Adamičeva z družino živi v Sydneyju in mesta, razen če ne bo res nujno, ne namerava zapustiti. Avstralijo požari dušijo vse od septembra, še bolj pa so se razmahnili decembra. Do zdaj je zgorelo že najmanj 8,4 milijona hektarjev površin, kar je primerljivo z ozemljem Irske. Umrlo je najmanj 26 ljudi, med njimi tudi trije prostovoljni gasilci, ter zgorelo več tisoč domov.

Pri Moody'su so ocenili, da bodo gospodarske posledice zelo verjetno presegle štiri milijarde evrov, kolikor je bila do zdaj najvišja škoda po požarih v državi, tistih leta 2009, ki so divjali v okolici Melbourna in vzeli več kot 170 življenj. A strokovnjaki opozarjajo, da Avstralci posledic ne bodo mogli šteti le v dolarjih, ampak bodo še nekaj časa trpeli tudi zaradi slabe kakovosti zraka in velike onesnaženosti, kar bo prizadelo predvsem kmetijski in turistični sektor. Zavarovalnice so doslej prejele skoraj 9.000 škodnih zahtevkov, pričakujejo pa, da se bo ta številka v prihodnjih dneh bistveno povišala.

Najhuje pa morda šele prihaja ‒ glede na to, da se je poletje na najmanjši celini šele komaj začelo, bi lahko ognjeni zublji vse pred seboj goltali še nekaj mesecev. V oči bode tudi neodločno in počasno delovanje tamkajšnjih oblasti, ki so se na veliko naravno krizo odzvale zelo medlo. Glavna tarča kritik je premier Scott Morrison, ki je gasilcem pred obsežnimi požari celo zmanjšal sredstva, do njih pa se pogosto obnaša celo arogantno, je dejala Adamičeva. "Tuje države so ponudile pomoč, a je premier ni sprejel, kot da je vse pod nadzorom, čeprav se že Nova Zelandija duši v dimu, ki ga nosi iz Avstralije," je opozorila v pogovoru, v katerem je tudi opisala trenutne življenjske razmere v Sydneyju in se dotaknila morebitnih vzrokov za požare.

Kakšne so razmere v Sydneyju? Poteka življenje nemoteno ali vlada v mestu panika, ljudje bežijo na varno?
V Sydneyju imamo še vedno dimne dneve. Včasih je zrak normalen, čist in mislimo, da je najhujše že mimo, nato pa se čez noč stanje spet poslabša. Bojimo se, da smo šele v prvi fazi požarov, saj je šele začetek poletja. V samem mestu ni nobene panike, so pa ljudje na splošno zaskrbljeni, saj imajo svojce in prijatelje po drugih predelih Avstralije, kjer je zelo hudo. Veliko prijateljev mojih sodelavcev je ostalo brez doma na jugu, ena družina štiri dni ni našla dedka, ki so ga nato na srečo našli v bolnišnici. Brendon, vzgojitelj v šoli mi je povedal, da je med prazniki komaj ušel ognju. Šel je na dopust na jug Novega Južnega Walesa, čez noč pa so razglasili evakuacijo. A celo načrti za beg niso delovali ‒ skrili so se v Bunnings, v skladišče trgovine, podobne Bauhausu v Sloveniji, ker jim je tako svetovala policija, češ da je tam varno. A je tudi do tja prišel ogenj.

Premier Scott Morrison je šele nedavno razglasil izredne razmere, čeprav požari divjajo že od začetka decembra. Evakuacija poteka le iz manjših krajev, iz Sydneyja, na primer, je ni ukazal.

Požari divjajo že od septembra, vendar smo jih v Sydneyju zares zaznali šele konec oktobra in decembra zaradi dima, ki je prekril mesto. Evakuacija iz Sydneyja ni smiselna, saj mesto ni neposredno ogroženo zaradi požarov, vsaj ne celotno mesto. Ljudje še vedno zapuščajo le predele, ki jim neposredno grozi ogenj. Prek aplikacije, ki jo upravljajo gasilci, moramo prebivalci vsak zase dnevno spremljati opozorila in ogenj v bližini, saj smo sami odgovorni za svoje reševanje. Veliko prijateljev me je vprašalo, zakaj tudi sama ne zapustim kraja, in ko je bil dim najhujši, sem res gledala možnosti, kam bi odleteli. Pa vendar bi bil to nenačrtovan dopust, ki močno poseže v prihranke, lahko bi me stal tudi zaposlitve. Ta načrt uresničiš takrat, ko je res nujno.

Kako sta ogenj in dim videti iz vašega doma, ali mesto samo ni ogroženo?
Ognja sama nisem videla, dim pa je bil grozen. Na dneve, ko je bil zrak onesnažen, smo vsi ostajali v hiši in vse skupaj je bilo precej klavstrofobično, ko si več dni prisiljen ostati med zidovi doma in ne veš, kakšno bo stanje pozneje. Priznam, da sem ob zadnjih novicah vsrkala precej strahu in se bala, da bi se tudi nam zgodila situacija kot na primer na obali Mallaccota v Viktoriji, kjer je bilo ujetih kar 4000 ljudi. Nekaj se jih je rešilo na ladjo, ki so jo poslale reševalne sile, a ravno najranljivejših, družin z otroki, mlajšimi od pet let, niso vzeli na krov, ker naj bi bila vožnja zanje na takšni ladji nevarna. Osebno tega ne razumem, saj se zdi še huje ostati na obali, kjer je bilo ob devetih zjutraj črno kot noč, pozneje pa je prišla rdeča svetloba in ljudje niso vedeli, ali bodo sploh dočakali naslednji dan. To je travma že za odrasle, kaj šele za otroke.

Nedavne raziskave so pokazale, da je kakovost zraka v prestolnici Canberra celo najslabša med vsemi mesti na svetu. Poleg tega so tudi temperature zelo visoke ... Kako to vpliva na počutje in zdravje ljudi? Se ljudje na primer še naprej kopajo in sončijo?
Kot se selijo požari, se seli z njimi dim in zadnje dni je na udaru Canberra. Pred tem je bil najslabši zrak na svetu v Sydneyju, danes (pogovarjali sva se v sredo, 7. 1., op. a.) na primer smo podobno zadimljeni, kot kažejo podatki. V zraku se čuti dim. Ko sem decembra obesila perilo na vrtu, je bilo v pol ure posuto s pepelom in sajami. Zdaj na dimne dneve ne peremo in pazimo na porabo elektrike. Mirna sem samo zato, ker se na to ekstremno stanje navajam že več kot dva meseca in vem, da ne bo trajalo večno ‒ slej ko prej pride svež veter in takrat si bomo spet upali na prosto brez mask.

Ljudje na splošno niso ozaveščeni, kako škodljiv je dim. Najprej sem mislila, da so apatični, ampak apatijo gre pripisati predvsem vladi, ki je dobila vsa opozorila in jih ignorirala. Ljudje preprosto ne razumejo resnosti posledic vdihavanja takega zraka. Še naprej se sončijo, kopajo, deskajo, tečejo. Le astmatiki in tisti, ki so bolj občutljivi ali se bolj zavedajo pomembnosti svojega zdravja, ravnajo odgovorneje. Jaz nisem imela astme že vsaj petnajst let, pa sem po petih ali desetih minutah dihanja na takem zraku kašljala še nekaj dni zapored.

Decembra ste na spletni strani Portala Plus zapisali, da so Avstralci tako navajeni živeti s požari, da jih sploh ne jemljejo resno, čeprav ves svet z grozo opazuje goreče plamene. So sploh kakšni ukrepi ‒ zadrževanje v zaprtih prostorih, nošnja zaščitnih mask ...? V svojem zapisu ste navedli, da se tudi otroci še naprej igrajo zunaj.
Tukaj bi vas popravila: ne, da Avstralci ne jemljejo požarov resno, ampak mediji napihujejo zgodbe in nevarnosti, ko te niso tako resne in ogrožajoče, da na takšne novice nihče več ne reagira takrat, ko bi moral. Po drugi strani se je ves Sydney dušil v dimu in nihče ni storil nič za ozaveščanje ljudi, šol, podjetij, kako ukrepati v takem položaju. Še danes sem v službi spraševala sodelavce, kako da so jedli pico na terasi, ko se je pred njimi dobesedno valil dim. Dejali so, da niso astmatiki, da jih je malo bolelo grlo, da pa dim zanje ni bil nevaren. To jasno kaže na to, da nimajo pojma o vplivu dima na zdravje. Očitno je tako, dokler človek sam ne začuti posledic na sebi ali pa ne ponotranji znanja prek opozoril zdravstvenih domov, šol in podobnih institucij, ne bo spremenil ravnanja.

Kako je z elektriko, gorivom, založenostjo trgovin? Česa že primanjkuje? Je zaradi požarov oviran tudi promet?
V Sydneyju teh problemov ni, na jugu Novega Južnega Walesa in v Viktoriji pa so. Nekateri predeli so popolnoma odrezani od sveta, mobiteli ne delujejo, ljudje sploh ne morejo izvedeti, kaj se dogaja in kaj sledi, kar je ključno v taki krizi. Nekateri nimajo pitne vode. Brala sem zapis starejšega gospoda, ki je na Facebooku objavil: "Pojma nimam, kako upravljati družbena omrežja, in vas prosim, da mi pomagate, da nas sliši svet: pri nas ni pitne vode. Halo, me slišite? Nimamo pitne vode!" Težko si je predstavljati to stisko. V predelih, kjer so ljudje množično zapuščali domove, je goriva na bencinskih črpalkah zmanjkalo v dveh urah ‒ ob šestih zjutraj. V Canberri, na primer, so bili zaradi dima odpovedani poleti. Seveda to povzroči paniko, ker ljudem onemogoči uresničiti njihov načrt pobega. Ko je čas za evakuacijo, so gneče na cestah, ki še otežujejo hitro reševanje. Ljudje v ogroženih območjih si zato delajo zaloge hrane v konzervah, kopičijo plastenke z vodo, pa tudi skrbijo, da je njihov avto vedno poln goriva.

Neverjetno je, da večino dela opravijo prostovoljni gasilci, prebrala sem, da jih je kar 90 odstotkov. Premier Morrison (ki si je, mimogrede, vmes privoščil celo dopust na Havajih) jim je zaradi pozivov javnosti šele konec decembra obljubil, da bodo dobili štiri tedne dodatnega plačanega dopusta za svoje delo in požrtvovalnost. Kako je to mogoče, da je gasilska služba v državi, ki je tako požarno ogrožena, tako slabo urejena?
Tudi mene je šokiralo, da je gasilstvo v takšnem stanju ‒ prostovoljno in v celoti prepuščeno ljudem. Ne vem, kako je to sicer urejeno drugje po svetu, saj tudi v Sloveniji gasilska društva nabirajo denar prek donacij ljudi. Problem v Avstraliji je, da je vlada še zmanjšala proračun, namenjen gasilcem, ti nimajo ne ustrezne opreme ne mask. Na splošno število prostovoljcev ne upada. Najbolj ljudje zamerimo premierju Morrisonu, da ni prisluhnil poveljniku gasilcev Shanu Fitzsimmonsu že novembra, ko je posredoval za pomoč, in nato še decembra, ko je opozarjal, da bodo stvari ušle izpod nadzora. Scott Morrison bi lahko že prej vpoklical vojsko, uporabil letala in vodne bombe, pa jih ni. Scott ni ničesar jemal resno, dokler ni bilo prepozno.

Gasilcem so šele pred kratkim obljubili denarno nadomestilo do višine 6.000 dolarjev, a to sploh ni bila Morrisonova zamisel, čeprav se je na veliko hvalil s tem. Ta predlog je podal vodja opozicije Anthony Albanese, ki se je sam pridružil gasilcem in jih finančno podprl tudi iz lastnega žepa, in je v praksi videl, da gasilci dobesedno nimajo niti za hrano, saj so morali pustiti svoje službe, da se lahko že več kot dva meseca borijo s požari. On za to ni požel nobene slave in medijske pokritosti, medtem ko se je "Scotty from marketing", kot so zaničljivo označili premierja Avstralci, hvalil s to akcijo. Scott je namesto pomoči skrivaj odšel na dopust na Havaje, kar je nedojemljivo. Avstralci so mu to množično zamerili in mu nadeli vzdevek ScoMo, ki bo za vedno ostal v našem jeziku. ScoMo ‒ to je nekdo, ki v času katastrofe odide na počitnice, reševanje pa delegira drugim. Na drugi strani pa Shane Fitzsimmons postaja narodni heroj zaradi svojega vodenja gasilcev v času te krize.

Kako ljudje sprejemajo neučinkovitost oblasti pri soočanju s krizo, saj se zdi, da odgovorni bolj kot ne čakajo, da bodo požari minili sami od sebe? Tudi vojska se ni resneje vključila v gašenje in oskrbo prizadetih, menda sodeluje le ena ladja. Država tudi ni zaprosila za mednarodno pomoč, menda so tudi avstralski mediji dolgo časa trdili, da tuji tisk napihuje zgodbe o resnosti požarov.
Ljudje so na splošno besni na Scotta, skoraj popolnoma je izgubil javno podporo. Čakal je, da se bo problem rešil sam od sebe, in se do gasilcev obnašal tako arogantno, da nam nikomur ni bilo razumljivo, kako lahko nekdo tako brez kančka empatije vodi to krizo. Scott Morrison bi moral kazensko odgovarjati za svoje nedelovanje, po mnenju mnogih si zasluži zaporno kazen, organizirajo se že protesti za njegovo odstranitev. Tuje države so ponudile pomoč, a je premier ni sprejel, kot da je vse pod nadzorom, čeprav se že Nova Zelandija duši v dimu, ki ga nosi iz Avstralije. Kot mi je znano, so nato vendarle sprejeli pomoč Nove Zelandije in donacijo iz Vanuatuja.

Zelo povedna se mi zdita vaša dva stavka iz decembrskega zapisa: "Na avtobusni postaji sem zagledala poslovneža, ki je zamišljeno zrl v svoj telefon, čeprav se je okrog njega valil potencialno smrtonosen dim. Prizor mi predstavlja simbol do konca odtujenega človeka, ki je tako vprežen v kapitalizem, da ne dojame, da ga lahko prav vdihavanje tega zraka stane življenje." Torej ‒ dokler se ekonomija ne ustavi, se nič ne ustavi?
Tako je. Pa vendar se je stanje od decembra do danes v Avstraliji tako dramatično poslabšalo, da zdaj že podjetja sprejemajo ukrepe, kako pomagati, celo moji kolegi, različni direktorji, postajajo družbeno aktivni in ozaveščajo, celo na LinkedInu, ki je sicer rezerviran bolj za poslovne tematike. Zavest ljudi se dviguje, a bojim se, da smo še daleč stran od resnične rešitve, saj se zdi, da je politika v želji po profitu pripravljena darovati vse. Tak primer je privatizacija vode, na kar opozarja aktivist za vodo Bruce Shillingsworth. Pravi, da so korporacije spremenile okolje na način, da so nekatere reke poplavile, druge izsušile, in zdaj ne morejo na teh predelih niti gasiti požarov, zato morajo ljudje zapustiti območja, na katerih so živeli na tisoče let, saj nimajo vode. Starejši umirajo, mladi imajo duševne bolezni in so samomorilni, dializni bolniki nimajo niti toliko vode, da bi očistili naprave za dializo. To je kriminal.

Kaj se govori in piše glede vzroka požarov? Res je, da so tla izredno suha, temperature visoke in da pogosto piha veter, a tako obsežnih požarov do zdaj še ni bilo. Koliko se govori o tem, da bi bili požari lahko podtaknjeni? Kdo bi imel lahko koristi od takšne katastrofe?
Strokovnjaki z univerz pravijo, da je okoli 80 odstotkov požarov podtaknjenih, pred sodišče so pripeljali že okoli 180 osumljenih požigalcev. Podtikanje požarov v avstralskem okolju ima lahko pogubne posledice. Ko zagorijo evkaliptusova drevesa, evkaliptusovo olje povzroči, da ta skoraj dobesedno eksplodirajo. Ogenj se posledično ekspresno širi skupaj s toplim vetrom. Teorije zarot pravijo, da so požigi del predloga Clara, ki podpira razvoj pametnih mest. Tako bi povezali glavna mesta med seboj s še hitrejšimi vlaki in podobno. Predlog trase vlaka je zelo podoben sliki požarov. Ko gorijo nacionalni parki in če vse pogori, nihče ne preprečuje nikomur, da teh zemljišč ne bi spremenil v zazidljiva. Dodatno naj bi bila tu še vojna za hrano s Kitajsko, vojna za vodo, kot sem že opisala, je neizpodbitna. Kmetje bodo prisiljeni v prodajo zemljišč, saj so izgubili vse, to pa bi lahko bila voda na mlin korporacijam, ki sicer od njih odkupujejo hrano. Zakaj bi korporacije plačevale kmeta, če lahko povečajo dobiček s tem, da kupijo kar celotno zemljo? Nekateri pa celo mislijo, da so požari del strategije okoljskih aktivistov, ki bi z izjemnimi požari lahko dobili pozornost, da se več sredstev nameni politiki podnebnih sprememb. Priznam, da je malce bizarno govoriti le o podnebnih spremembah, čeprav so resnične, a je ogenj kljub temu posledica požigalcev.

Ogenj je zahteval veliko žrtev med živalmi, poginilo jih je kar 480 milijonov. Kako za preživele in ranjene živali skrbijo državne ustanove ali lokalne skupnosti, so v teku kakšne humanitarne akcije?
Akcij je ogromno, najbolj od vsega potrebujejo te institucije denar, da kupijo izdelke, specifične potrebam živali. Kdor more, naj daruje denar neposredno organizacijam za skrb živali ali pa gasilcem. Če kdaj, ga Avstralija zdaj najbolj potrebuje. Srce se mi trga ob vseh podobah trpečih živali in nepredstavljivo je, da jih je toliko umrlo grozne smrti. Njihovi kriki so bili tako predirljivi, da je moralo več gasilcev poiskati terapevtsko pomoč, saj trpijo za posttravmatskim stresnim sindromom.

Kdaj se bo po napovedih stanje umirilo?
Požari lahko trajajo vse do marca, a glede na podnebne spremembe tudi pretekli podatki niso več merilo ‒ lahko bo stanje trajalo še dlje. Upam, kljub vsemu, da se bomo vsi iz te katastrofe kaj naučili, in hitro uvedli spremembe, ki bodo povečale našo skrb in odgovornost za okolje, za dobrobit ljudi in živali na vseh ravneh.