Ta bo predvidoma nepredvideni podaljšek začela konec julija v Orlandu. Medtem ko večina nogometnega sveta že pridno brca (bodisi za točke bodisi na treningih), pa je dogajanje v najmočnejši košarkarski ligi na svetu še precej v povojih.

Ključna razlika med obema svetovoma je seveda mehurček, ki ga bo Liga NBA napihnila na jugovzhodu ZDA. Eden glavnih vzrokov je v potovanjih, ki so v NBA-ju res številna in v času pandemije lahko predstavljajo veliko nevarnost za širjenje virusa in s tem vrnitev v čas skoraj popolne zamrznitve športa.

Sorodna novica 50 košarkarjev ima pomisleke glede nadaljevanja sezone

Nekatera tekmovanja to kanijo rešiti z zasebnimi potovanji, to velja za formulo ena, ki ima to srečo, da bo selitev precej manj, kot jih je sicer v neokrnjenem svetu Lig NBA in NHL.

Zaprt mehurček prinaša še eno bolj neprijetno "malenkost", ki se lahko nesluteno napihne − status osebne svobode. Celoten ustroj tekmovanja bi moral biti namreč po prvotnem načrtu zaprt v Orlandu, kar pomeni, da bodo igralci (in ostalo osebje, ki bo skrbelo za nemoten potek tekmovanja) za nekaj mesecev odrezani od družin. Ni presenetljivo, da je približno 50 košarkarjev že vzdignilo svoj glas in izrazilo dvom, da bodo pri tem sodelovali. Vodstvo tekmovanja jim gre za zdaj na roke, saj tem igralcem ne namerava ukazati igranja, ekipam pa bo dovolilo zamenjave.

Sorodna novica Prazne tribune voda na mlin gostujočih ekip

Odpirata se vsaj dve res zanimivi vprašanji. Prva je seveda sama legitimnost tekmovanja in rezultatov. Jasno je, da bo nasilna prekinitev vsaj malo premešala razplet vseh tekmovanj. Tega seveda zagotovo nikoli ne bomo izvedeli, a prisilni premor je športnike zaustavil in jih v arene vrnil v drugačni formi kot pred zaustavitvijo, da niti ne omenjam vpliva praznih tribun. Ta se je že pokazal v Bundesligi, kako pomemben bo v NBA-ju, kjer se ekipe v rednem delu borijo prav za prednost igranja pred svojimi gledalci, pa bomo šele videli.

Glede na to, da naj bi bili po poročanju Adriana Wojnarowskega najbolj glasni igralci ekip, ki naj ne bi imeli možnosti za naslov, to ne bi smelo dodatno vplivati na razplet.

Še bolj zanimivo vprašanje pa je tisto okrog osebne svobode. Daleč od tega, da bi lahko razmere košarkarjev primerjal z zaporniki, ki so dejansko res brez svobode in iz mehurčka ne morejo izstopiti. A dejstvo je, da bodo najboljši košarkarji kar nekaj časa odrezani od svojih družin (te bodo po določenem času v to nadzorovano okolje lahko vstopile).

V resnici pa so profesionalni športniki ves čas del večjega mehurčka, iz katerega tako ali drugače ne morejo izstopiti, sicer so kaznovani. V mislih imam poročanje o svojem kraju bivanja in treniranja, kjer jih nenapovedano lahko obiščejo predstavniki protidopinških agencij in jim vzamejo vzorec. Trikratni tovrstni prekršek pomeni enako kot pozitiven test (kako natančno se agencije tega pravila držijo, je spet drugo vprašanje).

A ne le športniki, skoraj vsi živimo v takšnih ali drugačnih mehurčkih. Če želimo biti del te družbe, z njo sobivati, živeti (in se uresničiti?), moramo tako ali drugače igrati po pravilih. Mar nista izobraževanje in služba primera neke vrste mehurčkov? Pa moderne tehnologije in vse razne aplikacije, ki beležijo naše digitalne korake in ustvarjajo našo sliko ter zgodovino? Da niti ne odpiram sorodne teme, ki je zaradi pandemije postala del javnih debat − splošni nadzor našega gibanja prek telefonov.

Mehurčkom tako ali drugače ne moremo ubežati, a priori niso slabi. Večji pomen imajo jasnost, transparentnost in njihova pravila.

P. S.: Če pa kdaj počijo in spoznamo ljudi iz drugih mehurčkov ... pa je očitno asociativna misel na neko drugo temo ...