Tukaj, tik ob Sečoveljskih solinah, kjer se kanal izliva v morje in oblikuje plitvo laguno, stoji Seški škver. Škverov, tradicionalnih ladjedelnic za ročno izdelavo in popravila manjših lesenih plovil, je bilo nekoč vse polno vzdolž Jadranskega morja. Zlasti v obdobju Beneške republike.

Strokovnjaki znajo našteti kar okoli 20 različnih vrst lesenih bark, ki so nekoč plule po Jadranskem morju. Tradicija gradnje in obnove plovil pa ima na slovenski obali dolgo zgodovino.

A zlasti časi Serenissime so že davno minili, pozneje pa se je postopoma izgubljalo tudi mojstrstvo izdelave lesenih plovil in z njim škveri.

Seški je danes ne samo edina ostalina te obrti v Sloveniji, ampak tudi še edini delujoči škver na celotnem severnem Jadranu. Kot so pred časom zapisali v Delu: "Škvera na koncu Seče ni na turističnem zemljevidu Portoroža, čeprav je ena njegovih najslikovitejših znamenitosti. Nepoznavalce morda spominja na neurejeno pokopališče starih bark, a v resnici je ladjedelski biser, ob katerem poznavalci iz tujine zelenijo od zavisti."

Nostalgični pridih

Škver je v resnici kljub relativni majhnosti izjemno slikovit – ob lesenem pomolu se, napol iz blata, dvigajo zlovešče lesena okostja večjih bark, manjše čakajo na pomladno pleskanje.

Osrednji kopenski del predstavlja delavnica z odprtim delom, ki služi napol kot kuhinja, z zeleno prebarvanim hladilnikom z jugoslovansko zastavo ter zaprto škatlo Domačice in že izpraznjeno steklenico domačega žganja ob njem.

Tu v vas zrejo portreti Tita, Marxa, Lenina in Cheja Guevare, tik pod njimi pa se kuhinjski lonci s pozabljenimi olivami mešajo s čebri barv, lakov in raztopil. Nekje se je v eno od mrež zapletla zdaj povsem posušena hobotnica, druga mreža se ponaša z orjaškim posušenim repom ribe velikanke.

Čopiči, stari leseni okvirji, plovci, dleta, različni kanistri, stari koledarji, obledele fotografije in nostalgični izveski iz nekdanje skupne države predstavljajo slikovit, nekako obvladan kaos, ki daje škveru obilico značaja. Morda je bolje, da večina zanj ne ve.

Tujci navdušeni

So si pa Seški škver v zadnjih letih ogledali številni tuji strokovnjaki in mojstri izdelave ter popravila tradicionalnih lesenjač iz vse Evrope – in dlje.

Njegov zgodovinski pomen je izjemen in čeprav zanj pri nas ne ve kaj dosti ljudi, pa ga tisti v tem poslu postavljajo skoraj ob bok beneškemu škveru San Trovaso, edini še delujoči popravljalnici gondol v srcu Benetk.

San Trovaso tako ni klasični škver, ampak služi tem prepoznavnim beneškim plovilom, ki jih po mestu na laguni danes pluje še okoli 400, vse pa so izdelane tradicionalno, ročno.

Čeprav so gondole med turisti izjemno priljubljene (domačini uporabljajo zgolj eno, ki služi ob rialtski ribji tržnici kot nekakšen splav čez Canal Grande), pa je od vseh popravljalnic in izdelovalnic gondol San Trovaso edini, ki se je ohranil v samem središču Benetk, pa tudi najstarejši med vsemi.

Sem plule tudi velike trgovske ladje

Izraz škver je žargonski, izhaja iz italijanske besede squero in pomeni manjšo obrtno ladjedelnico, opremljeno z orodjem, lesom in sanmi z navozom. Tukaj se popravljajo izključno manjša, do 25–26 metrov dolga lesena plovila, pri čemer so običajno manjša plovila gradili v preprosti pokriti zgradbi, večja pa na prostem.

Čeprav zasnova Seškega škvera, kot ga vidimo danes, sega šele v konec 60. let prejšnjega stoletja, pa je izvirni škver stal na tem mestu precej precej prej, pristanišče pa je bilo tukaj že v starorimskih časih.

Nadvse živahno in prometno je bilo predvsem v času Beneške republike, saj je v neposredni okolici stalo kar pet velikih lesenih skladišč za sol iz solin.

Sem so plula tako majhna plovila, ki so vozila sol iz solin, kot tudi velike beneške trgovske ladje, ki so vozile sol v Benetke in druga pristanišča Beneške republike.

Lagunski položaj je bil prikladen, saj so lahko lastniki bark svoje popravil potrebno plovilo preprosto "nasukali" v blato lagune. Barko so "nasukali" ob oseki, ko so popravili en bok, so počakali na plimo, ki je barko dvignila, oseka pa jo je znova spustila – tokrat na drugi bok. Ko so popravili še tega, so že s prvo plimo lahko odjadrali nazaj na delo.

Del nacionalne dediščine

Seški škver je dolgo propadal in šele v 60. letih so ga obnovili, od takrat pa znova deluje, zadnjih 30 let pod okriljem društva ljubiteljev starih bark Bracera.

Danes ima škver dva navoza, vsa oprema je prvotna, pri čemer nekateri deli in orodja izvirajo celo s konca 19. stoletja.

Da sta se tradicionalni način izdelovanja in vzdrževanja lesenih plovil ter obrtniška tehnologija dela v celoti ohranila do danes, gre zasluga posameznikom, entuziastom, ki so tako ljubili morje in stara, lesena plovila, da so škver uporabljali za vzdrževanje lastnih plovil.

Popravila so bila namreč v ladjedelnicah vedno draga, zato je vsak, ki se je le malo spoznal na les in barke, drobna vzdrževalna dela najraje opravil sam.

"Samo motorjev še ne delamo. Sicer pa smo prisiljeni znati izdelati vse dele sami, ker jih ni mogoče nikjer kupiti. Vsaka barka se od druge vsaj malo razlikuje in ima vgrajenih 3000, 4000 in več delov," je leta 2017 za Delo povedal Boris Cepuder, predsednik društva Bracera.

Seški škver so po dolgoletnih prizadevanjih pred časom uvrstili na seznam državne tehnične dediščine. Kljub temu pa pri Braceri nenehno bijejo bitko za obstoj. Zaradi strateškega položaja gre številnim ladjedelnica v nos, zato so društvu ponujali že bajne vsote, da bi lokacijo zapustili. A vztrajajo, z njimi pa se ohranja tudi del bogate primorske zgodovine.