Miniserija Prikriti plameni (Little Fires Everywhere), ekranizacija istoimenske literarne uspešnice pisateljice Celeste Ng, je nastala pod okriljem produkcijskega podjetja Reese Witherspoon Hello Sunshine. Igralka s tem sledi preizkušenemu receptu: mreža HBO je leta 2017 z miniserijo Male laži (Big Little Lies) dokazala, da je adaptacija napetega romana izpod peresa ženske avtorice lahko prestižen igralski projekt, v kakršnih Witherspoonova zasije.

Sorodna novica Po Malih lažeh Reese Witherspoon na čelu še ene literarne adaptacije

Nadaljevanko v osmih delih je predvajal ponudnik pretočnih vsebin Hulu: objavljali so po eno na teden, torej po spet vse bolj priljubljenem starem-novem principu, ki ne spodbuja "gledanja na mah". Zadnja epizoda je bila "na sporedu" ravno sinoči, zato je zdaj idealen čas za podrobnejšo predstavitev.

Reese Witherspoon in producentka Lauren Neustadter sta roman Celeste Ng "odkrili", preden je sploh izšel (pisateljica je namreč svet opozorila nase že leta 2014 s prvencem Everything I Never Told You). Witherspoonova ima, podobno kot nekoč Oprah, svoj "knjižni klub" in vanj je takoj po izidu uvrstila tudi Prikrite plamene. Štiri epizode miniserije je režirala Lynn Shelton, po dve pa Michael Weaver in Nzingha Stewart.

Podobno kot Male laži tudi Prikriti plameni hočejo subvertirati naša pričakovanja za tradicionalne "ženske nadaljevanke" (t. j. nadaljevanke o ženskah in predvsem za žensko občinstvo), ki protagonistke postavljajo prvenstveno v kontekst gospodinjstva in družine ter jih zapletajo v melodramatične situacije. Tako kot prej Male laži bodo tudi Prikrite plamene verjetno mnogi kritiki odpisali kot prenapeto žajfnico z zvezdniško igralsko zasedbo, zmedeni spričo tega, da ženski liki na malih ekranih včasih ne padejo zgolj v kategorije "všečne" in "dobronamerne" na eni ter "čiste psihopatke" na drugi strani.

Vseeno pa pri Malih plamenih, ki se s pridom naslanjajo na našo kolektivno popkulturno nostalgijo za devetdesetimi, ni mogoče zanikati, da serija deloma izgubi kompleksno niansiranost literarne predloge in stavi predvsem na čustva, ki se porajajo iz konfliktnih odnosov. A to namenoma ves čas počne v umirjenem, skoraj melanholično upočasnjenem tempu.

Tako v knjigi kot zdaj v ekranizaciji je rdeča nit zgodbe vprašanje materinstva. Kaj iz ženske zares naredi mamo, če to ni samo genetska vez? Koliko so mame dolžne in koliko zmorejo nuditi svojim potomcem? So ženske, ko se odločijo za materinstvo, še upravičene do svojih skrivnosti in kolikšen nadzor sploh lahko zahtevajo nad življenjem svojih potomcev?

Reese Witherspoon igra Eleno Richardson, mamo štirih otrok in ženo uspešnega odvetnika (Joshua Jackson). Richardsonovi živijo v orjaški vili, ki kraljuje nad četrtjo Shaker Heights, prototipom premožnega belskega predmestja v Ohiu. Poleg tega, da z nesentimentalno učinkovitostjo upravlja svojo družino, je Elena zaposlena tudi kot novinarka – a če je nekoč sanjala o karieri poročevalke za The New York Times, je življenje te ambicije oklestilo na polovični delovni čas pri "Shaker Timesu". S tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi njeno ciklično ponavljanje anekdot o tem, kako je "nekoč intervjuvala Janet Reno", razkrivalo globoko vsajene grenkobe.

Kot najemodajalka podedovanega družinskega stanovanja Elena pod streho vzame Mio Warren (Kerry Washington), fotografinjo nomadskega duha: s hčerko Pearl (Lexi Underwood) sta bolj ali manj živeli v svojem razpadajočem in starem avtomobilu. Tavanje po svetu brez kakršnih koli korenin, ki ga najstnica Pearl stoično prenaša, Mia pripisuje svojemu boemskemu poklicu. Mlajša ženska v Eleni najbrž zgane potlačeno hrepenenje po drugačnem, manj zamejenem življenju – Mio še tesneje naveže nase s službo "gospodinjske upravljavke". V resnici to pomeni klasično kuhanje in pospravljanje, a Elena si v prisotnosti temnopolte ženske ne upa izreči besede "služkinja", čeprav jo ima na koncu jezika.

Umetnici je tovrstna služba pod častjo, a si premisli, ko opazi, da se Pearl vse več druži z Richardsonovimi otroki, predvsem s sinom Moodyjem (Gavin Lewis). Če bo blizu, bo lažje pazila, da privilegirana belska družina z njeno hčerko ne bo ravnala kot s predpražnikom. (V to, kako verjetno je, da je svobodnjaška Mia sploh vajena kuhati razkošne, tradicionalne večerje, kakršne Richardsonovi najbrž pričakujejo, se raje ne poglabljajmo.)

Položaj, ki se že tako ne zdi preveč življenjski, še dodatno zaplete lik nezakonite priseljenke, natakarice Bebe Chow (Huang Lu). Punca, s katero si Mia deli nočno izmeno v lokalni kitajski restavraciji, obsedeno išče svojo hčerko, ki jo je pred kakšnim letom – v primežu poporodne depresije in pomanjkanja – pustila pred vrati gasilskega doma. Kakšno naključje, da je Elenina najboljša prijateljica Linda (Rosemarie DeWitt) ravno pred letom dni posvojila kitajsko dojenčico ...

Celeste Ng je v svojem sijajnem romanu, ki ga je, mimogrede, v slovenščino za Mladinsko knjigo prevedla Danica Križman, vse te neverjetne dogodke prepletla v intimno družinsko dramo, ki se ukvarja predvsem s temo materinstva v različnih pojavnih oblikah, pa tudi s konformnostjo predmestnega življenja in seveda z vprašanjem rase, ki vpliva na vse vidike posameznikovega življenja.

Mia se krčevito upira hčerkinim poskusom, da bi se asimilirala v klan Richardsonovih, ki jo na videz sprejema z odprtimi rokami in brez predsodkov. Hkrati pa Pearl ne vidi, da si belci mirne vesti prisvajajo dele njene temnopolte identitete, kadar jih potrebujejo, nato pa jih odvržejo, ko jih ne potrebujejo več. Najstarejša hčerka Lexie (Jade Pettyjohn) se za vpis na Yale poteguje z esejem o diskriminaciji, ki jo je doživela Pearl, a jo je punca prekvalificirala v seksizem in jo opisala kot svojo lastno izkušnjo. Ko se je treba pred javno sramoto zavarovati z lažnim imenom, Lexie spet brez pomisleka poseže po prijateljičinem ...

Dramatični vrhunec razkrije že prvi prizor
Za vsemi temi pretresi se skriva še večja, še temačnejša družinska skrivnost. Elena bo uporabila vse svoje novinarske sposobnosti, da pride do dna pravemu razlogu za Miino življenje na begu in nezasidranost. In nato je tukaj še graščina Richardsonovih – hiša bo neke noči izbruhnila v ognjenih zubljih, ki jo bodo požgali do tal. S tem prizorom se namreč še pred uvodno špico začne prvi del serije.

In ravno v tem je osrednja težava serije: ni zastavljena tako, da bi v njej spremljali osebnostno rast in razvojni lok posameznih junakov – ti so jasno začrtani in nespremenljivi od prvega do zadnjega trenutka. Vsa čustvena teža je na razkritjih družinskih skrivnosti, zaradi česar se Prikriti plameni pogosto znajdejo na pragu prenapete melodrame.

Igralkama v glavnih vlogah bi težko pripisali zadržanost ali niansiranost: Reese Witherspoon je zlobna karikatura Madeline iz Malih laži, rigidna in gospodovalna matriarhinja, ki nikoli ne izpusti priložnosti za neprimerno opazko, hkrati pa sebe zelo rada opiše kot "dobro osebo". Kerry Washington ima praktično ves čas na obrazu en sam izraz, grimaso nejevere in gnusa, kar še dodatno podčrta to, da se drži vsaj meter stran od vseh ostalih likov (razen od svoje hčerke). Celeste Ng, ki se absolutno ne izogiba vprašanjem rase in družbenih razredov, je znala zgodbo začrtati veliko manj črno-belo, brez v hipu razpoznavnih zlikovcev in junakov. V seriji se ta subtilnost ni ohranila, kar pa je bila verjetno zavestna odločitev avtorice televizijske priredbe Liz Tigelaar, sprejeta v imenu večje "gledljivosti".

Ker je osrednje dogajanje postavljeno v leto 1997, nikoli ne boste slišali izrazov "mikroagresija" ali "belski privilegij", čeprav je jasno, da so v ospredju ravno te teme; pravzaprav je rahlo pokroviteljsko, da se scenarij do obdobja poznih devetdesetih obnaša, kot da v tisti kameni dobi še nihče ni razumel, da ima rasizem še druge pojavne oblike, kot je samo odprto sovraštvo do drugih ras.

Prikriti plameni so, z dvema besedama, medla, a korektna adaptacija sijajnega romana – morda adaptacija, ki se je bala napačnega koraka v odnosu do pogosto občutljivega vprašanja rase in je zato iz svoje belske protagonistke "za vsak slučaj" naredila karikirano pošast. Tako se gledalcu v nobenem trenutku ni treba pretirano obremenjevati z vprašanjem, katera od obeh protagonistk ima moralno in etično močnejše stališče: to nam Prikriti plameni zelo jasno in zelo na glas povejo večkrat na epizodo.

Čeprav se ne ukvarja z najbolj lahkotnimi temami, pa bo serija morda vseeno lahko služila kot eskapističen pobeg v devetdeseta – ne toliko zaradi oblačil, kajti zaradi trenutne mode na kavbojke z visokim pasom in kariraste srajce tako ali tako niste mogli pozabiti, ampak zaradi glasbene podlage: kdaj ste nazadnje pomislili na Counting Crows, Liz Phair, TLC, Garbage in celo Chumbawambo?