Kinoteka je prejšnjo soboto ob obletnici pripravila maraton vseh treh filmov. Dogodek je odprl snemanje podkasta Številke, v katerem je novinar Lenart J. Kučić razmišljal o filmu.

Kučić si je uvodno Matrico ogledal petkrat, takoj je vedel, da gre za presežek: "To je veljalo že na vizualnem področju. Film si je pogledalo precej mojih znancev, ki niso navdušenci nad tem žanrom, zato je bila njihova pozornost pomemben kazalnik. Gre za podoben učinek, kot ga je imel film Posebno poročilo. Še danes predavatelji na številnih konferencah, na katerih se pogovarjamo o družbah nadzora in algoritmih, dogajanje ponazorijo prav s tem filmom. Matrica je na podoben način postala del popularne kulture."

Kateri novinar si ne želi biti Superman?
Vzporedni svetovi v filmu potekajo na več ravneh. Dvojnost za samega junaka velja že brez zavedanja matrice. Thomas Anderson (Keanu Reaves) je podnevi miren programer, ponoči pa Neo, radikalen heker. Marsikdo danes živi to dvojnost, ko je na očeh javnosti miren državljan, za zasloni pa postane precej glasnejši. "Kateri novinar noče biti Superman, ampak želi ostati samo Clark Kent? Motiv vzporednih življenj je v filmih zelo navzoč. Če bi hotel biti purističen, bi rekel, da je Harry Potter le uspešna mešanica pravljic in mitologije, ki je ujel pravi trenutek časa. Kar naenkrat so to postale knjige, ki so jih brali otroci, ki sicer ne marajo brati. Gre za pravi trenutek časa," je prepričan Kučić.

Hekerji so postali seksi in kul
Matrica je poskrbela, da se je precej spremenil pogled na hekerje. Kučić je v vlogi novinarja več kot dve desetletji pokrival tehnologijo: "V splošne in široko dostopne medije je tehnologija takrat zelo težko prodrla. Enako je veljalo tudi za hekerje, ki so z Matrico kar naenkrat postali seksi, mainstream in kul. Še James Bond nima več ostarelega pomočnika, ampak mulca z očali, ki mu v ozadju pripravlja računalnike."

Razočarani pankerji po Ljubljani
Nea lahko obravnavamo kot upornika, ki ga je načrtoval sistem. Pri tem gremo težko mimo vprašanja, kako zelo si svet danes želi in načrtuje upornike. Sogovornik ima pri tem zelo slikovito prispodobo: "Po Ljubljani se še danes gotovo najde kakšen razočarani panker, ki je na neki točki ugotovil, da je postal del tega sistema, ki ga je prej rušil. Veliko teoretikov pravi, da so v kapitalizem tako ali tako vključeni eksces, upor in sprememba, ker to omogoča, da gre cikel naprej. Ne glede na to, kaj narediš, si del sistema."

Igro vodi vedno nekdo drug
Skok v zajčjo luknjo nenavadnega sveta odpira odgovor na vprašanje, ali naj glavni junak izbere rdečo tableto (resnica) ali modro (iluzija). A za Kučića je danes ta dilema problematična: "Kdo pravi, da sta mogoči samo dve resnici? Pri Neu vidimo zelo človeško dilemo, v resnici ne ve, kaj je čisto res. Najprej se mu zdi, da je nekaj naredil in prvič rešil svoj svet. Nato mu povedo, da je samo del načrta ... To so zelo človeške dileme. Vsak, ki nekaj počne v življenju, ima superherojske ali revolucionarne nastavke, se bo prej ali slej vprašal, ali to res počne iz svojega prepričanja ali pa je sam samo orodje v rokah velikih lutkarjev." Kučić je pri tem opazil zelo nenavadno prepričanje, v svoji karieri je srečal precej odločevalcev (predsednikov različnih uprav, vlad, držav ...), a tudi ti so prepričani, da nekdo drug vodi igro.

Ali res obstaja realni svet?
Kaj v današnjem svetu predstavlja rdečo tableto? Kučić razmišlja: "Zdi se, da živimo v svetu, kjer objektivna resnica ne obstaja, zato se nima smisla spraševati o njej, ker si jo vsak predstavlja. Ideja o rdeči tableti je idealistična, ker predpostavlja, da pod vso meglico lažnih svetov obstaja tudi resnični, ki je sicer brutalni, ampak je resnični. Po svoje lahko rečemo, da zadnja Matrica negira prvo Matrico. Kaj je zdaj tabletka? Ali jo da Morfej ali računalnik? Kdo lahko pove resnico? Na številnih področjih je ena hujših bitk, da si idejo bolj resnične resničnosti prisvojimo kot koncept. Da ni vse le stvar interpretacije, kar nekomu v nekem trenutku koristi."

Kje so leteči avtomobili?
Novinar se je vprašal, zakaj že dolgo ni bilo optimističnega filma, kot je bil Nazaj v prihodnost: "Kje so leteči avtomobili? Zakaj se nam 30 let pozneje zdi, da napredek predstavlja že električni avtomobil? Morda sem tehnoskeptik. Ne zaupam ljudem, da znamo pametno uporabljati tehnologijo. Smo bitja, ki smo z možgani kuščarjev, organizirani v institucijah srednjega veka, v roke dobili skoraj božjo tehnologijo. Ko vse te elemente daš skupaj, si težko optimist."

Sorodna novica Lenart J. Kučić: Novinarji so uslužbenci, morali bi biti firbci

Živimo v manj futurističnem svetu
Kučić tako pogreša več drznosti pri iskanju odgovorov, kaj vse tehnologija omogoča: "Zakaj smo se torej sprijaznili, da nimamo letečih avtomobilov? Tistim, ki delajo avtomobile, se to ne izplača. Obstaja precej knjig, kako so jih v 70. letih ubili kot koncept." Gost je enako opisal računalniško tehnologijo, ki že desetletja obstaja nespremenjena, edina razlika je v hitrosti: "V istem kolesu je isti hrček, le da je neznansko hitrejši. To je razlog, da imamo občutek, da gre za pametnejšo tehnologijo. V resnici se mi zdi, da v marsičem živimo v manj futurističnem svetu, kot se je to zdelo pred 20 leti. Vse gre počasneje, kot se nam je zdelo takrat."

Joker je bolje izpeljal določena vprašanja
Eden zanimivejših likov, s katerimi se mora Neo spoprijeti pri odkrivanju resnice, je agent Smith (Hugo Weaving). A Kučić je prepričan, da je bil premalo izkoriščen. Svojo misel je ilustriral z Jokerjem v Nolanovi trilogiji o Batmanu: "Joker je poosebljal ameriški vidik popolnega terorista, bil je proti sistemu, a je na enak način opetnajstil organizirane kriminalce. Zanj so bili isti del družbe in sistema. Projiciral je duh istega časa. V istem Batmanu je isti matrični sistem, ko Batman izkoristi 'božjo tehnologijo', začasno ustvari popolno orodje nadzora. Imel si popoln kaos, idejo, ali lahko proti kaosu uporabimo tehnologijo, ki nas lahko vse zasužnji z dobrim namenom. Vse to je tudi v Matrici, a je to manj izpeljano."

Iztrebljenje? Nič osebnega.
Smith se klonira, vzporednica v svetu se ponuja sama, politiki in drugi odločevalci si seveda želijo klonirati svoje ideje. Kučić se je oprijel te misli in se z njo poigral: "Čas je, da se nehamo pogovarjati o Terminatorjih in morilskih orožjih, ki bodo imeli agendo, da nas uničijo. Veliko bolj realno je, da nas uniči sama ideja algoritmov, ki se učijo iz preteklih izkušenj in upoštevajo logiko največje učinkovitosti. Tak algoritem ima drugačne prioritete, kot je naše preživetje. Naše uničenje je lahko samo neposredni stranski učinek, ker algoritem skuša narediti nekaj drugega. V ZF-ju smo to videli pri Štoparskem vodniku, kjer pri uničenju Zemlje ni bilo nič osebnega, šlo je zgolj za izdelavo avtoceste. Se na Zemlji pri gradnji trgovskega centra pogovarjamo s kolonijami mravelj, ki tam že živijo?"

Kombinacija zaslužka in nostalgije
Matrica ne bo več dolgo trilogija, saj je napovedan četrti del. Precej franšiz pridno kuje svoja nadaljevanja, Vojna zvezd je pri številki devet, Terminator pri šest, nadaljevanja pa dobivajo tudi drugi filmi, ki so bili dolgo mišljeni kot samostojni filmi (Top Gun). Kučić je prepričan, da gre za kombinacijo denarja in nostalgije: "To je podobno vprašanju, zakaj vse komercialne postaje vrtijo isto glasbo. Če gledamo demografsko, koliko so stari ljudje, ki se vozijo v avtomobilu in poslušajo to glasbo, ki jih asociira na najboljše stvari, ki so se jim zgodile? To je element nostalgije, izkoriščanje občinstva, ki je plačilno zmožno iti v kino gledat take filme."

Vabljeni k poslušanju celotne epizode (kliknite na spodnjo sliko), v kateri Lenart J. Kučić razmišlja še o drugih vidikih filma, se sprašuje o njegovi zapuščini, govori o pomenu številke 101, družbi nadzora, novinarstvu ...