Film si lahko še danes ogledate na spletni strani festivala Animateka.
Filmska umetnost je samo eden od načinov, s katerimi brata Nicolas Blies in Stéphane Hueber-Blies razgaljata uporabo spolnega nasilja v oboroženih spopadih po vsem svetu. Del njunega multimedijskega projekta so tudi predimenzionirane projekcije na stenah zgradb na različnih lokacijah: od newyorškega in pariškega mestnega vrveža do begunskega taborišča v Jordaniji in ulice v Kijevu; vizualno spominjajo na performans ali ulično umetnost. Del filma Zero Impunity so ravno prizori ljudi, ki na javnih prostorih hitijo po svojih opravkih, in si ne vzamejo dovolj časa, da bi zares slišali ali razumeli, kaj razlagajo petmetrske glave pričevalcev, ki lebdijo nad njimi. Nagovore aktivistov, ki na ulici prosijo za minuto njihovega časa, mnogi prenašajo z vidnim nelagodjem. Tak je odnos, ki ga ima javnost do vprašanja posilstva v vojni, sugerirata brata Blies: dokler se dogajajo daleč o nas samih, o teh grozovitostih raje ne bi vedeli veliko.
Gibanje #ZeroImpunity, ki ima svoj ključnik tudi na družbenih omrežjih, združuje raziskave ducata raziskovalnih novinarjev, prvoosebna pričevanja žrtev spolnega nasilja in humanitarnih delavcev ter uvide psihologov. 90-minutni dokumentarec je zgoščeno poročilo o njihovih ugotovitvah, ki ga in medias res odpre kategorična trditev, da je travma, ki izhaja iz posilstva v vojnem času, "radioaktivna". Stigma se od žrtve v koncentričnih krogih razširi od njenega ozkega družinskega kroga na celo skupnost, v kateri "moški niso bili sposobni zavarovati svojih žensk", na primeru Asadovega režima v Siriji pojasni psiholog, in tako trga socialne stike v družbi.
Posilstvo v vojnem času neredko obvelja za "manjše zlo", saj žrtve posilstva ‒ za razliko od denimo množičnih pobojev ‒ svojo kalvarijo preživijo. Film, ki je pred nami, služi kot opomin, da si žrtve zaslužijo več kot le etiketo "kolateralne škode", saj je to, kar se jim je dogajalo, del sistematične bojne taktike, razvite z namenom ponižanja in uničenja skupnosti.
Film, ki zavestno apelira predvsem na gledalčevo čustveno noto in ga skuša z neposrednostjo svojega pričevanja pretresti, se osrednje teme loteva po poglavjih. Potem ko dokumentira dogajanje v Siriji leta 2011 in posilstva Ukrajink na območju Donbasa leta 2014, se preseli na "domači teren" številnih gledalcev ‒ v ZDA. Nekdanji odvetnik CIE John Rizzo o zloglasnem programu zasliševanja, ki so ga ZDA vpeljale po 11. septembru, prostodušno pove, da je bila zamisel izposojena od Severne Koreje, večina ljudi, ki ga je implementirala, pa je bila "zelo neumna". Metode poniževanja zapornikov, ki so jih uporabljali v Abu Grajbu in Guantanamu, film s posilstvi vzporeja zato, ker so pod krinko medicinske legitimnosti stremele k poniževanju muslimanskih moških.
Animacija, ki v preostalih segmentih služi kot pripomoček za ščitenje anonimnosti žrtev, na tem mestu upodobi ključne akterje ameriške politike, ki so se po razkritjih grotesknih fotografij mučenja zapornikov hiteli distancirati od barbarskih metod. V "krizni sobi" Bele hiše tako med drugim srečamo Condoleezzo Rice, Colina Powella in seveda Dicka Cheneyja. "Če bi kateri izmed njih kdaj nasprotoval metodam mučenja, jih ne bi vpeljali," je jasen Rizzo.
Poleg anonimnosti žrtev, ki jo ohranja animacija, se avtorja zatekata tudi k elipsi: najgrozljivejša dejanja nikoli niso prikazana, film pa odpira premolke in prazne prostore, ki jih napolnijo prvoosebna pričanja.
Zero Impunity je zgoščen dokumentarec, ki poskuša v uro in pol strpati maksimalno količino pričevanj. Poleg že omenjenih zgodb predstavi tudi "prostitucijo za preživetje" v Demokratični republiki Kongo, kjer so pripadniki mirovnih sil otroke silili v prostitucijo v zameno za hrano in vodo. Podobno prakso so v sosednji Srednjeafriški republiki izvajali francoski vojaki.
Film se na zares novo področje poda šele z vprašanjem "namerne slepote" Organizacije Združenih narodov. Interni preiskovalec primerov "neprimernega obnašanja" nedvoumno pove, da ZN primere spolnega nasilja najraje pomete pod preprogo ‒ tiste, ki so kljub temu deležni pozornosti svetovne javnosti, pa preiskujejo zgolj in samo z namenom, da ne odkrijejo nobenih kršitev znotraj lastne organizacije. Združeni narodi so izgubili stik z resničnostjo in začeli verjeti v lastno nezmotljivost, se glasi kategorična obtožba.
Zero Impunity bi bil verjetno bolj suhoparen in "birokratski" film, če bi se posvetil predvsem temi teh žvižgačev iz drobovja ZN-a, kakršen je Peter Gallo, a bi na ta način morda učinkoviteje začrtal jasno pot do sprememb. Ničelna toleranca do nekaznovanja, kot bi film prevedli v slovenščino, je po umetniški plati asketski in zgolj funkcionalen podvig: prepriča predvsem z neposrednostjo in pretresljivostjo svojih argumentov. Pri tem pa bi bil najbrž še bolj učinkovit, če bi področje boja za spoznanje omejil.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje