Škoda je le, da film, tako kot vaša nestrpna teta, vso odgovornost položi na ramena žrtev.

Mogoče smo v retrospektivi že pozabili, kako pomembna prelomnica je bil sestop Rogerja Ailesa s čela televizije Fox News, ki jo je sam ustanovil. Še pred strmoglavljenjem Harveyja Weinsteina, še preden je obstajal ključnik #MeToo, je pretres v eni najbolj samozadostnih medijskih hiš v ZDA pokazal, da se lahko zgodijo spremembe, če dovolj ljudi prisluhne zgodbam o zlorabah in nadlegovanju, ki jih razkrivajo ženske.

To je seveda tista bolj optimistična interpretacija dogodkov. Usodo Rogerja Ailesa lahko razumemo tudi parabolo o tem, kako bodo zlobni, a vplivni možje prosperirali skoraj čisto do smrti, in če bodo morebiti le kaznovani za svoja dejanja, je to vedno le simboličen predah pred vrnitvijo k statusu quo. Navsezadnje se je lastnik korporacije Rupert Murdoch ob slovesu Ailesu – brez javnih omemb zlorab – zahvalil za njegove zasluge in mu odmeril 40-milijonsko odpravnino.

One so bombe je zgodba treh žensk: Kayle Pospisil (Margot Robbie), ki je izmišljen lik, napisan "na podlagi zgodb več različnih žensk", ter resničnih televizijskih voditeljic Gretchen Carlson (Nicole Kidman) in Megyn Kelly (Charlize Theron). Morda najboljši del premise celotnega filma je zavedanje, da popolne žrtve ne obstajajo: ni treba, da bi nam bila junakinja "simpatična", da bi lahko razumeli, kdaj se ji godi krivica. Tudi ženske na drugi strani političnega spektra od nas so lahko žrtve diskriminacije. A zdi se, da film v tem pogledu ne verjame svoji hipotezi: Carlson in Kelly, ki ju spoznamo v One so bombe, kar naenkrat nista več podpihovalki homofobnih idej, teorij zarote in rasističnih zablod o Jezusovem etničnem poreklu, pač pa feministki (pa čeprav Megyn izrecno ne pristaja na to oznako), ki sta s provokativnimi vprašanji in pogumnim poročanjem pripravljeni odstopati od šovinizma svojih kolegov. Kellyjine trditve, da je "Božiček seveda belec", v takem kontekstu delujejo kot neškodljive abotnosti, ne pa kot simptom problematične ideologije. (Na koncu se torej vedno vrnemo k temu, da so "nevšečne" protagonistke preprosto neprebavljive za najširše občinstvo – toliko o feminističnih stremljenjih Hollywooda.)

Kayla je – morda prav zato, ker je izmišljena – najlažje razumljiv in najjasneje izrisan lik v zgodbi. Odraščala je v konservativni družini, ki je poročanje Fox News jemala za sveto – in zdaj bi bila tudi sama rada del te posvečene institucije, pa čeprav to od nje terja nemalo samozanikanja. Z resnim obrazom je pripravljena trditi, da niti slučajno ni lezbijka, čeprav ob prvi priložnosti konča v postelji s sodelavko Jess (Kate McKinnon). Kayla je nadobudna, ambiciozna in naivna ženska, katoliška influencerka, ki iskreno verjame v Foxovo ideologijo: lahko je razumeti, kako zelo jo je strah izgube kariere in kako šokirana je nad zakulisnimi metodami svojih nadrejenih.

Pri Gretchen in Megyn stvari postanejo veliko manj linearne: zdi se, kot da film ne razume vzgibov in razlogov za njuno ravnanje. Režiser Jay Roach in scenarist Charles Randolph ne zmoreta zares premostiti fascinantne kontradikcije v samem jedru njune zgodbe. One so bombe hoče biti navdihujoča zgodba o tem, kako so pogumne posameznice zrušile tirana, noče pa se preveč posvečati vprašanju, kako so te iste posameznice utrjevale sistem, ki je omogočil obstoj omenjenega tirana.

Lahko je skleniti, da je bil Roger Ailes (John Lithgow) pošast, malo težje pa bi bilo raziskati silnice, ki so ga dolga leta obdržale na čelu njegovega imperija. Za trenutek se zdi, da bo Roach zavil v to smer – eden izmed poudarkov je namreč javni spor med Megyn Kelly in Donaldom Trumpom: predsedniški kandidat je novinarko, ki ga je vprašala o njegovem sovražnem odnosu do žensk, primitivno napadel na Twitterju. Fox ni svoje poročevalke z ničimer zaščitil pred plazom mizoginega sovraštva, ki jo je skoraj pokopal pod seboj.

Namesto da bi scenarij poiskal logično povezavo med tem incidentom in Ailesovim spolnim nadlegovanjem Megyn Kelly, raje podčrta, da je Megyn kot sokol prežala na znake, da so tudi njene mlajše kolegice žrtve nasilja vodilnega. Šele ko je prepričana, da imajo številne ženske podobne izkušnje kot ona sama in kot Gretchen Carlson – odpuščena novinarka, ki je vložila zasebno tožbo proti Ailesu –, je pripravljena javno povedati svojo zgodbo. Ker je bila Megyn Kelly eden izmed najprepoznavnejših obrazov Fox News, je imelo njeno pričanje ogromno težo in je najbrž prispevalo tisto kapljo čez rob, da je posiljevalec dokončno moral oditi. A njena tišina v desetletjih pred tem seveda ni rešila ducatov žensk, ki jih ni nihče niti z besedo posvaril, preden so zakorakale v Ailesovo past.

Jasno, da Megyn Kelly ni kriva, da je bil Ailes pošast, a vsi vemo, da zlo uspeva že, če "dobri" ljudje ne naredijo ničesar, nam sporoča One so bombe. Gretchen Carlson, ki sicer ni več delala pri Foxu, je vseeno tvegala svoj osebni ugled in kakršno koli možnost za nadaljnjo novinarsko kariero, da bi ustavila ne samo Ailesa, ampak tudi moške, kot so Bill O'Reilly (Kevin Dorff), Bill Shine in drugi, ki so bili odstranjeni s svojih položajev. Jay Roach nam torej pod pretvezo popreproščenega, naivno navdihujočega feminističnega sporočila – "poglejte, kaj vse lahko dosežejo močne ženske, če držijo skupaj!" – prodaja moralni nauk: dolžnost žensk je, da se izpostavijo nejeveri, posmehu in sovraštvu ter razkrinkajo svoje nadlegovalce. Kdo pa bo to naredil, če ne one? Nihče – in prav v tem je srž težave, ki se ji film izogne. Korporacijo Fox dodatno razbremeni krivde tudi z implikacijo, da je od Ailesovega odhoda naprej to do žensk prijaznejše, egalitarno delovno okolje. (Pred dvema tednoma je tožbo proti Fox Newsu zaradi spolnega nadlegovanja vložila voditeljica Britt McHenry.)

Odločitev, da Ailes ne bo protagonist zgodbe, je povsem legitimna – a težko se je znebiti nelagodnega občutka ob tem, da je prikazan z določeno mero empatije, kot betežen starec, ki ga že vse življenje bremenijo kompleksi zaradi njegovega videza. V oskarjevski bitki film verjetno ne bo spregledan predvsem zaradi osupljive, a subtilne preobrazbe Charlize Theron. Protetika se z njenim obrazom zlije povsem neopazno (v nasprotju z Nicole Kidman), a jo obenem prelevi v popolnoma drugo osebo. Do potankosti je zadela tudi barvo glasu in poudarjeno izgovarjavo slavne televizijke.

One so bombe je vse prej kot popoln film, je pa vsaj film, ki eksplicitno – čeprav naivno – stopa v dialog z dobo #MeToo.

Ocena: 4-.