Leta 1984 rojeni Tadej Vaukman, sicer lanski prejemnik nagrade skupine OHO, je najbolj znan po svojih fotografijah neposrednih, ekscesnih, tudi seksualno eksplicitnih prizorov in motivov bivanjskega okolja pri starih starših. Nagrada pa vsakokratnemu prejemniku prinese tudi dvomesečno umetniško rezidenco v New Yorku, kar je Vaukmana spodbudilo, da se je sploh prijavil na natečaj.

"V New York sem šel delat, in čeprav sem vedel, da bom od tam nekaj prinesel, nisem imel zares izdelane ideje, kaj to bo," pove sam. Zanimalo ga je, kako lahko bistveno drugačno ali povsem novo okolje vpliva na posameznika, in rezultat tega je razstava Ritual očiščevanja, ki je do 2. februarja na ogled v Galeriji P74, nato pa se v vsakič nekoliko predrugačeni oziroma dopolnjeni obliki seli še v nekaj drugih krajev.

Premik v ustvarjanju, ki ga je s sabo prineslo potovanje v New York, je pomenil tudi dejanski obrat, saj se je tokrat osredotočil nase ter fotoaparat posledično usmeril proti sebi in se tako prvič začel posvečati avtoportretu. Razstavo sestavljata serija avtoportretov, v katere je naknadno posegel, in videoposnetek umetnika, ki joče. Ob teh pa še avtobiografska knjiga pokojnega newyorškega umetnika Davida Michaela Wojnarowitcza Weight of the Earth (Teža Zemlje), ki je pravzaprav nekakšno počelo te razstave, ki torej ni zgolj fotografske narave. Razstavljenim delom pa je dodal še svojevrstne stvaritve svojega dedka. Za kakšna dela gre in zakaj se je odločil, da jih vključi v svojo razstavo, pa preberite v spodnjem intervjuju.

Kaj vas je privedlo do ideje, da ste se na svoj način lotili ritualov očiščevanja? Koliko ste bili že prej seznanjeni s temi praksami ali pa bili v stiku z njimi?
Rad se lotim zadev, o katerih ne vem tako rekoč ničesar, in prav tako je bilo z rituali očiščevanja. Včasih izhajam tudi preprosto iz tega, da se mi zdi neko ime zanimivo, in z rituali očiščevanja je bilo tudi tako. Pri teh praksah me je zelo pritegnilo to, da vključujejo tudi telesne tekočine oziroma izločke, pa naj bo to urin, kri, sperma, solze …

Čeprav se najbrž nekateri umetniki ne strinjajo s tem, je meni pri umetnosti všeč prav to, da si lahko kot umetnik nekaj prisvojiš in narediš za svoje. Niti se nisem resneje poglabljal v seznanjanje z rituali očiščevanja. Vzel sem si svobodo, da sem si jih interpretiral povsem po svoje, in rezultat te moje lastne interpretacije so dela, ki sem jih ustvaril. Pri ritualnem očiščevanju se prakse večkratno izvajajo in zaradi te ideje repeticije sem vzel štiri kopije te iste fotografije ter z mešanico akrilne barve in lastne sperme zakril mimiko svojega obraza. Mimika je tista, ki lahko pove ogromno o človeku. Prekril pa sem jo iz preprostega razloga, in sicer da mi je bila popolna neznanka, kaj se bo naprej dogajalo v mojem osebnem življenju.

Razstavo tvori tudi video, prav tako posnet v sobi v New Yorku, na katerem jočete, tudi v smislu ritualnega očiščevanja. Kakšni občutki vas prevevajo, ko zdaj z vsaj majhne časovne distance gledate ta video?
Rad se pošalim, da je javnost že vsaj tisočkrat imela priložnost videti videoposnetek kakega umetnika, ki joče. Za svoj dobrih šest minut trajajoč video sem se odločil, da ne bo montiran in bo posnet v enem kadru. Kamera že snema, ko sedem in jo položim na omarico, pri čemer se pripravljam, da bom jokal na silo, kar se na posnetku tudi vidi. Vendar sem bil dejansko žalosten zaradi nečesa, v spomin sem si priklical še več drugih žalostnih reči in povsem preprosto rečeno sem se prek joka čistil.

Svojega rituala očiščevanja sem se lotil na način, kot gredo nekateri v cerkev, sedejo, odmolijo svoje in se odpravijo domov. Prav na ta način sem se tudi sam lotil svoje izvedbe rituala, tako da ko neham jokati, zgolj še obsedim, gledam v prazno in izklopim kamero, ko začutim, da je ta določen trenutek minil. Gre za uprizoritev umetnega rituala. Čeprav pristno jočem, se vidi, da je video zrežiran in da sem pred kamero sedel z namenom očiščevanja. Sicer pa so občutki ob zdajšnjem gledanju videa zelo mešani, kar se spreminja tudi od dneva do dneva. Ob gledanju se točno spomnim, kaj me je mučilo in na katere žalostne stvari sem mislil, vendar sem zdaj postal že rahlo odporen in sem šel naprej.

Bi dejali, da vas projekt z rituali očiščevanja – čeprav so umetno zastavljeni in vsaj delno pretaknjeni s humorjem – vodi do vsaj nekakšne katarze?
Najbrž se projekt res razvija v tej smeri (smeh). Imam občutek, da bo z zadnjo razstavo v ciklusu tudi dovolj dela s tem. V tem ciklusu sledijo Ljubljani namreč še Ravne na Koroškem, nato Slovenj Gradec in nazadnje še Beograd, pri čemer se dela z razstave na razstavo prenašajo, vsakič pa bom dodal še nekaj novega.

Del razstave je tudi uokvirjena avtobiografska knjiga Davida Michaela Wojnarowicza, ki bi jo lahko označili za počelo tega, kar je izšlo iz vaše rezidence. Znano je, da je bila spisana na podlagi njegovih zvočnih posnetkov, in kolikor mi je znano, ste si tudi vi v New Yorku omislili diktafon. Je tudi navdih za to potezo prišel iz knjige?
Drži, v New Yorku sem si kupil diktafon, prej sem namreč s sabo običajno nosil beležko, vendar je v času rezidence vse potekalo s takšno naglico in me prav posrkalo vase, da se je snemanje lastnih prebliskov, dognanj in podobnega izkazalo za smiselnejši pristop. Wojnarowiczevo knjigo sem nabavil v knjigarni Printed Matter, ki prodaja knjige umetnika in v kateri je mogoče kupiti tudi knjige, ki so izšle pod okriljem Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E., tudi eno izmed mojih izdaj je mogoče najti na njihovih policah. Z enim izmed newyorških galeristov sva se neki dan namenila tja brez nekega dejanskega namena in tako sem se odločil, da si bom kupil kakšno knjigo, ki ne bo vezana na fotografijo. Zagledal sem torej knjigo Wojnarowicza, ki ga od prej nisem poznal. Gre za avtobiografijo, katere vsebina so, kot rečeno, prepisi posnetkov, ki so nastali, ko se je snemal sam v svoji sobi v New Yorku. Bil je osamljen, prostituiral se je na ulici, obolel je za aidsom ... Govori o svojih življenjskih izkušnjah, o partnerskih zvezah, ki so razpadle, in o prijateljih, ki jih je izgubil. Tako se pravzaprav v že umirajočem stanju ozira na svoje življenje in preprosto rečeno ugotavlja, kdaj in kaj vse je zamočil.

Knjigo sem vsakič bral pred spanjem, vendar je nisem prebral do konca, saj sem na neki točki ugotovil, da me zelo onesrečuje. Sicer nikakor nisem bil v stanju, v kakršnem je bil Wojnarowicz, vendar pa nisem bil v ravno najboljšem obdobju življenja. Ta knjiga me je zgolj še bolj užalostila in tako sem se odločil, da preneham branje in da ne bom te knjige nikoli prebral do konca. In ko sem se ob neki priložnosti vrnil s ponočevanja v New Yorku, sem na naslovnico deklarativno zapisal prav to. In ko sem nato naslednje jutro prebral ta svoj zapis, mi je to dalo vedeti, da moram spremeniti nekatere stvari v svojem življenju, da se je nesmiselno smiliti samemu sebi in da moram čas v New Yorku čim bolje izkoristiti za svoje delo. Navsezadnje mi je postalo jasno tudi, da je bolje, da o stvareh, ki so zame mučne na osebni ravni, ne razglabljam preveč na dolgo in široko ter se raje osredotočim nase.

Se je torej iz tega porodila odločitev, da se začnete ukvarjati z avtoportretom?
Da, prav ta spoznanja so izhodišče mojega ukvarjanja z avtoportretom. Želel sem začeti z izpostavljanjem samega sebe, prej sem zmeraj fotografiral svoje prijatelje ali družinske člane, zdaj sem prišel na vrsto še sam. Ob tem pa se mi zdi pomembno, da kot umetnik izpostavljam tudi negativne stvari.

Vendar je tudi že fotografija, s katero ste zmagali na natečaju za nagrado OHO, neke vrste avtoportret, ki pa vsebuje zanimivo zanko, gre pravzaprav za fotografijo v fotografiji. Na posnetku vidimo namreč vas in vašo mamo, ki vas fotografira s telefonom, na zaslonu katerega pa se prav tako vidi posnetek, na katerem ste torej vi.
Pri dotični fotografiji sem želel, da bi šlo za večplastno stvaritev. Menim, da za gledalca pušča odprta številna vprašanja. Kaj se sploh dogaja v tej situaciji? Kdo je ženska na fotografiji? Zakaj poziram napol gol v kleti? Kot sem omenil prej, želim izpostavljati tudi negativne stvari. To nagrajeno delo na primer govori prav o tem, da nisem idealen sin. Na neki način sem za to fotografijo izkoristil mamo, ki bi bila pripravljena zame narediti vse. In tako je tudi sporočilo te fotografije, da pač nismo vsi idealni.

Vaša dela so neredko voajeristične ali pa ekshibicionistične narave, ob tem pa so pomensko precej odprta ...
To nagrajeno delo ima zagotovo še posebej močan voajeristični pridih. Sicer pa so moje stvaritve deležne zelo različnih odzivov s tega vidika. Fotografija, ki je del serije Ritual očiščevanja, so si Američani razlagali na način, da gre za nekaj narcisoidnega, saj je na njej videti svetlopoltega posameznika, odetega v srajco z motivom ameriške zastave. Menili so, da gre za izpostavljanje tako rekoč belega moškega, čeprav nisem sam niti približno tako razmišljal o tem posnetku. Sicer je res odprt za raznolike interpretacije, vendar menim, da mora biti človek sposoben tudi šale na lasten račun. To srajco sem v resnici kupil iz čistega "heca", saj je bila za ovinkom ob mojem rezidenčnem prebivališču trgovina s poceni stvarmi, in tako sem za to srajco odštel zgolj dolar in pol. V svojih delih rad prikažem stvari tudi na povsem banalen način, pa naj gre za surovost ali kaj drugega – menim, da je to zdrav način razmišljanja.

Do zdaj ste se v veliki meri posvečali fotografiranju svojih prijateljev in družinskih članov, se pravi ljudi, ki so vam najbliže in ki vas najverjetneje najbolj določajo kot osebo. Lahko bi prav tako dejali, da so to ljudje, odraz katerih ste tudi vi sami. Ste torej že prej prek portretiranja njih na neki način že avtoportretirali sebe?
Prek svojega dela, pa naj vključuje prijatelje ali družino, res pripovedujem tudi svojo življenjsko zgodbo. Sicer na te fotografije nisem gledal tako, vendar bo morda držalo, da gre za neke vrste avtoportrete, saj sem pravzaprav prek svojih bližnjih izpostavljal sebe.

Za Ritual očiščevanja ste prvikrat posegli v svoje fotografije, pa tudi v razstavljeno knjigo, ki je postala tako rekoč vaše prisvojeno delo. Čemu ta odločitev?
Že v preteklosti sem večkrat začutil željo, da bi posegal v fotografije. Pri fotografskih razstavah, kjer so na ogled serije fotografij, me pogosto skorajda zmoti nekakšna odsotnost originala. Iz tega preprostega razloga sem želel, da je vsaka od razstavljenih fotografij v seriji tudi dejansko original, kar sem dosegel s tem svojim posegom v njih. Tukaj je pomemben tudi kontekst, v katerem so dela nastala. Sama avtoportretna fotografija je nastala v New Yorku, naknadne posege pa sem izvedel po prihodu v Slovenijo. Naknadni posegi v tem primeru pomenijo, da sem dobesedno onaniral na posnetek lastnega obraza. Tudi med samim tem početjem sem se spraševal, zakaj to počnem. Vendar sem si rekel, da je to pač neke vrste delovna praksa.

Imajo torej avtoportreti tudi avtoerotično noto?
Morda pa res (smeh). Ljudje smo sicer res različni, vendar gre pri samozadovoljevanju tudi za to, da se z orgazmom marsikaj sprosti. S sprostitvijo izločkov se sprosti tudi sam organizem. To je zelo banalna zadeva, in kot sem že dejal, sem naklonjen banalnemu pristopu k stvarem, brez kakšnih globokih razlag v ozadju.

Veliko vaših del bi lahko označili za ekscesna. Kakšen pomen ima za vas eksces, ne le znotraj samih del, temveč nasploh v življenju?
Eksces zame pomeni možnost sproščenega mišljenja. Nadvse rad preizkušam meje dovoljenega, zato menim, da je eksces nekaj zelo pomembnega. Seveda sem, ko sem začel razstavljati svoja dela, slišal tudi opazke, da kaj takega nikakor ne sodi v galerijo. Ekscesnost je nekaj, kar ljudi na eni strani privlači, hkrati pa odpira ogromno vprašanj. Glede tega se v polju umetnosti pogosto zastavlja vprašanje, ali so taka dela sploh umetnost.

Na aktualni razstavi ste obdelanim fotografijam in videu iz vaše newyorške sobe ter uokvirjeni Wojnarowiczevi knjigi dodali še dedkova dela. Gre za štiri liste s koledarja z golimi ženskami, ki jim je dedek pritaknil pridevnike. Čemu odločitev, da tudi ta dela vključite v razstavo?
Veliko ljudi, ki so videli razstavo, me ni povprašalo le po povezavi med dedkovimi in mojimi deli, temveč jih je predvsem zanimalo, ali jih je bilo treba vključiti oziroma zakaj se mi jih je zdelo pomembno vključiti. Ob prihodu iz New Yorka mi je dedek rekel, da je ocenil "ta svoja dekleta". Sprva me je skoraj malo popadla groza, da jih je dejansko opremil z ocenami od ena do pet ali pa celo njihove posamične dele telesa. Vendar sem ob prihodu v klet spoznal, da je ravnal ravno nasprotno od mene. Kot povedano, sem si sam na svojih fotografijah zakril mimiko obraza, on pa je fotografijam teh žensk dodal majhne pripise pridevnikov: osamljena, žalostna, skrivnostna ... Ta dedkova poteza se mi je zdela izjemno zanimiva z vidika, da lahko nekdo na ta način določi, kakšna je oseba na posnetku. Vse tisto, kar sem ves čas zakrival na svojih fotografijah, in se spraševal, kaj se bo zgodilo z mano, je on znal povedati glede teh povsem naključnih žensk na fotografijah. Navsezadnje se mi je zdelo smiselno vključiti dedkova dela tudi zato, ker se v osnovi vsa moja dela medsebojno povezujejo oziroma se nova navezujejo na prejšnja in dedek je del njih.

So lahko pogovori z dedkom – razen če so globoko teoretsko-analitične narave – bolj navdihujoči za vas, kot če bi s kom razglabljali o denimo aktualnih smernicah sveta umetnosti?
Seveda, poleg tega imam za dedka še ogromno vprašanj, zakaj je naredil določene stvari. Nekatera vprašanja so neodgovorjena tudi zato, ker mu jih nisem nikoli zastavil. Na primer ena izmed njegovih praks je, da s štiriperesno deteljico prelepi vagino na sliki gole ženske. Zame je to nekaj skoraj nepojmljivo bizarnega, vendar ga nočem vprašati, zakaj to počne ...

Aplikacija štiriperesne deteljice kot simbola sreče?
Najverjetneje res (smeh).

Babica poreče kaj o dedkovih stvaritvah?
Nič, njun odnos je tak, da se babica nasmehne in skomigne z rameni. To je zame eden izmed zanimivih fenomenov, da je nekaj prisotno v hiši, vendar se o tem ne govori. Ob tovrstnih dejstvih se vedno znova vračam k ugotovitvam, pa tudi vprašanjem, zakaj sem tak, kakršen sem, in podobno. Tako kot sem v preteklih delih seciral druge, se zdaj obračam k sebi.

Kdaj in kako ste sploh končali v svetu fotografije?
Ko mi je bilo nekje 18 let, sem pustil srednjo šolo in približno v tem času sem opravil izpit za avto, kakšno leto ali dve pozneje sem postal voznik za glasbene skupine, ki so se podale na turneje. Na teh poteh sem nato prejkone spontano začel fotografirati dogajanje, delno tudi zato, da sem na ta način ohranil spomin na dogajanje in kraje, ki smo jih obiskali. Na začetku so bile katere izmed fotografij objavljene v različnih fanzinih (ljubiteljske publikacije, ki jih ustvarjajo pripadniki določene subkulture ali privrženci določene dejavnosti, op. n.), pozneje pa tudi v publikacijah, kakršni sta na primer ameriško-avstralski Monster Children in francoski Desillusion Magazine. Vendar me koncertna fotografija ni prav zares zanimala, zelo hitro se je moje delo preusmerilo v povsem umetniško fotografijo.

Do katere mere pa je dvomesečni premik v ZDA prinesel tudi premik pri vašem ustvarjanju?
Zame je to bil sploh prvi natečaj, na katerega sem se kadar koli prijavil. To pa sem storil predvsem iz razloga, da bi šel za dva meseca v New York. Poleg titule, ki jo prinese nagrada OHO, mlajšim umetnikom omogoči torej tudi, da se seznanijo z newyorško sceno in praksami tamkajšnjih umetnikov ter se tam izobražujejo.

Poleg tega me je tja vlekla želja – pa naj se sliši še tako klišejsko –, da se lahko na ta način ozrem na lastno osebno življenje z distance, saj sem bil namreč v obdobju, ki je klicalo po tem. Tako sem med bivanjem v oddaljenem New Yorku, kjer nisem imel nobenega prijatelja, lahko začel oziroma sem bil kar prisiljen začeti drugače razmišljati o nekaterih vidikih svojega dosedanjega življenja in o tem, kar je še pred mano. Tudi ritem življenja sem imel precej drugačen, zelo sem se potrudil, da sem res čim bolj izkoristil vsak dan, ki sem ga preživel tam. V New York sem šel delat, in čeprav sem vedel, da bom od tam nekaj prinesel, nisem imel zares izdelane ideje, kaj to bo.

Ste pred odhodom v New York imeli tudi že sami vsaj približno osmišljeno, kaj nameravate početi tam? In v kolikšni meri je sicer že zastavljen program te rezidence?
Že ob prijavi na natečaj sem imel pravzaprav že kar osmišljen načrt in vsaj približno sem tudi že vedel, kaj bi želel početi, ko se vrnem v Slovenijo. Sama rezidenca tako rekoč ne prinaša nobenih obveznosti z izjemo te, da se enkrat tedensko udeležiš pogovora z vsakič drugim kustosom ali galeristom. To je bila zelo dobra izkušnja, saj se med drugim kot umetnik naučiš v 15 minutah dobro predstaviti svoje delo.

Ste v drugem okolju ter skozi pogovore in druženje z ustvarjalci iz drugih okolij začeli kakor koli drugače gledati na svoje delo oziroma dobili kak nov vpogled v lastno ustvarjanje?
Dejansko se je to res zgodilo. Sam nisem nikakršen akademik, imam osnovnošolsko izobrazbo, Američane pa zmeraj zanimata tvoje ozadje in izobrazba. Odkrito povedano sem sprva imel skorajda kompleks nekakšnega "Balkančka", vendar se mi je teh zadržkov uspelo hitro otresti. Zaznal sem tudi, da čeprav povprašajo po izobrazbi, ne dajejo neke prave teže temu, ali ima kdo kakšno titulo ali ne. Se je pa večini zdelo zelo zanimivo in so začeli celo ceniti to, da sem kljub svoji stopnji izobrazbe prejel to nagrado. Tako so se sprva čudili, da sem bil nagrajen, nato pa jim je postalo všeč, da razmišljam na drugačen način, kot se sicer počne v akademskih krogih, in posledično najbrž tudi drugače ustvarjam. To mi je zagotovo dalo več samozavesti, ne le v interakciji z drugimi, temveč tudi za nadaljnje ustvarjanje.

In kakšen je po vaših izkušnjah odnos slovenske umetniške srenje do formalne izobrazbe?
Očitno to ni nepomembno vprašanje. Kot primer lahko navedem, da se je marsikdo z domačega umetniškega prizorišča obregnil ob to, da sem se sploh prijavil na natečaj za nagrado skupine OHO, čeprav nisem niti študiral denimo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. In to sem seveda izvedel iz druge roke. Mene osebno se sicer takšni pogledi niti ne dotaknejo zares, vendar se mi zdi žalostno, da kdo, ki je mogoče celo tudi sam umetnik, razmišlja na tak način. Navsezadnje tudi bistveno raje ustvarjam, kot da bi posvečal svoj čas razglabljanju o tovrstnih pogledih kolegov umetnikov. Pravzaprav pa sem se sam šele pozneje zavedel, da dotična nagrada ustvarjalcu dejansko prinese neko titulo, sprva nisem nanjo niti najmanj gledal tako.