Nekdanja čilska predsednica, ki je bila v mladih letih angažirana aktivistka za človekove pravice v domovini, je lani prevzela mesto visoke komisarke ZN-a za človekove pravice. V pogovoru v okviru 14. blejskega strateškega foruma se je dotaknila številnih perečih tem na področju človekovih pravic, od stanja v Venezueli in Hongkongu, vprašanja enakopravnosti spolov do vprašanja človekovih pravic glede na begunce (Vanuatu, Fidži), ki so zaradi podnebnih sprememb prisiljenih zapustiti svoje domove.

Ker je bila tudi sama v mladih letih politično dejavna na področju človekovih pravic, zaradi česar je končala tudi v zaporu, pozneje pa je delala kot zdravnica in bila del javnega sektorja, se, kot je zatrdila, zaveda, s kakšnimi izzivi se spopadajo različni segmenti družbe. Pri njenem delu so ji v veliko pomoč tudi njene ministrske in predsedniške izkušnje, kot je stvari skušala spremeniti z vrha navzdol.

Na vprašanje, zakaj je sprejela ta položaj, je v smehu odgovorila, da "mogoče tudi zato, ker si ne morem pomagati, da ne bi poskusila. Ali pa sem mazohistka." Kot je dejala, ne ve, ali ji bo uspelo odgovoriti na zelo raznolike izzive, s katerimi se spoprijema kot komisarka, bo pa dala vse od sebe. "Svoje izkušnje od prej sem prinesla v pisarno in jih skušam uporabiti in zagotoviti polno spoštovanje človekovih pravic."

Njena funkcija je, da skuša s kolegi pritisniti na različne deležnike, da bi uresničili zadane agende (recimo agenda 2030), velik del prizadevanj urada pa je namenjenih delu na terenu, urade, po državah in regionalne, imajo po vsem svetu. "Na Zahodnem Balkanu imamo ekipo v Srbijo, svetovalce v Severni Makedoniji, kmalu pa tudi v Črni gori. "

Kot je poudarila, je prvi pogoj za uresničitev nalog pri prizadevanjih za večje spoštovanje in implementacijo človekovih pravic sodelovanje s posameznimi državami. Kot je dala jasno vedeti, so sogovorniki, s katerimi se ne strinja, a se zaveda, da mora v okviru svojega položaja za mizo sesti z vsemi deležniki.

Glede vprašanja stanja človekovih pravic po svetu so razmere na različnih koncih sveta različne: ponekod, kot je navedla, se razmere obračajo na bolje, v drugih pa se stvari zaostrujejo in lahko opazujemo številne kršitve človekovih pravic.
Dotaknila se je tudi vprašanja množičnih migracij in bila jasna. "Če ljudje trpijo in ne vidijo svetle prihodnosti, bodo migrirali."

Za to, kako doseči zadane cilje, je po njenih besedah ključno, da se skuša postaviti v čevlje sogovornika in mu predstaviti pozitivne strani sprememb na način, ki je blizu sogovorniku. "Če govorim o prizadevanjih za spoštovanje pravic žensk, naj povem takole: ko sem se pogovarjala s sogovorniki, ni bilo uspeha, slišali so me le tisti, ki se že tako ali tako strinjajo z mojim razmišljanjem. Začela sem razmišljati, kako jim pokazati, da ne gre le za pravilno odločitev glede krepitve pravic žensk, temveč tudi za pametno stvar. Položaj žensk sem skušala postaviti v dolgoročni kontekst. In tudi zdaj v uradu veliko razmišljam, kako angažirati države, da bodo spoštovale človekove pravice."

Na vprašanje, ali je venezuelski predsednik Nicolas Maduro pričakoval, da bo njen urad izdal pozitivno poročilo glede spoštovanja človekovih pravic v Venezueli, upoštevaje dejstvo, da je v času svojega političnega delovanja v domovini podpirala tedanjega venezuelskega predsednika Huga Chaveza, je odgovorila, da je to sicer mogoče. "Mislim, da so me spustili, ker vedo, da nisem sovražnik Venezuele, kot komisarka moram biti nepristranska in objektivna." Kot je dejala, mu poročilo ni bilo všeč, kar ni bilo presenečenje, saj je običajno, da državam niso všeč njihovi pomisleki. "Po drugi strani pa moram priznati, da so naredili veliko. Štirje kolegi so šli v času priprav na sestanek štiri mesece pred obiskom povsod po Venezueli. Ko smo šli potem tja, je bilo enako, govorili smo z vsemi, s katerimi smo želeli, lahko smo govorili z običajnimi ljudmi. Srečanja je organiziralo pet nevladnih organizacij."

Kot je dejala, si urad prizadeva, da bi bili v Venezueli stalno prisotni in bi imeli svojo pisarno. "Ne mislimo, da bo to spremenilo vse, ampak lahko olajša dostop do pomoči." Glede vpletenosti ZDA v dogajanje je dejala, da se je srečala tudi z ameriškimi politiki, jim povedala svoje mnenje, dejstvo pa je, da vsaka država naredi, kar želi.

Dogajanje v Hongkongu v zadnjih mesecih močno odmeva po svetu. Povedala je, so v stiku s tamkajšnjimi oblastmi, glavni poziv pa je namenjen iskanju mirne rešitve, do katere morajo priti vpletene strani same. "Obsojamo vsakršno nasilje, tako policijsko kot nasilje protestnikov z molotovkami. To ne pripomore k rešitvi."

Vprašanje enakopravnosti spolov je del agende urada že desetletja. "Ni le prava stvar, da so ženske vključene, temveč tudi pametna stvar. Potrebujemo ženske, da obravnavamo vsa vprašanja, od migracij do podnebnih sprememb, ki nas čakajo. Ženske so pomembne, pa so marsikje diskriminirane in imajo ponekod velike omejitve." Po njenih besedah je treba dati ženskam priložnost, brez odgovorne politike pa enakopravnosti med spoloma ne bo. "Tako bomo izgubili veliko priložnosti."

Spregovorila je tudi o vlogi spoštovanja pravic pri tehnološkem napredku, urad že sodeluje s podjetji v ZDA in Kanadi glede iskanja možnosti, da se doseže ravnotežje med tem, da tehnologija izboljšuje življenje ljudi, hkrati pa ne zlorabi njihovih pravic. "To je dvorezen meč. Zasebna podjetja na eni strani so tržno orientirani, na drugi strani so zagovorniki človekovih pravic zelo ostri. Mislim, da jih moramo posaditi za skupno mizo, da najdejo sprejemljive rešitve. Si predstavljate vojaka robota, ki bo prepoznaval ljudi. Etične meje se spreminjajo, pa že tako se med državami razlikujejo."

Na vprašanje, ali želi Kitajska z večjo dejavnostjo v Ženevi, kjer je sedež urada, na neki način na novo opredeliti človekove pravice, je odgovorila, da Peking ni edini. Ob tem je opozorila na paradoksalne razmere, ko države prodajajo orožje določeni državi, potem pa tej isti državi pošiljajo humanitarno pomoč.

Jasno je tudi poudarila, da pravica do razvoja ne sme poteptati drugih pravic. "Pravica do razvoja vključuje tudi pravico do politične participacije. Mogoče zveni naivno, a res mislim, da je treba sodelovati."

Združeni narodi so že leta tarča kritik glede svoje (ne)učinkovitosti. Kot je prostodušno priznala, je dejstvo, da se lahko vsak sistem izboljša, hkrati pa je trdno prepričana, da je večstranskost edina možnost za reševanje izzivov. Kot številni govorniki na forumu je poudarila, da globalni izzivi terjajo globalen odziv.

V ZDA so se lani močno okrepili pozivi k prepovedi splava, ki že desetletja velja za eno od temeljnih pribojevanih pravic žensk. Po besedah Bacheletove je dogajanje v ZDA in drugje po svetu jasen opomnik, da človekove pravice niso večne in samoumevne.

Kot je dejala ob koncu, v svoji službi ne uživa, je pa polna izzivov. "Pomembno je, da verjameš v to, kar delaš, in da si službi predan. Delam napake, ampak pomembno je, da verjameš, da je tvoje delo pomembno."