Namesto tega bi ga morali ohraniti kot stalno postavitev, h kateri se lahko vedno znova vračamo in nam je vselej dostopna, saj vendarle predstavlja pomemben del naše likovne dediščine. A za to bi bilo treba najprej rešiti že leta obstoječo prostorsko problematiko galerije, ki se ponaša z zbirko več kot 7000 del, pa jih nima nikjer zares možnosti predstaviti, ne da bi ob tem trpelo razstavljanje aktualne produkcije in drugih priložnostnih razstav.

Polemično naravnani začetek pričujočega prispevka ni namenjen zasenčenju pomembne razstave z naslovom 100 + vrhunci iz zbirke UGM, o kateri zapišemo več v nadaljevanju, pač pa opozoritvi na že dolgo obstoječ problem in pomen njegove rešitve, nekaj, za kar navsezadnje tudi v galeriji upajo, da bo postalo jasno ob ogledu postavitve.

"Kajti dragocenosti, ki jih razstavljamo tukaj, povedo, kakšno bogastvo, kakšni dragulji se skrivajo v naših depojih in kako žalostno je, da niso na ogled javnosti," pravi direktorica galerije in kustosinja razstave Breda Kolar Sluga. "Ne nazadnje vsa ta dela pripadajo javnosti. Tega se moramo vedno dobro zavedati," poudari.

Idejno izhodišče razstave je praznovanje stoletnice organiziranega likovnega delovanja v Mariboru, z njo pa se pridružujejo širši akciji, v kateri skušajo različne ustanove likovni umetnosti dati pomen, ki ji pripada. Kot osrednji muzej v tem delu Slovenije, ki se ukvarja z likovno umetnostjo 20. in 21. stoletja, UGM k akciji pristopa na zanje specifičen način, s katerim opozarjajo na zbirko izredno širokega diapazona.

Na eni strani so torej dragulji zbirke, ki jih omenja direktorica, vsem poznana likovna imena, kot je Ivana Kobilca in njen portret Orientalca (1882-1889), ki ob vstopu v prvo sobo postavitve obiskovalčevo oko takoj pritegne nase, tudi če to ni umetnostnozgodovinsko podkovano, saj je težko spregledati nadarjenost te odlične portretistke, ki je v 19. stoletju kljub drugačnim časom uspela uspešneje stopiti na mednarodno likovno prizorišče kot njeni moški kolegi.

A poglavje poslavljajočega se akademizma in nastopa impresionizma je le uvodni skok v razstavo, klasični mediji pa le začetek, ki šele tlakuje pot velikim likovnim spremembam 20. stoletja. Historično enako pomembni sta na primer poglavji fotografije in predvsem videoumetnosti, ki je po osamosvojitvi Slovenije prav v UGM-u dobila svojo osrednjo zbirko. S slednjo se, s številnimi vmesnimi postanki od modernizma, do Maria Marziovška in medijsko raznolikih 80. let, klasično sliko Gnamuševih in Rimelejevih abstrakcij ter fantastičnih svetov Marka Jakšeta, tudi sklene in tako pregled zaokrožijo dela umetnikov, kot sta Tadej Pogačar in Vuk Ćosić.

K opredelitvi "vrhuncev" zbirke so kustosi pristopali široko. Na eni strani je očiten izbor tistih ikon, s katerimi javnost najbolj povezuje galerijo: prvo mesto nedvomno pripada Deklici z oranžo Ivana Kosa. Potem so tu v širšem kontekstu slovenske umetnosti pomembna dela, kot je Akvamobil Slavka Tihca.

Ob tem postavitev prepleta dva koncepta – na eni strani vrhunce nacionalne umetnosti, na drugi pa ves čas v ospredje postavlja spregledana imena in poglavja, vezana predvsem na ustvarjalnost severovzhodne Slovenije, s čimer poudarja tipiko razvoja tega prostora. "Še enkrat želimo poudariti, da gre za ustvarjaje, ki je vredno ogleda in premisleka ter uvrstitve v širši slovenski kontekst," pove Breda Kolar Sluga.

Kot še eno posebnost postavitve izpostavlja: Čisto vsako delo je opremljeno z opisom, ki na kratko predstavi umetnika, predvsem pa umesti in kontekstualizira razstavljeno delo. "S pomočjo teh mikroštudij ima obiskovalec možnost vstopati v posamezno delo dokaj individualno. S kratkim opisom ali z odgovorom na potencialno vprašanje, ki bi si ga lahko obiskovalec postavil ob ogledu samega dela, pa na preprost način približamo umetnino."

Tudi z besedili pridejo do izraza morda manj znane zgodbe, ki bi ob navedbi zgolj osnovnih podatkov del ostale nepovedane in večini neznane. Tako denimo izvemo, da je Zoran Mušič, ki ga sicer povezujemo predvsem s sredozemskim svetom, Benetkami in Parizom, prva ustvarjalna leta preživel prav v Mariboru, kjer je v duhu pariških intimistov slikal železniško postajo, Glavni trg in nekdanjo Aleksandrovo cesto, danes imenovano Partizanska ulica. In tako je leta 1939 nastalo olje na platnu Ulica.

Omenjene napise podpisuje več pisk, ki z različnimi pristopi spomnijo, da je vstop v umetnino lahko individualne narave, gledalec pa si izbere tistega, ki mu je najbližji. Besedila so poleg kustosinje prispevale Milojka Kline, Meta Gabršek Prosenc, Simona Vidmar, Mojca Štuhec, Andreja Borin in Andreja Rakovec, objavljena pa bodo v razstavnem katalogu, ki ga lahko pričakujemo nekje ob koncu leta.

Ker najbolj občutljivi mediji, kot sta delo na papirju ali fotografija, ne morejo biti na ogled leto dni, je to priložnost, da se bo razstava ves čas nekoliko spreminjala. To je en razlog za vrnitev na razstavo, drugi sta množica informacij in raznovrstnost vidikov, skozi katere jo lahko beremo.

S postavitvijo se ne želijo ustaviti le pri kronološkem pregledu obravnavanega vizualnega ustvarjanja, pač pa opozoriti tudi na sicer morda manj opazne detajle: od vloge in podob okvirjev različnih dob, ki lahko pripovedujejo o umetnikovi stiski ali pa o reševanju bolj formalnih vprašanj, ko umetniki z okvirjem ne želijo biti več omejeni; pa vse do načina pridobivanja del in same politike zbiranja, ki v izhodišču sledi enaki želji, spreminjajo pa se različni pristopi.

Razstava vrhuncev UGM-a je dragocena umetnostnozgodovinska lekcija, ki je lahko za šole dobrodošlo ozadje za ponazoritev razvoja vizualne umetnosti zadnjega dobrega stoletja, hkrati pa omogoča vstop v umetniško ustvarjanje tega obdobja, pa tudi uvid kompleksnosti in prelomnosti velikega stoletja sprememb. "Dve svetovni vojni, ideološke spremembe, ustvarjalci in ustvarjalke pa so na vse to tako ali drugače odreagirali," pove kustosinja o razstavi, ki po njenih besedah na ta način uzavesti naš čas in prostor.

To je šele začetek poglobljenega premišljevanja, s katerim bodo razprli mnoge opcije tudi za naprej, pravi direktorica galerije, ki dolgo hrepeni po stalnem razstavnem prostoru. "To ne pomeni, da bi ista razstava stala večno, ampak bi imeli prostor, ki bi bil stalno namenjen premišljevanju o zbirki. Na ta način bi lahko vedno znova revidirali slike v kontekstu z drugimi, v kontekstu časa ali pa drugih zbirk. Če že imamo takšno zbirko, bi to prestižno vrednost v mestu morali izkoristiti."

Zdaj torej lahko le še upamo, da se bo med tistimi 10.000 meščani, ki jih vabijo, da ob obisku obarvajo enega od obrisov na velikem plakatu v avli, znašel tudi kdo od tistih odločevalcev, ki lahko v tej smeri tudi kaj storijo.