Še najbolj pa ti gre na živce, da ne veš prav dobro, kaj je to, kar ti gre tako zelo na živce, saj tega ne znaš zares ubesediti, kaj šele razložiti, le občutiš lahko, in to tako zelo zelo močno. Povrhu pa vseh teh tvojih nakopičenih občutij še nihče ne jemlje čisto resno. Odrasli so že davno pozabili, kakšno težo imajo, vrstniki imajo polno glavo svojih problemov, ti pa si vedno bolj zmeden, jezen in osamljen. Sam proti vsem, ujet v medobdobje preteklega otroštva in bližajoče se odraslosti. In strah te je.

To so občutja, čustva in stanja, v katera je režiser Martin Turk na izredno rahločuten, a hkrati pristno polnokrven način potopil zgodbo svojega novega celovečernega filma Ne pozabi dihati. Petnajstletnemu Klemenu se – kakor se lahko le najstniku – poruši svet, ko se njegov malo starejši brat Peter srečno zaljubi in začne večino prostega časa, prej namenjenega Klemenu, preživljati s svojim novim dekletom. Bolečina zaradi občutka odrinjenosti, pomešana z vplivom prebujajočih se najstniških hormonov, mlajšega brata privede na rob obupa in iz same nemoči dela eno traparijo za drugo, dokler ne naredi skoraj resnično usodne napake.

Prav posebno mesto, povsem enakovredno fantastičnim igralcem na čelu z mladim Matijo Valantom, ima v Turkovem filmu okolica, nežen in prostran belokranjski milje, ki v vsakem oblaku, reki ali šumenju dreves skoraj dobesedno zrcali Klemenova močna čustva in jim dopušča potreben čas, da dozorijo in izzvenijo. Prav tak je tudi tempo filma – gledalcu brez naglice vsakdana, v kateri raje zakopljemo glavo v pesek in odmahnemo z roko, brez hitrih rešitev in praznih odvečnih floskul ponuja natančen, dramaturško izvrstno izpeljan vpogled v čustveni svet nekega posameznika v zanj zelo zahtevnem obdobju. Skoraj slučajno se zdi, da gre pri tem za mladostnika, saj se režiser s tem ukvarja samo toliko, kolikor je to nujno potrebno za samo zgodbo, sicer pa do najstniških čustev nikakor ni pokroviteljski in njihove moči niti za hip ne podcenjuje.

Film Ne pozabi dihati, ki je bil posnet na podlagi režiserjevih lastnih najstniških izkušenj, močno presega "samo" tipično zgodbo o odraščanju, ampak je poglobljena intimna drama o medsebojnih odnosih in spoznavanju samega sebe ob neprijetnih situacijah. Mladostniki bodo v njej prepoznali odsev lastnih vsakodnevnih zagat, nekoliko starejši gledalci pa ob naslednjem čustvenem izpadu svojega najstnika morda ne bodo le zamahnili z roko, ampak se bodo spomnili, kako težko se je znajti v tem svetu, dokler ti prehitro življenje vsaj malo ne otopi intenzivnih čutov. Nasvet, ki se skriva v naslovu filma, pa je v vsakem primeru univerzalen.

Iz oddaje Gremo v kino.