V nasprotju s kakšnimi drugimi hoteli te osebje tu pričaka, še preden greste na letališču čez vse varnostne preglede in duhamorne birokratske postopke, ter vas nato usmerja mimo posebnih VIP-okenc, kjer vrst ni (enako ob odhodu z letališča).

Kdor koli vam je kdaj dejal, da so nekateri postopki enaki za vse, pa če se pišete Dolenc ali DiCaprio, se je lagal. Pa v resnici vam niti ni treba biti hollywoodski težkokategornik, da ste deležni zvezdniškega tretmaja – prenočitev za dva v Bulgarijevem resortu se začenja pri okoli 840 evrih, medtem ko boste za zasebno vilo s tremi spalnicami in lastnim bazenom odšteli okoli 3.300 evrov.

Hostli v Uluvatuju, kraju na skrajnem jugu Balija, kjer je Bulgari leta 2006 zgradil svoj luksuzni kompleks bungalovov, vil, paviljonov, prelivnih bazenov, vrtov in restavracij, vas bodo medtem stali tam nekje med 5 in 10 evrov na noč. Kot rečeno, dva svetova.

Pred letališčem nas pričaka limuzina z nasmejanim šoferjem, ki ima za nas pripravljene zvite mokre brisačke, oreščke makadamije v kozarčkih, vodo z Bulgarijevim logotipom in prstom, usmerjenim naravnost v geslo za brezžični internet.

Če med enourno vožnjo od letališča v Denpasarju do letovišča ne boste celo pot brskali po spletu, se vam pogled skozi okna odpira na malce bolj pravi Bali, kot ga slikajo rajski pejsaži letovišč, kot je Bulgarijevo – skromne, za silo zbite, na pol podrte koče, v katerih prodajajo vse od gaziranih sladkih pijač do svežega sadja, od obrednih mask do pogrebnih kipcev.

Mimo limuzine brzijo motoristi. Nekateri s po tremi otroki in ženo na enem vozilu, drugi s kletko živih kokoši. Ta Bali je videti kot številni drugi konci jugovzhodne Azije – hrupen, kaotičen, nasmeten, prašen, pisan, slikovit s tisočerimi obrazi in vonjavami.

To je Bali popotnikov z nahrbtniki in proračunom 15 evrov na dan, ki v Aziji iščejo poulično hrano, masažo nog za 2 evra na tržnici in "vedro" z alkoholom na eni od neštetih plaž.

150 metrov nad oceanom

Skrenemo z glavne ceste čez bujno tropsko rastje na zasebni dovoz in do težkih vhodnih vrat z dvema varnostnikoma. "BULGARI RESORT", piše na kamniti ograji, in ko se vrata odprejo, se znajdete bolj ali manj najbližje zemeljskemu raju, kar je mogoče. Cvetoče plumerije in ingver, pristrižene zelenice, obrisi morja v ozadju.

Šofer nas odloži pred velikansko pagodo, za katero se izkaže, da je sprejemnica. Z odprtim, dih jemajočim razgledom na ocean, razcvetenimi bugenvilijami, palmovci in morjem hišk, ki sestavljajo letovišče, zgrajeno 150 metrov nad bučečim morjem.

Še preden stopimo z obema nogama iz vozila, nam postreščki v roke že stiskajo kozarec osvežilnega sveže stisnjenega zelenega napitka z ingverjem in limeto.

Limuzino za naslednje slabe tri dni zamenjajo golf vozila, ki so vedno samo kake pet minut oddaljena, da goste zapeljejo od njihovega bungalova do osrednjega bazena z restavracijo, od restavracije do wellnessa, od wellnessa do plaže in nazaj.

Ti prevozi so v resnici nepotrebni – letovišče je veliko, a obvladljivo, sprehod mimo neštetih bujnih grmovnic in ovijalk ter bogato okrašenih hindujskih oltarčkov in lesenih pagod pa več kot prijeten, razen da lahko hitro izgubiš orientacijo v labirintu razvejanih poti in da se z možnostjo od-vrat-do-vrat dostave naglo razvadiš.

Osebni butler

V letovišču je 59 bungalovov in pet zasebnih vil, pri čemer vsaka od njih meri nekaj tisoč kvadratnih metrov, če prištejete stanovanjskim površinam še vrt, velik dvojni prelivni bazen, balkonsko teraso, lastno telovadnico, zasebni masažni salon, prostor za mešanje koktajlov in dovoz.

Največja vila s štirimi spalnicami ima ogromno dnevno sobo in kuhinjo z jedilnico, medtem ko so spalnice vse popolnoma ločene druga od druge, z ločenimi vhodi in ločenimi terasami.

"Spalnica" sicer resnično ne opiše dovolj dobro orjaškega prostora, dodeljenega vsakemu gostu.

Samo kopalnica je večja od povprečne garsonjere, pri čemer je poskrbljeno za vso mogočo kozmetiko, s stekleničko parfuma vred (striktno Bulgarijevo, se razume), ob tem pa vas oskrbijo še s kompletom za plažo – kimonom, slamnikom in košaro.

Dvigalo do obale

Plaža je v primeru tovrstnih letovišč sicer bolj za okras kot kaj drugega – pogled na razburkano, sinje modro morje iz letovišča nad njim je res izjemen, dostop do njega pa precej bondovski.

Postrešček vas pospremi v nekaj med dvigalom in gondolo, ki se naglo spusti strmo navzdol, do vmesne ploščadi, kjer vas zadnji del poti lesene stopnice vodijo mimo enega najbolj kičastih razgledov, kar si jih lahko zamislite (ni naključje, da je tu v tistem času potekalo eno od številnih poročnih fotografiranj).

Preden dosežete peščeno plažo, je tu še zadnja restavracija/bar v sklopu letovišča, ki streže gostom koktajle in lokalno svežo morsko hrano z občasnimi italijanskimi prebliski, kot sta brusketa z rožmarinom ali pa paradižnik z burato, ki jo sicer izdelujejo na otoku.

Ocean, zavit v mistične meglice, je videti s te točke mamljiv, a vas osebje takoj opozori, da si v njem lahko zgolj namočite noge, plavanje pa je prepovedano. Orjaški valovi, ki se lomijo ob čeri, nam dajejo odgovor na naš "zakaj".

Joga in očiščenje na plaži

Rajska plaža je v tem primeru namenjena drugim dejavnostim kot plavanju – očiščenju. Letovišče namreč vsem gostom "toplo priporoča" zgodnji jutranji prečiščevalni obred, ki mu sledi joga. V ta namen pripeljejo na plažo svečenika, ki te duhovno očisti z molitvijo ter izmeničnim polivanjem po glavi z vodo rumenega kokosa in morsko vodo, zmešano s cvetnimi lističi plumerije.

Nazadnje se prikloniš oceanu in duhovom, okoli glave ti pritrdijo nekakšno perjanico, okoli zapestja pa navežejo pleteno zapestnico za odganjanje zlih duhov.

V bistvu privoliš v vse, vključno z žvrkljanjem omenjene cvetlične morske vode, ker se ti v tistem trenutku to zdi popolnoma samoumevno – ne glede na to, kako kot kak cenen prizor iz Jej, moli, ljubi vse skupaj deluje.

Pod to poglavje sodi tudi zasebna predstava balijskih tradicionalnih plesalcev in plesalk, mistični performans, ki deluje na pol zlovešče, na pol magično, ki vam ga ob spremljavi pesmi in bobnov priredijo za pozdravni večer na trati pred vašo vilo, ob obvezni spremljavi negronijev, ki jih mešata dva dobro zverzirana barmana.

Razgled za bogove

V letovišču vse deluje kot namazano. Redko kje, tudi v najbolj luksuznih mestnih hotelih s petimi zvezdicami, je sistem tako učinkovit, osebje pa hkrati ustrežljivo, prijazno, efektivno in diskretno.

Butlerji, dodeljeni vsaki vili, so vedno nekje nedaleč proč, a dovolj odmaknjeni, da imate svojo zasebnost. En klic in na mizico pred vašo spalnico vam bodo dostavili kavo, čaj, koktajl ali kar koli si boste zamislili.

Če boste zaradi jutranje joge zamujali na dogovorjeno uro za masažo, bo osebje, dodeljeno za upravljanje dvigala s plaže v letovišče, to točno vedelo in medtem že zamaknilo začetno uro masaže.

Prostor za wellness (ne, da res potrebujete še več sproščanja) je oaza sama zase – tempelj, z dostopom, speljanim čez vodo, vpet med vrt in neskončen razgled na oceansko modrino.

Pod masažno mizo naravnost pod vaš obraz namestijo umivalnik s plumerijinimi cvetovi, ko pridete z masaže, pa vas usmerijo k ležalnikom in viseči mreži z razgledom na morje.

Špageti s kaviarjem in teksture kokosa

Če se razgleda še niste naveličali, je tu osrednji del letovišča, ki ga sestavlja Instagramu prijazen t. i. neskončni bazen, obdan s cvetočim eksotičnim rastjem, za katerega se zdi, da se preliva v ocean.

Bar s po meri krojenimi balijskimi koktajli je le streljaj (in en pomig) stran, še par korakov proč pa je na eni strani bolj neformalna restavracija z indonezijskimi specialitetami, prikrojenimi petičnim gostom, kjer strežejo tudi zajtrk, na drugi pa "Il Ristorante".

Il Ristorante je balijska izpostava matičnega Il Ristorante Luca Fantin v Bulgari Towerju v Tokiu, kjer zadnje desetletje ustvarja italijanski kuharski mojster Luca Fantin. Restavracija ima eno Michelinovo zvezdico in se je letos prvič uvrstila tudi na razširjeni seznam najboljših restavracij sveta 50 Best, in sicer na 107. mesto.

Tu boste ob spremljavi toskanskih in piemontskih težkokategornikov, kot sta Ornellaia in Gaja, in sanjsko lepih sončnih zahodih, po katerih Bali slovi, deležni takih Fantinovih specialitet, kot so njegovi prepoznavni črni špageti s kaviarjem, kapesante z dehidriranim paradižnikom, olivami in kaprami, jagnje z bučo in kavo ali pa "teksture kokosa" za osvežujočo otoško sladico.

Dva Balija

Zadnji dan smo Bulgari Resort zamenjali za kosilo v najbolj vroči indonezijski restavraciji ta hip, Locavore v Ubudu. Čeprav je to turistično središče od Uluvatuja oddaljeno le 50 kilometrov, to v praksi, z balijskim prometom in cestno infrastrukturo pomeni več kot dve uri vožnje. Skupaj torej pet ur vožnje, ki te znova postavijo na precej bolj realna tla, kaj Bali v resnici je.

Bulgari Resort je skrajno prečiščena, idealizirana, zen in da, kičasta, podoba otoka, ki se danes spopada s prometno zasičenostjo in množičnim turizmom, ki je do neke mere že ubil velik del avtentičnosti Balija. Sopotnica, ki je otok nazadnje obiskala kot najstnica pred 20 leti, je bila zgrožena, kaj je Bali v tem času postal.

Bali luksuznih letovišč, ki jih obiskujejo zvezdniki in opevajo duševni mir, ki so ga našli na "otoku bogov", ravno ni realna podoba tega, kar Bali dejansko je.

Otok, ki je že leta poceni žurerska destinacija Avstralcev, po eni strani preplavljajo turisti z nahrbtniki, za katere vznikajo ceneni hostli in bari, po drugi pa premožnejši Zahodnjaki, ki želijo podoživeti Jej, moli, ljubi (film so na precejšnjo nejevoljo domačinov snemali tu leta 2009) z joga oddihi in hipsterskimi eko kavarnami.

Kitajske tegobe

In potem so tu še horde kitajskih na novo obogatelih turistov, ki si sicer letovišča, kot je Bulgarijev, zdaj lahko privoščijo, a nimajo privzgojenih manir, zato okoli bazena pljuvajo, kričijo, škropijo in rigajo.

Kitajske oblasti se sicer zavedajo težave, zato so v ta namen že pred leti izdale nekakšno brošuro z napotki za svoje turiste, kako se vesti (in kako se ne vesti) po svetu. Kaj dosti zaleglo ni, prav Kitajci pa danes predstavljajo največji delež tujih turistov na Baliju, pri čemer jih večina potuje v sklopu kontroverznih "all inclusive" tur.

Te na Kitajskem namreč prodajajo turistične agencije po znižani ceni, izpad neposrednega dobička pa skompenzirajo z vodenjem omenjenih turistov v drage trgovine kitajskih lastnikov, zaradi česar se indonezijske oblasti pritožujejo, da v resnici ti turisti v državno blagajno ne prispevajo skoraj nič.

Majceni otok, ki ga letno obišče okoli 4,5 milijona turistov (ali po en turist na prebivalca), se že kar nekaj časa spopada tudi s hudimi okoljskimi težavami, gorami smeti, ki jih naplavlja na plaže in uničujejo naravne lepote Balija.

Zahodnjaških turistov je toliko, da je v tistih najbolj obljudenih destinacijah že težko srečati domačina, tradicionalna kultura in običaji pa se umikajo in prilagajajo turizmu do te mere, da je včasih res težko presoditi, kaj je sploh še pristnega in kaj ni še ena turistična past več.

"Če bi nebesa in pekel imela otroka, bi bil to Bali," je nedavno zapisala neka ameriška publikacija. Verjetno kar ustrezen opis.