600 dolgih let traja razgradnja ribiških mrež, ki jih že dolgo ne izdelujejo iz bombažnih ali konopljinih vlaken, kaj šele iz vrbe, kot priča najstarejši najdeni primerek. Sodobne sintetične ribiške mreže so močne in neuničljive po zaslugi umetnih poliamidov (nit iz najlona) pa tudi organskih poliamidov, kot sta volnena ali svilena nit, seveda pa so tudi finančno dostopnejše.

Mreže končajo v glavnem v morju iz precej razumljivih razlogov: odvržejo jih divji ribiči ali ribiči, ki nimajo denarja za njihovo pravilno odstranitev po odsluženi uporabi oziroma imajo ladjo prepolno ulova; tu je še naravni razlog, ko se vlečne mreže zapletejo v koralne grebene ali ob morsko dno. Seveda pa niso zanemarljive ladijske nesreče, kot je bila nedavna v Vzhodnokitajskem morju, kjer je utonilo skoraj šest tisoč glav goveda, od 43-članske posadke pa sta preživela le dva.

Italijanska obalna straža je julija letos rešila kita, ujetega v fantomske mreže, potapljači v Grčiji pa so mreže odstranjevali iz potopljene ladje iz druge svetovne vojne (Foto: Reuters):

Če gre verjeti podatkom okoljevarstvene organizacije Greenpeace, objavljenim novembra lani, se vsako leto v morju izgubi, skrije ali odvrže približno 640.000 ribiških mrež, nekatere v velikosti nogometnega igrišča.

A kaj je to v primerjavi z zaplato smeti v Tihem oceanu v trikratni velikosti Francije oziroma štirikratne velikosti Nemčije, ki lebdi nekje med severovzhodnim delom Havajev in ZDA. 46 odstotkov te kreacije, ki jo je človeštvo podarilo naravi, tvorijo ravno ribiške mreže, ki v angleščini zlovešče ime ghost nets ali fantomske mreže.

Zanka brez izhoda

Če letno v morju tam daleč stran konča več kot osem milijonov ton smeti, predstavljajo ribiške mreže deset odstotkov omenjene statistike. Težava tega sicer odličnega in priročnega ribiškega pripomočka pa je med drugim tudi ta, da poleg razgradne dobe v dolžini šestih človeških generacij v procesu razpada na mikroplastiko z ulovljenimi ribami lahko konča tudi na našem krožniku.

Uporabnost mrež so ugotovile tudi ptice, ki jih uporabljajo za spletanje gnezd, a se pogosto vanje zapletejo same, veliki plenilci pa priložnost nezahtevnega ulova, ki ga plačajo s svojim življenjem. In ta krog se lahko ponavlja in ponavlja. Ker velike korporacije najlažje komunicirajo v jeziku bilanc, jih morda prizadene podatek, da v napačni mreži ujete ribe zanje pomenijo več milijonov evrov oziroma dolarjev poslovne škode. Seveda pa so fantomske mreže problematične tudi za že tako ogrožene koralne grebene v plitvinah, vanje pa se lahko zapletejo motorji velikih ladij.

Prostovoljni potapljači rešujejo ujete kite, delfine, želve, ribe ...

Zakonodaja formalno obstaja, tako recimo Kazalniki ciljev trajnostnega razvoja Združenih narodov (ZN), katerega zaveznica je tudi Slovenija. Ta v cilju 14.1 za vse članice do leta 2025 določa znatno zmanjšanje vseh oblik onesnaževanja morja, še posebej s kopnega, pa tudi odpadkov v morju in onesnaževanja s hranili, ki spodbujajo rast alg. Seveda imajo podobne smernice tudi različne ZN-ove organizacije, na primer Mednarodna pomorska organizacija (IMO), Dogovor o ulovu rib (RFMO), Organizacija za prehrano in kmetijstvo (FAO) in ZN-ov okoljski program. A stanje v vodah je, kakršno je.

Po svetu tako obstajajo različne prostovoljne organizacije s potapljači, ki iz morja odstranjujejo ta nepotrebni dodatek, prepreden s kostmi umrlih delfinov, želv, rib, rakov in tudi kitov. Mediji in nevladne organizacije radi spomnijo na morijo iz leta 2018, ko so v mehiških vodah v izvlečenih mrežah odkrili morišče 300 morskih želv. V mednarodni znanstveni reviji Endangered Species Research pa so lani opozorili, da je trenutno ogroženih 11 vrst malih kitov, v vseh primerih so glavni krivec fantomske mreže.

Postopek izvleke potopljenih in zagozdenih ribiških mrež je dolgotrajen in za potapljače naporen, a kot pravijo, neizmerno zadovoljuje, ko tu in tam rešijo živo žival. A da se. In ne le to. Fantomske mreže se lahko v nadaljnji fazi reciklirajo, med drugim v najlonske niti, iz katerih se izdelujejo oblačila, talne obloge in tudi gospodinjske pripomočke.

Kompostnik iz recikliranih ribiških mrež

Bokasi Organko ni novost na slovenskem trgu. Koš iz reciklirane plastike, ki spodbuja življenjski slog brez odpadkov oziroma pridelavo naravnega gnojila (kompost), je bil v svoji posodobljeni različici Bokashi Organko 2, oblikovan v studiu Gigodesign, leta 2019 nagrajen z nagrado red dot (rdeča pika). Direktor podjetja Plastika Skaza Robert Agnič pravi, da je bila letošnja različica kompostnika iz predelanih ribiških mrež za podjetje na neki način logičen korak, "saj spremljajo, kaj se dogaja na trgu alternativnih materialov. Ko pride do preboja, začnejo razvojni proces tudi sami, saj poskušajo narediti nov razvojni proizvod."

Sorodna novica Tudi Slovenci premikamo meje oblikovanja: z rdečo piko nagrajenih 10 slovenskih izdelkov

Dvokilogramski Bokashi Organko 2 Ocean je izdelan iz 600 gramov reciklirane ribiške mreže, preostalo je reciklirana plastika. Mreže jim dobavlja evropsko podjetje, ki jih zbira ob obalah in morjih Indijskega oceana. Nato jih reciklira v granule poliamida, "ki smo jih mi ojačali s polietilenom, s čimer je dobil nove lastnosti. Razvojni proces je potekal kakšno leto. Ko smo videli, da nam je uspelo, smo pridobili tudi certifikat," pojasni Agnič.

Na francoskem in skandinavskem trgu so prejeli že 2000 prednaročil, "pri čemer sploh niso vprašali za ceno", pravi direktor podjetja, ki je na trgu že 43 let, zadnjih pet let pa se je, predvsem zaradi povpraševanja kupcev, specializiralo v izdelke iz reciklirane plastike. "Plastika ima določene lastnosti, ki je drugi materiali nimajo, prav tako je cenovno dostopna," odgovori na vprašanje o umestitvi podjetja na trg v času, ko se med potrošniki vzpostavlja odpor do plastike. "Kot drugo pa ‒ ni toliko težava v sami plastiki, kot je v tem, da je ne znamo reciklirati. In tukaj je za človeštvo pravi izziv."

Kako od ribiške mreže do oblačila?

Podjetje, ki je oralo ledino na področju recikliranja ribiških mrež, je zagotovo italijanski Aquafil s 16 tovarnami v sedmih državah, od tega štirimi v Sloveniji. Pred slabimi desetimi leti so začeli postopek izdelave regeneriranega najlona ECONYL®, ki je po lastnostih enak najlonu iz fosilnih virov, le da ima veliko manjši okoljski odtis.

"Iz njega v Aquafilu izdelujemo vlakna za oblačila in tekstilne talne obloge, ki jih za svoje izdelke uporabljajo mnoge znane blagovne znamke oblačil in tekstilnih talnih oblog, ki sledijo načelom trajnosti in krožnega gospodarstva. Med njimi naj omenim le nekatere. To so: Adidas, Stella MCCartney, Gucci, Prada," pove Tina Mavrič iz podjetja iz AquafilSLO.

Dobavitelji z vsega sveta

V procesu recikliranja econyla poleg ribiških mrež uporabljajo še tekstilne talne obloge in industrijske ostanke, ki jih v okviru Programa ECONYL® Reclaiming zagotavljajo dobavitelji s praktično vsega sveta, od ZDA in Čila do Evrope in Azije. Aquafil pa ima tudi lastne vire, saj je z nizozemskim podjetjem Star Sock in nevladno organizacijo Ghost Diving ustanovil organizacijo Helthy Seas ali Zdrava morja, v sklopu katerega je 170 potapljačev v sedmih letih iz Severnega, Jadranskega in Sredozemskega morja zbralo 510 ton odvrženih ribiških mrež.

Material, ki z recikliranjem ne izgublja kakovosti

Odvržena plastika v morju, ki zanima italijansko podjetje, je tista, ki vsebuje najlon 6 ‒ ta je široko uporaben, lahko ga je oblikovati, hkrati pa je trden in odporen.

Postopek pridelave econyla iz odpadkov se začne z mehansko odstranitvijo vrvi in kovinskih plovcev iz ribiških mrež (to počnejo v Ajdovščini), šele nato čisti najlon 6 kemijsko razgradijo do osnovne surovine (kaprolaktam), iz katere znova izdelajo najlon 6 (t. i. polimerizacija), rezultat pa je granulat.

Postopek ni recikliranje, temveč regeneriranje materiala, opozori Mavričeva. V procesu ta pridobi kakovost, zato je primeren za zelo fina vlakna za izdelavo oblačila, hkrati se lahko reciklira v neskončnost, ne da bi izgubil kakovost, "v samem postopku pa so emisije toplogrednih plinov do 90 odstotkov manjše v primerjavi s klasičnim postopkom v petrokemiji," še opozori Tina Mavrič.

Iz morja v morje

To poletje se nismo mogli izogniti oglaševalski kampanji Veseli valovi večje trgovinske verige, ki je prav tako sodelovala z AquafilSLO. Konec avgusta pa smo na MMC-ju poročali o Barbari Sorčič, mladi oblikovalki tekstilij, ki se je nad samo idejo najlonske niti iz econyla navdušila do te mere, da se je na platformi za zbiranje zagonskih sredstev Kickstarter predstavila z linijo kopalk Swimsor iz tega inovativnega materiala.

Projekt zagonskih sredstev sicer ni zbral, kar Barbara pripisuje predvsem "smoli časa", ki ga je prinesla epidemija. "Ravno ob začetku kampanje se je začela karantena. Ljudi je začelo stiskati, kako bodo preživeli, zato jih neke dodatne dobrine niso zanimale. Verjetno bi morali kampanjo zamakniti na junij, julij," pravi 27-letnica, ki se sicer ukvarja tudi z manekenstvom in igralstvom.

Pot do AquafilSLO jo je vodila prek študija, "saj smo morali pri eni nalogi predstaviti material po svojem izboru. Ker me zanimajo trajnostni izdelki iz recikliranih materialov, sem odkrila ekološki najlon, ki ga izdelujejo tudi v Sloveniji, kar mi je bilo zanimivo."

Sam material iz najlonskih niti econyla, ki je primeren tudi za šivanje kopalk, ima dodano še poliuretansko plastično vlakno (lycra extra life) za boljšo raztegljivost. "Italijani, ki izdelujejo blago, so opravili teste na profesionalnih plavalkah v bazenih, kjer je klorirana voda. V primerjavi z navadno lycro se je izkazalo, da je ta dvakrat bolj obstojna proti kloru in kremam za sončenje, ima pa tudi UV-zaščito 50+. Pri tem je dobro tudi to, da material po uporabi ostane v prvotni obliki, barve pa sčasoma ne zbledijo."