"Ko smo razmeroma mlademu gospodu izmerili nasičenost krvi s kisikom, je bila ta zelo nizka. Tako rekoč nihče izmed nas se v takem stanju ne bi mogel pogovarjati. Ta gospod pa je na vsak način vztrajal, da se res želi pogovoriti še s svojim prijateljem, da želi poklicati v službo, poklicati mamo. Komaj smo ga prepričali, da se vsaj z mamo ni pogovoril. Je pa še nekaj minut dajal navodila sodelavcem, kaj naj delajo te dni, ko njega ne bo. To je res zanimivo, kako so ljudje presenečeni, ko pridemo do njih in jim povemo, da jih bo treba dati v umetno komo, oni pa se ne počutijo tako bolne," enega izmed primerov opiše Tomaž Vovko, specialist intenzivne medicine in infektologije.

Skrbijo za trikrat več bolnikov kot običajno

V tem mesecu od sprejema prvega bolnika se je delo na kliniki precej spremenilo. Vovko pove, da namesto osemurnih zdaj delajo v 12-urnih izmenah. Prej je v enoti intenzivne terapije skrbel za do štiri bolnike, zdaj skrbi tudi za trikrat toliko. "Vedno razmišljaš najmanj o 10 bolnikih in je zato bolj naporno. Težava je tudi varovalna oprema, ker vemo, da je njeno število omejeno, skušamo v njej zdržati čim dlje. Tako zdržiš, če ti ni treba nujno na stranišče, po navadi od štiri do pet ur, izjemoma tudi do sedem ur in pol. In ko končaš, si kar precej utrujen," opisuje.

Varovalna oprema varuje, a hkrati otežuje delo

Tako denimo, ko so oblečeni v varovalne skafandre, ne morejo s stetoskopom poslušati bolnikovih pljuč ali srca. Vsak dan opravljajo ultrazvok srca, pljuč, ker jim 'manjkajo' ušesa. Za mlajše zdravnike pa je to še nekoliko bolj stresno. Vsaka izkušnja, ki so jo imeli z zelo bolnimi bolniki – tako na področju umetnega predihavanja kot pri prehrani, vzdrževanju srčno-žilnega sistema –, jim zdaj pride zelo prav.

"Delo običajno poteka nekoliko počasneje, ker moraš biti dvakrat bolj prepričan, da si vse prav naredil in se razkužil, preden greš k bolniku. Previden moraš biti, ker slabše občutiš stvari, če imaš na sebi dva ali tri pare rokavic," opisuje Žiga Martinčič, specializant infektologije, ki tako kot Tomaž Vovko dela v enoti intenzivne terapije na Infekcijski kliniki v Ljubljani. Specializacijo bi moral končati konec prihodnjega leta, a so zaradi epidemije vse specializacije prekinjene. Čeprav se vsi s tem virusom srečujejo prvič, pa je delo v takih razmerah še poseben izziv za zdravnike specializante, ki so šele na začetku svoje profesionalne poti.

"Mi smo še v fazi pridobivanja znanja, kliničnih veščin, ki jih bomo potrebovali za samostojno delo. Tudi ni vse tako, kot smo se mogoče med fakulteto pripravljali, ni povsem enakega kliničnega pregleda, omejeni smo, koliko lahko s stetoskopom poslušamo, se moramo pač znajti. Gre za krizno situacijo, na katero nismo nikoli zares pripravljeni," priznava Martinčič, ki pove, da se sproti posvetujejo, pripravljajo navodila in smernice, ki bi jim pomagale pri delu in povečale varnost zdravstvenega osebja.

Delo je organizirano tako, da je v ekipi ob mlajšem zdravniku vedno tudi starejši z več izkušnjami, s katerim se lahko vedno posvetujejo. "Ker varčujemo z varovalno opremo, smo večkrat v položaju, da si pri bolniku sam. Čeprav je specialist blizu, če se začne kaj hitro odvijati, si tisti trenutek sam, moraš se zanesti na svoje znanje in izkušnje. Tudi če ne pride do take situacije, jo imaš vedno v mislih in predstavlja dodaten stres," opisuje specializant.

Obstaja tveganje, da okužbo prinesejo domov

Zaposleni na ljubljanski infekcijski kliniki morajo vsak dan izpolniti vprašalnik o svojem zdravstvenem stanju, dvakrat na dan jim merijo telesno temperaturo. Zapisati morajo morebitne znake bolezni, če se ne počutijo dobro, če imajo povišano telesno temperaturo. Če imajo znake bolezni, jih tudi testirajo. "Ta testiranja so kar neprijetna, boleča v resnici. Bris, ki ga odvzamejo, je kar zoprna zadeva," testiranje opiše Vovko, ki gre vsak dan po službi še vedno domov.

Sorodna novica "Ne želimo biti v situaciji, da bi se morali odločiti, komu bomo pomagali"

"Seveda so pomisleki. Imam ženo in tri otroke, razmišljala sva, ali bi se za ta čas odselil, ampak je žena sama povedala, da bi bilo to zanjo prenaporno. Tako da pridem domov, držimo se tega upanja, da pri mlajših, zdravih bolezen vseeno poteka nekoliko lažje. Seveda pa je vedno možnost, če se bom okužil v službi, da bom to okužbo prinesel tudi domov. Kolegi iz tujine so mi povedali, da v tem času niso bili doma. To vsekakor je tveganje. Nekatere naše medicinske sestre, ki imajo doma kronične bolnike, so se za ta čas umaknile, da niso s svojimi družinami, ampak to je vedno zelo težko," opiše.

Tudi Martinčič gre še vedno vsak dan domov k partnerici, a se držita samoizolacijskih ukrepov. Ločena sta od svojih družin, se pa redno z njimi slišita. "Ko gledamo, kakšni so ti bolniki, so nekoliko mlajši od drugih kritično bolnih, ki smo jih vajeni. In med njimi so tudi taki, ki nimajo veliko predhodnih bolezni. V vsakem izmed njih lahko vidiš tudi svoje starše," opozori.

Vsak bolnik, ki okreva, je zmaga

Sorodna novica "Naj bo epidemija lekcija o pomenu javnega zdravstva"

Po zadnjih podatkih sta bila iz bolnišnic odpuščena 102 bolnika, ki sta okrevala po okužbi z novo koronavirusno boleznijo 19. "Mi smo vedno zelo veseli za vsakogar, ki okreva, ne glede na vzrok bolezni. Pri teh bolnikih, kjer smo začeli zdraviti brez svojih izkušenj in nismo vedeli, kaj pričakovati, smo bili še posebej veseli za vsakega, ki smo ga uspešno odvedli od mehanske ventilacije. Imamo tudi interno družbeno omrežje in takoj delimo vsak uspeh. Še posebej smo veseli, ko vidimo, da so taki bolniki dejansko v redu. In videti je, kot da so preživeli vse skupaj brez posledic," opisuje Vovko in pojasni, da so bili tisti bolniki, ki so umrli pri njih na kliniki, starejši. Je pa tudi smrt nekaj, s čimer se srečujejo pri svojem delu in s tem poskušajo živeti.

Tudi Martinčič se strinja, da jim v položaju, ko imajo opravka z nečim novim, ko ni jasno, koliko ljudi bo še zbolelo, vsako izboljšanje stanja pri bolniku ogromno pomeni. "Vsak bolnik, ki ozdravi, ki nam ga uspe odpustiti, premestiti na navadni oddelek, je zmaga zase in smo za vsakega zelo veseli," končuje.