Sorodna novica Potrebujemo še eno reformacijo? Geza Filo: "Seveda jo"

Praznujemo dan reformacije 31. oktober, dan, ko je pred natanko 502 letoma nemški teolog in avguštinski menih Martin Luther zanetil revolucijo v Katoliški cerkvi. Na vrata grajske cerkve v Wittenbergu naj bi teatralno s kladivom in žebljem pribil svojih 95 tez, ki so Cerkvi očitale korupcijo, začenši z nezaslišanim prodajanjem odpustkov. Večina zgodovinarjev, poznavalcev tega koščka zgodovine, sicer danes to verzijo dogodkov zavrača kot neresnično. Luther naj bi teze na ta dan zgolj protestno poslal nadškofu Albertu iz Mainza in zahteval, da se Cerkev vrne h koreninam oz. k Svetemu pismu. Že januarja leta 1518 so bile Luthrove teze prevedene v nemščino. S pomočjo tiskarskih strojev, ki so v tem času že bili množično na voljo, pa so v samo dveh tednih dosegle celotno Nemčijo.

Sorodna novica Židan: Kultura potrebuje novo reformacijo, nov zagon

Reformatorske ideje so se s pomočjo tiska po Evropi širile kot požar in hitro prišle tudi do slovenskih dežel. Tu je Luthrovo prakso nadaljeval Primož Trubar, ki je Kranjce, Štajerce, Prekmurce, Korošce in Primorce nagovoril z "moji lubi Slovenci" in podpisal prvo slovensko tiskano knjigo Katekizem (1550) ter istega leta še Abecednik. Da bodo Slovenci lahko brali sveto pismo v maternem jeziku, bo mnoge treba šele naučiti brati, se je zavedal Trubar. Tako so bili postavljeni temelji slovenskega knjižnega jezika.

"Trubar in ostali reformatorji so si želeli, da bi bili enotni, da bi se spoštovali, da bi živeli v miru in delali v dobrobit slehernega sočloveka. Tako bi s svojim življenjem izpolnili tisto, kar nam je Bog naročil," je za MMC ob dnevu reformacije dejal novoizvoljeni evangeličanski škof Leon Novak, ki bo položaj uradno prevzel decembra.

Novak je bil za novega škofa Evangeličanske cerkve izvoljen na volilni sinodi 28. septembra, z njegovo izvolitvijo pa se sedež škofije iz Ljubljane ponovno vrača v Prekmurje. Nasledil bo dosedanjega škofa Gezo Filo, ki je evangeličane vodil zadnjih šest let.

Vabljeni k branju intervjuja.

Ob prazniku reformacije slavimo Primoža Trubarja in prvo slovensko knjigo, ki so jo omogočile prav protestantske ideje. Ima za evangeličane praznik še kakšen prav poseben pomen?
Res je, na praznik reformacije se spomnimo predvsem gibanja, ki se je začelo v Nemčiji z Martinom Luthrom (1483–1546). Luther je želel prenoviti oz. reformirati takratno Katoliško cerkev, želel jo je vrniti k njenim koreninam, k svetemu pismu. Zato je tudi sam začel prevajati sveto pismo v nemški jezik, da bi bilo dostopno vsem ljudem, da bi ga ljudje sami razumeli. V Sloveniji je to prakso nadaljeval Primož Trubar (1508–1586), ki se je tako kot Luther zavzemal za to, da bi vsak človek lahko v svojem maternem jeziku prebiral božjo besedo. Na podlagi božje besede bi potem lahko svoje življenje prilagodil njenim zahtevam in normativom. Bistvo reformacije je, da se vedno znova prenavljamo in reformiramo na podlagi svetopisemskega nauka. Stari izrek pravi, da se morata tako Cerkev kot vsak posameznik neprenehoma prenavljati.

Lahko izdate, v katero smer bo tekla rdeča nit vašega letošnjega prazničnega bogoslužja? Kje se skriva osrednje sporočilo praznika?
Po eni strani je praznik reformacije gotovo spomin na naše reformatorje, prej omenjeni Trubar, pa Jurij Dalmatin (1547–1589), s katerim smo dobili sveto pismo v slovenskem jeziku in tako postali 12. narod v Evropi, ki je imel sveto pismo v maternem jeziku. Potem je tu še Adam Bohorič (1520–1598), ki je spisal prvo slovensko slovnico. Spomnimo se tudi naših Prekmurskih reformatorjev Štefana Küzmiča (1723–1779), Franca Temlina (prevod Luthrovega katekizma v prekmurščino), Janoša Kardoša (1801–1873) in drugih, ki so v prekmurskem jeziku objavljali, prevedli katekizem in Novo zavezo in na tak način ustvarili oz. zapisali jezik Prekmurcev. Gre za zgodovinski spomin. Na drugi strani pa moramo preveriti, kako živimo, kako delujemo, kaj govorimo, na kakšen način nastopamo. Vprašati se moramo, ali vse to odgovarja nauku Jezusa Kristusa. To je bistvo reformacije. Ob prazniku tako zaznamujemo spomin na preteklost in hkrati izvedemo pregled našega trenutnega delovanja, verovanja in življenja.

Očetje protestantizma na Slovenskem ...
Tako je, to so bili evangeličanski duhovniki, ki so delovali z željo, da bi božjo besedo približali vsakemu posamezniku, Slovencu in Prekmurcu.

Regionalna oz. deželna identiteta v tem času sicer že izgublja svojo moč. Nič več Kranjci, Štajerci ali pa Prekmurci, Trubar je dejal: 'moji lubi Slovenci' ...
Trubar je hotel zediniti slovensko ljudstvo, dal nam je narodno identiteto, zato nas z 'moji lubi Slovenci' tudi nagovarja. Ustvaril je tudi knjižnji jezik, ki nas povezuje, postavil je to temeljno vrednoto, ki je bila prvi pogoj, da smo v slovenskem jeziku začeli ustvarjati. Trubar in drugi reformatorji so si želeli, da bi bili enotni, da bi se spoštovali, da bi živeli v miru in delali v dobrobit slehernega sočloveka. Tako bi s svojim življenjem izpolnili tisto, kar nam je Bog naročil.

Prišla je protireformacija, ki je potegnila ročno zavoro, po Evropi je divjala 30-letna vojna, evangeličani pa so bili z izjemo Prekmurja z ozemlja današnje Slovenije pregnani. Kako se je ta grenka preizkušnja zapisala v evangeličansko izročilo na Slovenskem?
To je bilo zelo hudo obdobje, ki je povzročilo ogromno gorja. To bi nam moralo biti v opomin, da se kaj takega več ne ponovi v našem času. Zato si moramo prizadevati za to, da živimo z vsakim človekom v medsebojnem spoštovanju in miru, da se trudimo razumeti drugega, tudi če ima drugačno mnenje, ali pa drugačne politične in verske nazore. Resnično moramo delati v dobrobit vseh naših ljudi, vsakega posameznika. Vsak človek je ustvarjen po božji podobi, to pomeni, da pripada Bogu ravno tako kot jaz ali kdor koli drug. Temu primerno bi se morali obnašati.

Prekmurje je imelo srečo, da je bilo v habsburški monarhiji pod ogrsko krono ...
Madžarska krona je imela drugačno politiko kot Habsburžani, zemljiški gospodje na območju Prekmurja pa so bili tudi sami evangeličani, to je zelo pripomoglo, da se je naša Cerkev na tem območju ohranila. Dovoljeni so bili t. i. artikularni kraji, ki so bili določeni s posebno pogodbo, in kjer so se lahko odvijala evangeličanska bogoslužja. Tam so lahko postavili evangeličanske cerkve in šole. Vse do tolerančnega edikta Jožefa II. 1781 so se protestantje iz naših krajev v Prekmurju zbirali pri bogoslužjih v Nemeščuju ali pa Šurdu, torej v krajih, oddaljenih okoli 140 kilometrov.

Je sodobni protestantizem 21. stoletja zaspal na stari slavi ali je še ohranil nekaj tega reformatorskega naboja?
Ne samo protestantizem, tudi druge verske skupnosti si prizadevajo, da na eni strani ohranijo svoje veroizpovedne spise žive, na drugi strani pa jih prilagajajo modernemu času, s tem da se evangeličani trudimo, da bi sporočilo Svetega pisma ostalo nespremenjeno. To je naša zaveza, kajti Bog nam reče, da je njegova beseda večna in da je nihče ne sme spreminjati, niti kaj dodati niti odvzeti. Njegovo sporočilo poskušamo tudi s pomočjo modernih komunikacijskih medijev prenesti med ljudi. Vsaka verska skupnost ima svoje struje, gibanja, ki so bodisi bolj konservativni bodisi bolj progresivni. Med njimi je treba najti sozvočje, dialog. Protestantje so vedno poudarjali osebno odgovornost vsakega posameznika pred Bogom in družbo. To je v času industrializacije privedlo do dviganja standardov življenja, saj so bili protestantski podjetniki znani po tem, da so verjeli, da je premoženje, ki ga imajo, velika odgovornost, dana od Boga, da ga upravljajo v dobrobit širše družbe. Izobraževali so delavce, zidali šole za njihove otroke, zdravstvene ustanove, stanovanjske enote, da so izboljšali bivanjske razmere. Na ta način so prispevali k hitrejšemu razvoju svojih podjetij pa tudi države. To je bil zgodovinski pojav. Danes pa mislim, da si vsakdo prizadeva, da bi delal v dobrobit svojega okolja in družine.

Premoženje in bogastvo, ki ga nekdo ima, mu je torej naloženo kot božja naloga, da z njim izboljšuje svet okoli sebe, ne pa da ga troši za neumnosti in lasten luksuz?
Točno tako! Mnenje protestantske teologije je, da smo premoženje dobili v upravljanje, Bog nam ga je zaupal, da ga bomo pravično, v dobrobit sočloveka upravljali in z njim ustvarjali. Glede tega bomo enkrat pred Bogom tudi polagali račun. Protestantizem je tako uvajal socialni aspekt, ki se je uveljavil kot t. i. socialni kapitalizem, ki je vedno mislil in deloval v korist vseh, vključno z malim človekom, ne pa zgolj v korist lastnega pohlepa kapitalistov.

Nemški ekonomist in sociolog Max Weber je v delu Protestantska etika in duh kapitalizma prav v protestantizmu iskal razloge za bolj deloven, racionalen in produktiven severni del Evrope, ki, če pogledamo skandinavske dežele, močno poudarja socialno noto kapitalizma oz. se ne pusti prepričati, da to dvoje ne gre skupaj. Je ta koncept v EU-ju še pri življenju ali vse bolj izginja?
Upam, da je, kajti vse bolj se srečujemo z negativnim trendom in pojavom liberalnega oz. neoliberalnega kapitalizma, ki gleda le na dobrobit peščice posameznikov, samo v dobrobit delničarjev, ne gleda pa na dobrobit celotne družbe. Včasih niti na dobrobit podjetja ne gleda in ga uniči, ne oziraje se na posledice, če vidi v tem dobiček. Socialni kapitalizem na drugi strani, kot je to analiziral Weber v času industrializacije, gleda najprej na dobrobit širše družbe, podjetja, vseh zaposlenih in njihovih družin. To je kapitalizem, ki prispeva k razvoju celotne družbe.

Omenili ste velik pomen osebne odgovornosti vsakega posameznika pred Bogom in družbo. Se Evangeličanska cerkev posledično manj vtika v življenja ljudi?
Ne gre toliko za to, da bi se manj vtikala. Cerkev mora opozarjati na stvari, ki so glede na nauk Svetega pisma napačne. Sveto pismo jih imenuje greh, nanje opozarja in spodbuja ljudi, da se spremenijo. Vsak posameznik pa je nato sam odgovoren za to, da bo življenje prilagodil božjim normativom ali pa tega ne bo storil.

Dotakniva se še aktualnejših tem. V politiki se pogosto odpirajo debate, da so socialne pomoči preblizu minimalnemu dohodku, kar ljudi zapeljuje v nedelo. Kako gledate na to?
Tukaj je res tanka meja. Država si gotovo želi, da bi tudi vsi nezaposleni lahko imeli dokaj normalno življenje, da bi lahko plačali vse račune, da bi njihovi otroci imeli enake možnosti v šoli in drugod. Po drugi strani pa je res, da je problem, če je podpora skoraj enaka kot minimalni osebni dohodek delavca, ki vsak dan osem ur gara. Delo bi morali nagraditi z višjimi dohodki, razlika bi morala biti večja.

Pogosto slišimo, da je moderni digitalni človek 21. stoletja izgubil Boga, da se zgolj še utaplja v brezciljnem potrošništvu. Smo zašli v vseprisotno duhovno krizo?
Nakupovalni centri so ob nedeljah polni. Na eni strani se v verskem življenju Cerkve to že opazi, da je pri mlajši generaciji povezanost s Cerkvijo bolj ohlapna, kot je to bilo pri njihovih starših in starih starših. Na drugi strani pa opazimo, da je žeja po duhovnosti še prisotna. Naloga Cerkve je, da se prilagodi, da Božjo besedo posreduje ljudem 21. stoletja na njim primeren in razumljiv način.

Po spletu prek pametnega telefona in tablice ...
Seveda! To je stvar tehnologije. Naše celotno bogoslužje poteka v Powerpointu prek ekrana, ljudje lahko poslušajo tudi vse pesmi, ki se v cerkvi pojejo. Pri pridigi so povzete glavne iztočnice in misli. Prek spleta imajo možnost vse to pogledati, se izobraževati na verskem področju, dostopne so verske knjige od Trubarjevega Katekizma do drugih krščanskih knjig in publikacij. Včasih imamo prek spleta tudi prenose bogoslužja v živo, drugače pa so dostopni posnetki.

Ena bolj perečih tem v zadnjem času so migracije z vojnih območij in drugod. Murskosoboški škof Peter Štumpf je pred časom svaril pred islamizacijo Evrope. Je strah pred migracijami in prihajajočo drugačnostjo upravičen?
Po eni strani je res, da v Evropo prihajajo ljudje, ki imajo drugačno versko in kulturno ozadje, vendar smo se z migracijami in begunci srečevali že veliko prej. Spomnimo se, tudi Trubar je bil begunec, ki je pred protireformacijo zbežal v Nemčijo. Osredotočiti se moramo na to, da je vsak človek ustvarjen po Božji podobi. Ko je v stiski, je naša naloga, da mu pomagamo. Na drugi strani pa bi se morali potruditi, da bodo ti ljudje imeli doma pogoje, ki bodo zadostili njihovim življenjskim potrebam, da bodo lahko preživljali svoje družine. Če bo v njihovih domačih državah to zagotovljeno, problema migracij ne bo. Svetovne multinacionalke po tretjem svetu kupujejo zemljo in izrivajo male kmete, ki potem nimajo kam. Če se svetovna politična elita dogovori, da bo v teh državah pomagala ustvariti pogoje za normalno življenje, množičnih gospodarskih migracij ne bi bilo. Drugo pa je, ko begunci bežijo pred vojno.

Svetovne politične elite bi verjetno lahko pripomogle tudi, da po svetu ne bi bilo toliko vojn ...
Saj ravno one jih spodbujajo. To vidimo v Siriji, zakuhajo vojno, potem pa v begunstvu konča na milijone ljudi.

Nekatere evropske države se z drugačnostjo spopadajo tako, da na primer prepovedujejo muslimanske naglavne rute – burke in nikabe. Se vam zdi to primerno?
Argument za te prepovedi je varnost. Ker se te osebe težko identificirajo, je to glede na pojav terorizma razumljivo. S stališča človekovih pravic pa se mi zdi, da to ne bi smelo biti tako, ker če so verski predpisi pri teh ljudeh taki, bi jih morali spoštovati. Seveda pa se morajo tudi ti prišleki prilagoditi določenim demokratičnim in kulturnim standardom življenja v državi, v katero pridejo. Spoštovati morajo kulturo družbe, katere člani želijo postati. Medsebojno spoštovanje mora veljati v obe smeri.

Z vidika svobodne demokratične družbe so verska pokrivala, ki žensko popolnoma skrijejo in ji tako onemogočajo obstoj v javnem življenju, sporna, kanje?
Da, ampak vprašanje je, kako ona to vidi. Če si sama to želi, je vprašanje, ali ima demokratična družba pravico, da ji prepove tak način življenja. Vsak posameznik ima v demokratični družbi pravico, da izraža svojo vero in svoj način življenja. Gre za proces. V demokratični družbi se o tem lahko pogovarjamo in drug drugemu poskušamo dopovedati svoja stališča ter na spoštljiv in miroljuben način poiskati konsenz. Prisila pri teh vprašanjih ne rešuje problema, prej ga še dodatno poglobi.

Nedavno ste se zavihteli na čelo Evangeličanske cerkve, sedež škofije se tako seli iz Ljubljane nazaj v Prekmurje, kakšni so vaši prvi načrti?
Volilno sinodo smo imeli 28. septembra, izvoljeno je bilo novo predsedstvo, ki ga sestavljata škof in pa inšpektor oz. kurator, ki je predstavnik laikov. Skupaj skrbiva za duhovni razvoj Cerkve. Sam se nameravam predvsem posvetiti mlajšim generacijam, v svojem mandatu se bom tako osredotočal predvsem na veroučne skupine, mladince in mlade družine. Mladi so za prihodnost naše Cerkve najpomembnejši, hkrati pa bi se rad zahvalil tudi starejši generaciji, ki je s svojim delom, materialnimi in duhovnimi prispevki omogočila, da je Evangeličanska cerkev v Sloveniji obstala.

Ste družinski človek, oče dveh otrok, pa tudi biker. S katerimi konjički vse si še zapolnjujete prosti čas, ko niste v božji službi?

To je kar moj glavni konjiček – sem motorist, biker. To je moj hobi že dolga, dolga leta in je še vedno, a zadnja leta mi vedno bolj primanjkuje časa. Vedno se veselim, če najdem vsaj nekaj prostih trenutkov, se usedem na motor in zapeljem po okolici. Drugače pa, res je, imam sina Davida in hčerko Ano, žena Elisabeth pa je profesorica na gimnaziji v Avstriji. Poučuje nemščino, zgodovino in evangeličanski verouk.

Še čisto za konec. Kaj za vas osebno pomeni vera v Boga?
Vera zame pomeni oseben odnos z Bogom, ki temelji na branju božje besede, kajti tako spoznam božjo voljo za svoje življenje. Drugič, temelji na komunikaciji, pogovarjam se z Bogom, to je molitev. In pa tretjič, da svoje življenje oblikujem na podlagi božjih zapovedi in normativov. To zame pomeni vera.