Slavnostni govornik, pisatelj Dušan Šarotar, tokrat ni klasično premišljeval o obletnici, zgodovini in položaju Prekmurja, ampak o poeziji, pripovedih o končnosti vsega in o nesmrtnosti, dotaknil pa se je tudi vpliva jezika in ravnice.

Šarotar je v poetičnem premišljevanju želel, kot je dejal, s tišino pesniških podob vsaj za hip ustaviti hrup, ki nas z mediji in družbenimi omrežji nenehno preplavlja.

Za iztočnico je navedel besede Alberta Camusa, da sta na svetu vedno dve resnici, od katerih ena ne sme nikoli biti izrečena. Pri tem slednjo, neizrekljivo resnico, Šarotar razume predvsem kot skrivnost, kot tisto, kar je neizrekljivo, in k čemur se lahko približa samo poezija.

"Zgodovina se spreminja, revidira in briše, velikokrat tudi krivično, ampak pesem ostaja ista, v njej se prepoznamo, ne glede na to, ali je stara ali nova," je dejal. In opozoril, da jezik ni samo sredstvo komunikacije, prenašanje sporočil in orodje za opisovanje sveta, ampak veliko več.
"S pomočjo jezika tvorimo simbole, metafore, tvorimo zgodbe, ustvarjamo domišljijske svetove in pišemo pesmi, kar je morebiti najvišja funkcija jezika. In ne nazadnje je v jeziku tudi shranjen spomin, ki se prenaša skozi generacije in tisočletja. Narejeni smo iz takšne snovi, kot je jezik."

Človek po Šarotarjevih besedah že od najzgodnejših let vstopa v svet skozi jezik, prve zgodbe, glasovi in pesmi, ki so nam posredovani s pripovedovanjem, nas konstituirajo, z jezikom se dotikamo oddaljenih zvezd, opisujemo najintimnejše strahove in ljubezni. V pesniških podobah odmevajo časi in prostori, ki jih ni več.

"Človek, ki se je preselil, emigriral v drugo okolje, se najtežje naseli v tujem jeziku. Izguba jezika je pravzaprav izguba domovine. Tujec išče samo dom, v katerem bi bil razumljen," je dejal govornik, ustavil pa se je tudi na ravnici, s katere izhaja in kjer so edine vertikale cerkveni zvoniki, drevoredi topolov in seveda človeške postave, kjer je človek vedno na robu in hkrati v središču sveta, ki se zanj odpira na vse strani, edina gotovost pa je horizont, kjer se stikata brezdanjost in končnost.

Pesnik mora hoditi za svojo pesmijo, sam pa hodi za najlepšo besedo, ki se je spominja iz otroštva, to je duša ali düša, kot ji v Prekmurju še vedno pravijo, je sklenil Šarotar ob želji, da bi duša ostala z njim.

Slovesnost pred praznikom je bila popoldne tudi v Črenšovcih, kjer je zbrane nagovoril predsednik republike Borut Pahor in položil venec k spomeniku Jožefa Klekla starejšega.

Predsednik Pahor je med drugim dejal, da se tako Kleklu v svojem in imenu države že osmo leto zapored zahvaljuje za njegov in prispevek njegovih sonarodnjakov za veličasten in prelomen dogodek v naši narodni zgodovini, za združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

Zahvalil se je tudi poslancu Jožefu Horvatu, da je pred petnajstimi leti z argumenti prepričal državni zbor, da je 17. avgust razglasil za državni praznik. To je bila skupaj s praznikom priključitve slovenske Primorske in dnevom Rudolfa Maistra po Pahorjevih besedah pomembna odločitev, da sebe in zanamce spomnimo, da so ti trije pomembni mejniki v 20. stoletju zaokrožili slovensko ozemlje.

To je eno najpomembnejših poglavij v slovenski zgodovini, ki je skupaj s suvereno oblastjo in ljudsko enotnostjo omogočalo razglasitev samostojne in neodvisne države leta 1991, je poudaril Pahor in dodal, da lahko s to državo na prihodnost gledamo z neko mero optimizma in upanja.