Gledališko sezono 2020/21 so odprli Požigi, ena najboljših stvaritev na velikih odrih v zadnjih letih, ki je zaradi številčnosti ansambla in načina interpretacije, ko igralci govorijo tudi z roba odra oziroma lože ob njem, popolnoma spremenila veliko dvorano ljubljanske Drame; prva vrsta je nekdanja osma, umaknili so cele vrste kljub razdalji med gledalci, med ložami so nameščene pregrade ... in tako si predstavo namesto 430 lahko ogleda le 66 ljudi.

Vodstvo nacionalnega gledališča pojasnjuje, da bodo lahko v letošnji sezoni vpisali manj kot 2 tisoč abonentov, kar predstavlja komaj dobro tretjino vseh glede na prejšnjo sezono, četudi jih kar 95 odstotkov želi "ostati". Gre za stalne gledalce, ki so ne le vajeni gledališča, temveč lastnega sedeža, tudi desetletja, zdaj pa jih morajo odslavljati. In četudi morajo poskrbeti za varnost, so nad restriktivnimi ukrepi že prejeli kar nekaj pritožb - "menijo, da jim je bila z ukrepi omejevanja zbiranja na javnih prireditvah odvzeta možnost svobodnega odločanja o vpisu abonmaja, o obiskovanju kulturnih prireditev," še pojasnjujejo v Drami. In medtem ko so maske ob ogledu predstav priporočljive, na vajah postajajo vsakdan. Takole ga opisuje dramska igralka Saša Pavček: "Mi delamo normalno, s tem seveda, da vsi na vajah nosimo maske, držimo tudi neko razdaljo med igralci. Mislim, da si občinstvo ravno tako želi ponovne svobode gledališča. Zdi se mi, da je Drama zagotovila tudi odlične razmere za občinstvo v tem koronskem času, razdalje so med vrstami, prva premiera je sijajna in je absolutno vredna ogleda, naša premiera bo oktobra in delamo normalno, kot smo delali prej. S tem seveda, da si pa vsi gledališčniki želimo, da je ta naša notranja ustvarjalnost, ki jo neprestano čutimo in je tudi korona ne more ustaviti, da bi se razširila ta svoboda tudi na področje kulturne politike. Tukaj bi zlasti poudarila velik problem zunanjih sodelavcev, samostojnih umetnikov, ki v tem koronskem času pod nepravičnimi pogoji živijo in na žalost ne delujejo tako, kot delujemo mi."

Vpis so morali zamejiti

Tudi direktorica Mestnega gledališča ljubljanskega, režiserka in avtorica priredbe tamkajšnje prve premiere Treh milijonov minut, Barbara Hieng Samobor poudarja: "Tu gre za eno verigo, ki je zelo pomembna za preživetje javnih zavodov kot prostora, kjer delajo in od česar živijo tudi zunanji sodelavci, ki so svobodnjaki, umetniki. To je zelo povezano in tega ne smemo nikoli pozabiti, ker drugače se lahko spremenimo v podmornico, ki je nič ne briga. Tega pa nočemo."

MGL je najbolj obiskano gledališče, skoraj 100 tisoč gledalcev naštejejo letno, a v tej sezoni že ugotavljajo okoli 3000 abonentov manj – v veliki dvorani bo namreč lahko namesto 330 zasedenih le 75 sedežev, kar pomeni, da si bodo lahko abonenti namesto sedmih ogledali le pet predstav, spreminja pa se tudi sam delovni proces. "Za nas je ta logistika, v katero smo prisiljeni, še prav poseben problem. MGL ima izredno veliko stalnih gledalcev, ki so navajeni sedemkrat na leto priti v našo dvorano. Skoraj vsi so želeli z nami ostati tudi v času korone in mnogi so ostali pred vrati, ker smo morali zamejiti vpis. Ena od stvari, s katero se srečujem, pa je tudi, kako sorazmerno majhno igralsko in še manjšo tehnično ekipo umestiti v te nove statistike, ki nas čakajo. Namreč pri tej razredčenosti občinstva bomo morali vsako od premiernih uprizoritev igrati krat 4, kar pomeni, da bodo imeli nekateri igralci čisto broadwayske dneve, dvakrat na dan isto predstavo celo sezono," novo gledališko resničnost opisuje Samoborjeva. Skupaj z MOL-om že iščejo nadomestne lokacije, kjer bi lahko igrali predvsem uspešnice preteklih sezon, kot so Tih vdih, Addamsovi, Kar vem, da je res.

Lorenci: "V tem trenutku se zdi, kot da je kultura, da je umetnost vir greha."

"V sredo smo imeli predpremiero Škofjeloškega pasijona, pa nisi prepričan, ali je poroka ali pogreb. Zelo bizarno, uničujejo samo bit teatra, kjer gre za prehajanje energij, tudi med gledalci, seveda," pa koronadoživljanje gledališke umetnosti režiser oriše Jernej Lorenci.

V Prešernovem gledališču Kranj so morali pustiti praznih kar 193 stolov, z oktobrom pa je vodstvo le doseglo, da bo namesto šestmetrske predpisana le štirimetrska razdalja. Namesto enega vhoda/izhoda so po novem to ločili, kot v preostalih gledališčih pa je tudi v tem polno razkužil, navodil NIJZ-ja in hostes z maskami. Lorenci poziva k sorazmernim ukrepom, čeprav ta pojem, kot pravi, sovraži: "Covid je, to je dejstvo, ampak ne vem, zakaj ravno v kulturi, v teatru, zakaj tako. Včasih imam občutek, da obstaja neki načrt, kako to izbrisati. Če pa so že tako strogi ukrepi, pa to pomeni radikalni upad prihodkov; ti gredo naravnost nazaj v programska sredstva. Zato od kulturne politike pričakujem, da najde denar, pokrpa luknje, da bodo lahko gledališča normalno delovala. Za zdaj se ne dogaja absolutno nič." Od kulturne politike si želi tudi preglednosti: "V tem trenutkuse zdi, kot da je kultura, da je umetnost vir greha."

Kajti, če pomislimo le na izgubljeno s protikoronskimi zakoni, ko ni bilo nobenega posebnega ukrepa ne za gledališče ne za katero koli drugo umetniško polje, je zelo povedna tudi naslednja izjava Samoborjeve: "Kot direktorica seveda upam, da se bo ta sorazmerno neljubezniva naravnanost slovenske politike malo zgledovala po nekaterih evropskih politikah, ki so pa vendarle odstotke denarja dodale k obstoječemu, da bi kultura preživela."

Nova gledališka realnost načenja delovanje ansamblov, vodstev, ki že zdaj napovedujejo "minuse", in čakajoče na abonma, ko bo pred vrati ostala skoraj ali celo več kot polovica stalnih gledalcev. Bo zaradi korone požganih na milijone, tudi pasijonskih minut gledališke tradicije?