nostra, v kateri je leta 2015 potonilo okoli 800 migrantov na poti v Evropo, projekt švicarsko-islandskega umetnika Christopha Büchla, ki naj bi obiskovalcem bienala potrkala na vest glede migrantske krize, med obiskovalci na prvi pogled ni požel pretiranega zanimanja in empatije. Morda pa je sporočilo ravno v tem, da obiskovalci brezbrižno hodijo mimo ladje.

Močnejša in prepričljivejša je instalacija, ki jo kitajska umetnika Sun Yuan in Peng Yu razstavljata v osrednjem razstavišču Vrtov, naslovljena Can't Help Myself. V središču je ogromna robotska roka, ki s programiranimi potezami briše navidezno razlivajočo se kri, v Arzenalu pa se umetnika predstavljata še z delom Dear.

Na problematiko socialno ogroženih manjšin opozarja indijska umetnica Gauri Gill v projektu Acts of Appearance, vprašanja o odnosu do temnopoltih pa med drugim razpirajo čutne in estetsko dovršene fotografije temnopoltih lezbijk južnoafriške umetnice Zanele Muhli ter projekt v trajanju BLKNWS, ki umetnost prepleta z aktualnimi novicami iz sveta Afroameričanov ameriškega umetnika Kahlila Josepha.

Okoljevarstveno je naravnan projekt ameriških umetnic Christine in Margaret Wertheim, ki sta z dolgotrajnim ročnim delom na reprodukcijah koralnih grebenov in drugih morskih rastlin želeli ponazoriti čas, ki ga te rastline potrebujejo za rast, hkrati pa opozoriti na izginevanje tradicij in vrst.

Najbolj oblegani paviljoni so ...
Med najbolj obleganimi sta ponovno francoski in britanski paviljon. V francoskem je umetnica Laure Prouvost skozi projekt Deep See Blue Surrounding You predstavila svoj načrt pobega v boljšo, fluidnejšo prihodnost, v kateri se prepletajo različne resnice. Film predstavlja ogrodje za instalacijo, ki se širi tudi iz paviljona v obliki vodne pare. Predstavnica Velike Britanije je Cathy Wilkes. Na ogled so njeni kipi, slike in printi, ki nežno pozivajo k temu, da je razumevanje nekaj, do česar se vselej lahko dokopljemo.

Nemčijo z multimedijsko postavitvijo, ki se dotika škodljivih posledic konceptov izolacije in akumulacije, zastopa Natascha Süder Happelmann, ZDA pa umetnik Martin Puryear s postavitvijo Liberty, sestavljeno iz več samosvojih in oblikovno ter izvedbeno zanimivih skulptur večjih formatov. Filipinski umetnik Mark Justiniani se je z instalacijo Island Weather poigral z obiskovalčevim občutkom za prostor in čas, v grškem paviljonu pa na preizkus poguma med drugim vabi instalacija iz steklenih jogurtovih lončkov Panosa Charalambousa The Glass Dance I.

Škotsko predstavlja lanska Turnerjeva nagrajenka, queer umetnica Charlotte Prodger. V Benetkah je na ogled njen novi avtobiografski film SaF05, v katerem neuspešno sledi levinji, ki izkazuje drugačen vzorec vedenja, kot je sicer lastno njeni vrsti.

Tudi na bienalu ne gre brez da Vincija
Nazaj v čas pa se je v letu, ko slavimo 500-letnico smrti slovitega Leonarda da Vincija, podala nemška umetnica Hito Steyerl, ki je skozi ambientalno video instalacijo predstavila da Vincijev osnutek za podmornico iz leta 1515, ki bi Benetke varovala pred napadi iz Otomanskega cesarstva. Preko postavitve v Arzenalu pa se Hito Steyerl s futurističnim vrtom ozira tudi v prihodnost – This is the Future.

Japonska kozmična jajca
Ob temah, med katerimi je destruktivna moč narave v obliki cunamijev, se v Japonskem paviljonu na razstavi Cosmo-Eggs obiskovalci lahko tudi zabavajo, ko se valijo po zvočni instalaciji s piščalmi na zrak in s tem poskrbijo za nenavadno žvižgajočo zvočno kuliso. Med državami, ki se prvič predstavljajo na bienalu, je pozornost vzbudila Gana, ki pod naslovom Ghana Freedom predstavlja dela in videnja treh umetnikov različnih generacij.

Sorodna novica Ladja negotovosti: Instalacija Azada Karima v spremljevalnem programu Beneškega bienala

Ob bienalu je predvidenih še 21 spremljevalni dogodkov, še veliko drugih dogodkov pa ob bienalu pripravljajo v Benetkah delujoče in pa tudi gostujoče institucije. Na povabilo Evropskega kulturnega centra se bodo na skupinski razstavi Personal Structures v Palači Mora iz Slovenije predstavljali umetnik Azad Karim, po rodu Kurd, ter umetnici Sanja Vatič in Daniela Danica Tepeš.