Obdobje pred dvema tisočletjema je bil čas kmetijske revolucije. Bil je čas, ko je bil človek po svojem prepričanju krona celotnega stvarstva. Tisti, ki mu je bila dana beseda, s katero je zmožen tvoriti misli, se ločiti od preostalih bitij in s tem postati edini, ki je upravičen do komunikacije z bogovi. To poslanstvo mu je v primerjavi z drugimi bitji dalo skoraj božansko moč. Na eni strani je s parjenjem in gojenjem vrst ustvarjal vse bolj krotka in vodljiva bitja, ki jih je lahko izkoriščal po svojih potrebah, na drugi strani pa je z načinom življenja in s krčenjem življenjskega prostora podpisal smrtno obsodbo nepreglednemu številu vrst, ki jih je nemogoče prešteti. Zaradi creda več in več je sprožil težko ustavljivi val, zaradi katerega v znanstvenih knjigah vsako leto pristajajo nove vrste, ki izginjajo z zemeljskega obličja.

A če gremo še malo dlje v preteklost, zasledimo številke. Kaj je pomagalo našemu predniku, da je bil ravno on tisti, ki je preživel vse nevarnosti divje savane? Zakaj je ravno on ubežal lačnemu plenilcu? Ker je sledil nagonu in najbolje upošteval algoritem ogromnega števila dejavnikov, ki so bili v medsebojnem prepletu, zaradi katerih so prepogumni predniki končali v žrelu močnejših živali, preveč bojazljivi pa so umrli od lakote. Evolucija ni nič drugega kot ples številk. Popolnoma enak princip velja, ko se sprehodimo korak za korakom še dlje v preteklost, vse dokler se še v vedno ne popolnoma pojasnjenem trenutku ni zgodilo življenje, ki je imelo osnovni namen kopirati se. Obstajati in živeti. Trenutek, ko je ničla postala enka.

In če gremo nazaj čisto do začetka, pridemo do samega prapoka. Znanost je razkrila marsikatero podrobnost prve sekunde obstoja našega vesolja. In ne le prve sekunde, tudi prve stotinke in še manjših enot, ko je bila vsa snov zgoščena v nepredstavljivo majhni točki. Takrat so v vroči prajuhi skupaj plavali osnovni delci in vse, kar danes sestavlja mene, vas, vsako žival na sleherni kmetiji ali planet v galaksiji daleč, daleč proč. A kaj je bilo le malo, malo prej? Tega v resnici ne ve nihče. Je obstajala osamljena praznina? Je neki znanstvenik žongliral z žogicami, in ko mu je ena padla iz rok, je s tem sprožil prapok? Ali pa je zdolgočaseni mladenič programiral simulacijo vesolja in jo pognal v tek? Na tem mestu lahko ustvarite tudi svojo najbolj domišljijsko razlago, ki bo enako (ne)verjetna, saj v resnici ne bo zmogla povedati ničesar zanesljivega o času prej.

Včasih je težko priznati nemoč, ki jo ustvarja omenjena praznina. Vsekakor pa si želimo pokukati v ta čas in prostor, želimo si svetlobe, želimo si razlage, želimo si smisla. Ne nazadnje si prav zato postavljamo večna vprašanja, kdo smo, od kod smo prišli in kam gremo. Ta vprašanja so še pogostejša, ko stopimo na sam rob življenja, ko se srečamo s smrtjo.

Moj oče Janez je umrl pred desetletjem. Bil je čilega zdravja, velik ljubitelj gora, zato ni zamudil priložnosti, da se v prostem dnevu in ugodnih vremenskih razmerah ne bi podal na enega od bližnjih vršacev. Ko si je na poti na Škrlatico vzel čas za prvo malico, je obsedel na skali, malice mu ni uspelo pojesti. Zdravnik mi je pozneje natančno povedal, kako je njegovo srce nehalo delovati, ni pa mi znali pojasniti, zakaj se je to zgodilo. Ni znal razložiti, zakaj je človeku v tako dobri fizični kondiciji srce preprosto nehalo bíti. Morda je tudi zaradi lastne nezmožnosti poiskati smiseln odgovor osorno končal najino komunikacijo. V tistem trenutku sem mu iz dna srca želel zameriti, vso krivdo pripisati zdravstvenemu sistemu in pomanjkanju empatije, a v resnici sem to občutje samo zaprl v skrinjico in jo zakopal v svojo podzavest v upanju, da tam za vselej tudi ostane.

Ko sem jo po do dolgem času spet našel in odprl, sem našel tudi misel dobrega prijatelja Tomaža, ki me je natanko leto dni po očetovi smrti presenetil z vprašanjem: "Kdo se danes sploh še spomni tvojega očeta?" Ne vem več, kaj sem mu natančno odgovoril, še danes pa vem, da sem neverno pomislil na vse potencialne znance, na koncu pa končal s seznamom sorodnikov in prijateljev. Seznam ni bil prav dolg. Oče v nasprotju z zgoraj omenjenim Janezom ni pisal knjig ali gradil drugačnih simbolnih spomenikov, ki bi zanamce spominjali na njegov obstoj. Ostaja v ženi, svojih otrocih in vnukih. Ko bomo vsi omenjeni odšli, bo izginil iz vsake besede, ki danes še obuja zgodbe na njegovo molčečnost ali matematično spretnost. Nekoč bo izginil prav vsak spomin nanj.

Sveto pismo pravi: "Prah si in v prah se povrneš." A še boljša bi bila formulacija: "Praznina si v praznino se vrneš". Ne gre se slepiti, pred nami je praznina. Velika praznina.

Sorodna novica Andreja Gomboc: Žalosten razplet, vesolje čaka toplotna smrt

Če znanost ne more ničesar zanesljivega in gotovega povedati o času pred prapokom, pa ima dovolj močnih orodij, da pogleda v ekstrem na drugi strani. Dolgoročne napovedi niso nič kaj spodbudne. Čaka nas ena sama praznina, ki jo znanstveniki imenujejo kot toplotna smrt. Premalo se zavedamo, da imamo danes neskončno srečo, da se lahko ozremo v nebo in občudujemo polno nebo, ki nam pripoveduje ogromno zgodb, vključno z začetkom in koncem. Vesolje se širi, nekoč bodo razdalje med nami tako ogromne, da z zemeljske površine ne bo več mogoče uzreti nobene svetlobe, ki bi nam prinašala namige o usodi (seveda, če bo Zemlja takrat še obstajala). Zvezdne porodnišnice bodo nekoč prenehale delovati, zagospodarile bodo črne luknje, ki bodo – spet še precej pozneje – izparele. Ostala bo večna tema, večna praznina, v kateri ne bo niti ene same spremembe, ki navsezadnje definira in osmišlja čas.

Ne bo pozabljen le moj oče, ampak tudi jaz, vi, prijatelj Tomaž, evangelist in vsi drugi ljudje, ki so kadar koli hodili po našem planetu. Pozabljena bo vsaka knjiga, ki je bila kadar koli napisana, in vsaka zgradba, ki je bila kadar koli postavljena. Pozabljen bo vsak smeh, ki je kadar koli osrečeval, in vsak jok, ki nas je opominjal na lastno ranljivost. Pozabljeno bo vsako občutje, ki je tlelo v vsakem človeku in ga gnalo, da si je postavljal vsa mogoča vprašanja.

To je žalostna misel, ki sklepa usodni krog. Kaj je potem sploh smisel?

Praznina je tako usodno zarezala v premico in jo spremenila v daljico. Čeprav je boj proti njej na dolgi rok nesmiseln, hkrati paradoksalno vseeno vliva neskončno upanja.

Če se postavimo v trenutek prapoka in opazujemo razvoj praznine, ni težko ugotoviti trenda, praznina zmaguje. A ko praznino lokaliziramo na naš mali planet, paradoks izgubi svojo nerazumljivo naravo. Človeštvo je dolga stoletja lahko uspešno delovalo v relativno majhnih skupinah, v katerih je bilo le nekaj sto posameznikov. Če te skupine primerjamo z današnjimi večmilijonskimi megapolisi, se zdi, kot da primerjamo podobi iz dveh različnih vesolj. A ta preskok se je zgodil v relativno zelo kratkem času, ključen korak pa je bila sposobnost sodelovanja. Sposobnost zaupanja in sposobnost pisanja istih zgodb. Vera v iste simbole, ki so brisali praznino.

Mar ni to dovoljšen smisel? Ko ti uspe osvetliti košček praznine. Ko nič postane nekaj. Ko nič postane ena.