Magnifico je 25. obletnico od izdaje omenjenega albuma vzel v svoj prid in znova opomnil na začetke, ki so postali danes del njegovega železnega repertoarja. Gre za skladbe, kot so 24.000 poljubov, Zeleni Jure, Revolutuion is My Solution in Pastirče mlado. Z njimi se je uveljavil kot samostojni glasbenik, ki je pozneje s svojo glasbo prodiral prek meja in to počne še danes. Navsezadnje: njegovo glasbo bo mogoče slišati v HBO-jevi seriji. A še pred tem se bo tradicionalno ustavil v ljubljanskih Stožicah na božični večer.

Ob tej priložnosti smo z njim izmenjali nekaj besed.

Spomnim se, kako sem se kot šestletnica znašla v prodajalni kaset in mi je mami rekla, da lahko izberem katero koli. Izbrala sem Od srca do srca. In njen prijatelj je takrat rekel: "Pa kaj boš poslušala tega 'cigana'?"

(Smeh). Ja, tudi takšne sem slišal. "Kaj je s tem 'ciganom'?" (Smeh)

Je bil to pogost odziv? Kako ste vi doživeli to preobrazbo ob izdaji Od srca do srca, kjer ste se prvič predstavili v vlogi samostojnega izvajalca?
To je bila moja prva samostojna plošča. Prej sem bil v bendu U'redu, ki je doživel enako usodo kot Jugoslavija. Razpadla je Jugoslavija in ne samo zato, ker je bila vojna. Razpadla je kultura. Malo sem izgubil voljo. Zelo me je prizadel razpad Jugoslavije, kar nisem mogel verjeti, da smo takšni bebci. Potreboval sem kar dve leti, da sem nekako ugotovil, kaj želim. Nastala je plošča, na kateri sem se prvič predstavil kot pevec. To je bila moja največja mora, ker mi ni bil všeč moj glas. Meni se je zdel nagnusen. In sem vprašal Ramba Amadeusa, kaj naj naredim. Ta mi je svetoval: "Nič, samo spusti ga globoko." In sem poskusil. Tistih pet, šest tonov spodaj sploh ni zvenelo slabo in sem začel peti nižje. Ne z veliko toni. Šele z leti sem se malo bolj sprostil. Previdno.

Poleg tega se spomnim še druženja z Alanom Hraniteljem, ki me je oblačil in se izživljal na meni s tem ovitkom. Sam sem želel predstaviti panslovansko zgodbo, ki povezuje. Moji založniki so bili na Helidonu. Tam pa so bili uredniki Avseniki. Čeprav smo bili dva različna svetova, so imeli zelo veliko razumevanje in zelo jim je bilo všeč, kaj sem naredil. Razen tega 'ciganaraja'. Te krone od zelenega Jureta. Avsenik je rekel: "To mi ni všeč. To ne bo na ovitku, videti si kot neka srbska ikona." (Smeh). Malo sem bil užaljen, ampak ne preveč. Super sem sodeloval z njim.

Bi zaupali Hranitelju še enkrat izdelavo ovitka?
Ne vem, če imam energijo za to. On to dela super, ampak potrebuje modela.

Kako je prišlo do tega sodelovanja?
Zanimiva sva si bila in sva si rekla, da narediva nekaj skupaj. Nastal je ovitek in cela serija fotografij. Takrat je izdeloval klobuke in imel tudi razstavo. Fotografiran sem celo z neko stolpnico na glavi s sračjim gnezdom.

Kdo so bili vaši takratni sodelavci?
Tisti, ki se je znašel v mojem življenju, vse sem uporabil. Ampak nisem imel skupine, ekipe. Sam sem moral veliko narediti in programirati, česar ne maram toliko, ker sem neroden v tem. Ampak takrat ni šlo drugače. Delal sem z Janezom Križajem in Iztokom Turkom. Pozneje se je med snemanjem pridružil še Jani Hace, ki je ostal v skupini. Nato je prišel še Franci Zabukovec. Kitare sva igrala s Sašem Boletom. Aleš Klinar je bil na klaviaturah. Anja Rupel in Saša Lošić sta pela spremljevalne vokale.

Koliko pa je bilo prisotne negotovosti, glede na to, da ste prej imeli zaledje benda – se pravi U'redu?
To mi je ugajalo, ker se mi je zdelo, da se mi ni treba ukvarjati z nikomer. Da bom naredil, kot mislim, da bom. Bilo mi je lažje po svoje. Tudi v U'redu sem bil idejni vodja in sem sam pisal skladbe, ampak smo želeli, da smo bend; da skupaj snemamo in ustvarjamo. Včasih nam je to šlo, včasih pa tudi ne.

Na albumu Od srca do srca sta se znašli dve priredbi. Koliko je to rezultat tega, da ste jih morali imeti zaradi dolžine?
Samo to je bil razlog. Naredil sem šest skladb. Potem pa še dve, ki sta isti. Na pobudo novinarja Mihe Štamcerja. En je inštrumental, pri enem pa je on prispeval besedilo.

Koliko se je spremenilo glede pogleda založb na izvajalčevo delo: koliko skladb mora pristati na albumu, kakšna je dolžina …? Obstaja kakšna razlika?
V mojem primeru niti ne. Sam se ustavim pri desetih skladbah – to je največ, kar lahko spravim iz sebe. Že pri prvem albumu sem imel samo šest skladb in nisem znal narediti še dveh. Potem se spomnim, da sem najavil, da ne bom več delal (smeh). Naredil sem eno turnejo in ugotovil, da nimam več skladb. Očitno nimam talenta, sem si mislili (smeh). Sploh ne vem, kako sem prišel do sem. Ker se mi zdi, da sem vsakič izpraznil vrečo in da notri ni več nič.

Ampak nov album je na vidiku.
Ja. Če pa zelo veliko delaš in hodiš vsak dan v studio, imaš malo več možnosti, da napolniš to vrečo. Da sem v stiku z glasbo vsak dan, mi kar pomaga. Ali samo buljim nekaj tu ali ustvarjam. Mi pomaga.

Kdo od novih izvajalcev vas je v zadnjem času najbolj navdušil?
Zadnje pol leta zelo veliko spet poslušam Beatle. Začel sem z nekaj skladbami in se zgubil v celem opusu (smeh). Poslušam novejšo glasbo, ampak si ne morem zapomniti nobenega imena. Kar slišim teh MTV-jevskih skladb in skladb na lestvicah, se me ne dotakne. Ampak obstaja cel spekter glasbenih zvrsti ne samo Top 100. In velikokrat najdem nekaj, kar moram posneti na telefon oz. Shazam – odlična stvar ‒, da bi ugotovil, kaj to je. Me znajo navdušiti nove stvari. Ampak vsakič, ko se mi zazdi, da sem odkril nekaj novega, vidim, da ima že vsaj 15 milijonov ogledov na YouTubu (smeh).

Kako gledate na sinovo glasbo? Privrženci trapa so do zdaj že zagotovo slišali za zasedbo Brudaz, katere del je on.
Tu ne morem mimo tega, da je moj sin. Potem je vse drugače. Gledam z neko distanco. Ko se spustiš v ustvarjanje glasbe, si se spustil v globočine. In pride do razočaranj, lažne evforije. In opazujem to, da jih ne odnese. Se mi pa zdijo zelo resni, ambiciozni in zelo pri stvari. Bolj kot sem bil jaz. Jaz sem v primerjavi z njimi kar "luftar". In neverjetno hitro se učijo. Pred dvema letoma niso znali niti gumba stisniti, zdaj sami programirajo. Ukvarjajo se s tem trapom, ki je zelo zabit žanr. Kar se mi zdi logično za njihova leta. Upam, da ostanejo glasbeniki. Ko bo šel trend mimo, bo pred njimi test: ali si glasbenik ali si samo ostal v nekem žanru. Ta moment me zanima. Ali mi je všeč? Mi je. Ampak ne vem, ali mi je všeč zato, ker je to moj sin, ali mi je všeč glasba.

Kako to, da vas ni "posrkal" noben žanr?
V resnici sem kantavtor. Meni je vseeno, kakšen izraz mora imeti skladba. Po vsebini skladbe iščem glasbeno obleko. In ne bi zdržal v žanru. Gledam Rolling Stonse – tega ne razumem. Da nabijaš rokenrol in to počneš 40 let. Ne glede na to, da je to zelo uspešno. Zato so mi tudi bolj všeč Beatli, ker so vse počeli. Ni jih zanimal žanr.

Je to tisto, kar drugi opazijo? Je kantavtorstvo tisto, kar vas ločuje od drugih? In za kar potem HBO uporabi vašo skladbo v svoji seriji – kot bo zdaj to primer za Ya Mustafa?
Kantavtorstvo me zagotovo ločuje od ostalih. Nanj gledam kot na evropski avtorski film. V evropski glasbeni industriji boste videli, da je med sto skladbami v ozadju sedem do osem avtorjev. Samo izvajalci se menjajo. Zadaj je industrijska logika, kar je glasba postala že davno. Mogoče se zdaj malo bolj vidi. Ampak ta industrija želi tako kot avtomobilska vedno nov avto. Nov model. Ne želijo si imeti avtorja, ki dolgo traja. Kaj boš s tem?! Stvar je v menjavanju. Instant proizvodnja je v glasbeni industriji dobrodošla. In v tem se vsekakor razlikujem, ker sem neuporaben za njih. Bil sem pri Sonyju. To mi je bilo nenavadno. Všeč jim je bilo Hir Aj Kam Hir Aj Go in Give mi mani. In sem dobil prošnje: "Daj, Magnifico, mi bi radi naročili še 12 kil Hir aj kamov in osem kil Give me manijev. Pa še kaj takšnega naredi. To je krasno." In sem rekel, da se malo narobe razumemo (smeh). Tega ne znam. Še huje: niti me ne zanima, kaj šele znam. Po svoje te to omejuje. Če hočeš biti del, je dobro, da si v žanru.

Kateri je vaš žanr?
Sam se ga pa izmišljujem sproti. Da bi bilo lažje organizatorjem in promotorjem. Ko vidiš Dubiozo Kolektiv in druge uspešne skupine, imajo vsi jasne oznake. Pri Dubiozi piše balkan ska pank in ko pridejo na oder, obiskovalcem ponudijo balkan ska pank. Kaj boš napisal pri meni? Dolgo sem razmišljal, dokler nisem prišel do enostavne razlage: jugo disko šlager. In se mi tudi zdi, da ni nobene dileme. Ni prevara.

Kako to, da pri promocijah koncertov, kot bo v Stožicah, nikoli ne napišete, kdo so gosti? Zakaj vedno vabite sami? Pri večjih koncertih pri nas se zdi, da je poleg izvajalcev še toliko drugih gostov, da bi lahko naredili že manjši festival.
Če me je kaj razjezilo, je bilo, ko sem prišel na enega izvajalca, pa jih je bilo pred njim ali vmes še pet. To se mi zdi kot prevara. Kaj je zdaj teh 20 napisanih?! Več kot jih bo, več bo ljudi. Ampak ta logika ne dela. Ne vem, kdo se je tega spomnil. Ne bo jih ne več, ne manj. Čeprav letos jih bom imel.

Kaj bo tematika letos v Stožicah?
Božič. Sploh ne vem, kako se tega nisem spomnil že prej (smeh). Delam vsak božič in se obnašam, kot da je samo en velik koncert. Letos pa bo božična zgodba: In ko enkrat bom umrl, bo zgodba koncerta.

Kdaj ste začeli letos naznanjevati ta "božič" v primerjavi s preteklimi?
Enako je vsakič. Vsako leto nam to vzame precej energije. Zelo veliko se ukvarjam z enim koncertom. Nisem prepričan. Vsakič si rečem na koncu: to je bilo zdaj to. In letos bom naredil enako in bom vztrajal, da bo tako.