Celoten posnetek si lahko ogledate tukaj.

Vabljeni k branju povzetka pogovora.

»Vsi smo bili prvič na filmu, a to se mu ne pozna«
Idejo za film je Vinci V. Anžlovar predstavil profesorju Karpu Godini. »Takrat mi je kupil steklenico tekile, z njo sem šel domov in v štirih dneh na pisalni stroj napisal cel scenarij.« Vinci je film končal, še preden je zaključil 3. letnik študija na AGRFT.

Film je pridobil sredstva, 250.000 dolarjev, na mednarodnem natečaju japonskega podjetja. Snemali so ga v času vojne, ko Japonska in Amerika še nista priznali Slovenije, zato so denar nakazali v Avstrijo.

»To je že urbana legenda, da sva z direktorjem fotografije, Petrom Bratušo, hodila v Avstrijo po denar in si ga basala v žepe,« se spominja Vinci.

Film so snemali 21 dni, od avgusta do sredine septembra 1991. »Kompletna ekipa, od scenografinje do kostumografinje, maskerke, do direktorja fotografije in mene, vsi smo bili prvič na filmu, a to se filmu ne pozna,« pravi Vinci.

»Takrat je bilo dovoljenja lažje dobiti, država je bila prijazna do slovenskega filma, za razliko od zdaj. Denarja je bilo premalo, zato je država plačala za filmske kopije. Vendar je bil to čas inflacije. V času, ko je država nakazala denar in smo ga morali nakazati naprej na Madžarsko, kjer je bil laboratorij, je inflacija v dveh dneh narasla za 40 odstotkov. Tako je bila ta pomoč bolj jalova,« razmišlja režiser.

Zaradi hrupa tankov in letal snemanje ni bilo mogoče
Vinci V. Anžlovar je med predvajanjem filma razkril tudi nekaj zanimivih anekdot s snemanja.

Za snemanje prizora, v katerem se glasbenik David in babica Sara prvič srečata in babica samovoljno prisede v njegov kabriolet, so morali čakati skoraj do večera, ker se je jugoslovanska vojska umikala iz Vrhnike in so območje preletavala letala.

Kako najti 600 kilometrov za film ceste?
Babica gre na jug je žanrsko film ceste, vendar »je Slovenija za film ceste prekratka.« Zato bo pozoren gledalec opazil, da so snemali na avtocesti proti morju, nato na bencinski črpalki v Postojni, nato nazaj v Podpeči, naslednja scena je na Podpeškem jezeru, potem protagonista izgubita na Kureščku in se kar naenkrat znajdeta na morju.

«Narediti Slovenijo dolgo 600 kilometrov, je velik zalogaj,” se pošali Vinci.
Pri nastajanju filma je sodelovalo tudi veliko prostovoljcev, npr. člani pevskega zbora v avtobusu. Člani jazz benda so bili kar člani ekipe, kot bobnar pa nastopi tudi režiser. »Veliko je bilo volunterizma, drugače nam s temi sredstvi ne bi uspelo posneti filma.«

Tudi napeto sceno, kjer David lovi nedeljskega voznika (igra ga Robert Prebil), pri tem pa se mu v nasprotni smeri približuje tovornjak, so posneli brez kaskaderjev.

Ker so imeli na voljo le 17.000 metrov 35 milimetrskega filma, ni bilo možnosti za neomejeno ponavljanje scen, tako kot je to danes, ko se filmi snemajo digitalno, na vedno bolj zmogljive diske.

Sceno, ki je posneta med vožnjo in kjer Laura izve, da je David babici ukradel denar, so posneli tako, da je Vinci iz vzporedno vozečega avtomobila z daljnogledom opazoval mimiko igralcev, dialogom pa je lahko prisluhnil šele kasneje, ko je bila scena že posneta, saj monitorjev, ki so na voljo danes, še ni bilo.

Ne glede na vse ovire, je bil film uspešnica. Prodan je bil v 36 držav po svetu, filmsko distribucijo je imel v 5 državah.

Dedek gre na jug, 30 let pozneje
Po 30 letih od nastanka Babice gre na jug, se je Vinci lotil nadaljevanja, vendar je bilo snemanje Dedka gre na jug prekinjeno.

“Snemanje filma je bilo prekinjeno zaradi korone in zaradi nepojemljivega neplačevanje filmskim producentom in blokiranja filmske produkcije Slovenije. Kar se tiče zapore, se je pokazala pomembnost slovenskega filma. Posamezniki se ga bojijo, se bojijo tega, da so glavni junaki močnejše osebnosti od teh, ki slovenski film zaustavljajo. Blokada je narejena iz strahu. A filmski liki bodo živeli naprej, vsaj na papirju, če ne že na celuliodu ali na digitalnem filmskem zapisu,” zaključi Vinci.