Seveda ni čisto prva, če upoštevamo džamijo v Logu pod Mangartom in še na Rombonu, za katerima je stoletni čas izbrisal sledi, je pa prva sodobna. Islamski versko-kulturni center, eden večjih gradbenih projektov v samostojni Sloveniji, katerega del je tudi džamija, je devet let po razpisu letos med epidemijo odprl svoja vrata, a na uradno odprtje še čaka. Polemik glede džamije je bilo v slovenski družbi veliko, arhitekturnih sprememb in prilagoditev tudi.

"Gre za velik pogum in vizionarstvo slovenske islamske skupnosti, da svojo prihodnost vidi kot prihodnost, vezano na sodobnost," meni arhitekt Matija Bevk iz biroja Bevk-Perović, ki je leta 2011 zmagal na mednarodnem natečaju za arhitekturno zasnovo Islamskega centra. "Določena skupina ljudi je s tem dobila enakopravno identiteto," doda. Na popisu prebivalstva iz leta 2002 se je v Sloveniji za muslimane izreklo 2,4 odstotka vseh prebivalcev, med njimi je večina bošnjaškega rodu.

Kompleks centra je sodoben, džamija kot objekt pa tehnološko med najnaprednejšimi na svetu. S svojo pojavnostjo ne želi ostati tujek, obstranska entiteta ob robu Bežigrada in Spodnje Šiške, ne želi razdvajati. Nasprotno, s sodobnim arhitekturnim pristopom in vizualnim dojemanjem želi delovati kot del slovenske družbe in jo, če mu bo to dopuščala, s svojo drugačnostjo kulturno dopolniti ali oplemeniti. Kako, se sprašujete.

Arhitekti Matija Bevk, Vasa J. Perović in Christopher Riss so pri zasnovi džamije v obliki pravilne kocke, obrnjene proti Meki, sicer upoštevali prav vse elemente, ki jih ta verski objekt zahteva, a jih reinterpretirali tako, da so prilagojeni okolju, v katero je umeščena. Celoten kompleks treh objektov (poleg džamije še stanovanjski objekt ter knjižnica z učilnicami in telovadnico) je zasnovan tako, da se odpira proti mestu (ne želi bivati ločeno od njega), njegove površine so v javni uporabi (in ne le za vernike islamske skupnosti), z razvojem okolice (v drugi fazi sledi še gradnja muzeja in manjšega bazena v kleti) pa želi oživiti in razviti ta pozabljeni del mesta v neposredni bližini centra. "Seveda je projektiranje džamije ali sakralnega objekta velika odgovornost, tudi breme ... a tudi velika čast in posebna priložnost," prizna arhitekt.

Islamski versko-kulturni center je letos prejel najvišjo arhitekturno Plečnikovo nagrado – ravno slovenski arhitekt Jože Plečnik je bil v marsikaterem pogledu referenca projektu, pri čemer je komisija v obrazložitvi napisala, da je projekt "ustvaril urbanistični, arhitekturni in izvedbeni presežek, ne le v nacionalnem, temveč tudi v evropskem okviru". Center je med drugim nominiran tudi za prestižno mednarodno arhitekturno nagrado Mies van der Rohe. Več kot dovolj razlogov za pogovor, tokrat z arhitektom Matijo Bevkom:

Kljub zadržkom in tudi nasprotovanju postavitve džamije oziroma Islamsko verskega-kulturnega centra v Ljubljani se zdi, da so objekt Ljubljančani sprejeli in ga opazujejo z velikim zanimanjem. Kakšne odzive ste dobili v biroju, morda tudi kakšna jezna elektronska sporočila?
Moram reči, da sta res prišli dve ali tri jezna elektronska sporočila, ko smo dobili oziroma ko je objekt prejel Plečnikovo nagrado. Zelo nerazumljiv je očitek, "da se Plečnik obrača v grobu" in podobno, saj se mi zdi, da je ravno Plečnik tisti, ki bi razumel sakralno arhitekturo in ne bi bil obremenjen s politiko. V biroju smo videli džamijo predvsem kot projekt, ki je zelo pomemben tako za Ljubljano kot za slovensko družbo in ki je omogočil, da določena skupina ljudi dobi enakopravno identiteto. Projekt smo videli kot odpiranje slovenske družbe, da postane strpnejša, bolj demokratična in bolj sodobna.

Ste pa projekt prijavili na prestižni arhitekturni natečaj za sodobno arhitekturo Mies van der Rohe?
Mi ga nismo prijavili, moram reči, da ne vem, kdo ga je. V vsaki državi je odbor, ki te stvari izbira. Me pa to zelo veseli, saj gre za priznanje nečesa, kar si delal, v tem primeru skoraj devet let. Poleg tega je prav, da so takšni projekti opaženi in da s tem na določen način dobijo priznanje in priložnost, da se vidi njihov pomen v splošni kulturi.

Lahko zdaj na projekt že gledate z neko distanco, v smislu primerjave s podobnimi objekti v svetu?
Na arhitekturo je vedno treba gledati s časovno razdaljo. Ne verjamem v arhitekturo na prvi pogled, saj je ta lahko všečna in zelo odmevna, a šele čas pokaže, ali objekt tudi dejansko deluje, pa naj je to knjižnica, stanovanjski blok ali državna institucija. Slovenija je ena izmed zadnjih evropskih držav, tudi na Balkanu, kjer se je zgradila džamija.

V mnogih evropskih državah gradijo džamije ves čas, a pri tem pogosto ne uporabljajo sodobnih pristopov, temveč povzemajo elemente iz določenega okolja, s katerim se pripadniki islamske veroizpovedi čutijo povezane, zato se pogosto zgodi, da niso primerne okolju, v katerih so postavljene. Sodobnejši objekt je, recimo, na Reki, vendar pa je v slovenskem primeru to še nekaj več kot sama džamija, saj govorimo o Islamskem kulturnem centru, ki ima dvorano, manjši poslovni objekt, izobraževalni objekt, razstavni prostor, telovadnico, restavracijo, nekaj stanovanj, tudi park in trg.

Res pa je, da smo imeli v Sloveniji džamijo v Logu pod Mangartom, ki je bila porušena, pa baje tudi na Rombonu, severno od Bovca. A ostaniva pri tej v Ljubljani. To je ena najsodobnejših džamij v Evropi, je t. i. pametna džamija. Na Odprtih hišah, kjer je bil omogočen ogled objekta, je generalni tajnik Islamske skupnosti v Sloveniji Nevzet Porić zelo ponosno poudaril, da lahko z aplikacijo na prenosnem telefonu uravnava svetlobo in temperaturo v njej, kar da ni običajna praksa v tovrstnih objektih po svetu.
Vse, kar delamo danes, je pametno, tudi pametne hiše … Tudi, ko se usedeš v avtomobil in pričakuješ, da ima vso sodobno elektroniko, je kljub vsemu pomembno, da te avtomobil tudi nekam pripelje. Vendar pa so nas bolj kot to zanimali drugi vidiki: kaj se z džamijo lahko doseže, kakšen odnos bo imela z mestom, kakšen bo njen interier, kakšen odnos bo imela do neposredne okolice? Kaj bo pomenila za družbo širše?

Zanimiv je podatek, da večino džamij projektirajo arhitekti iz islamskega okolja, vidva pa sta ljubljansko-beograjski tandem. Sta čutila večje breme ob sami prijavi na razpis ali med izvedbo projekta?
Seveda je projektiranje džamije ali sakralnega objekta velika odgovornost, tudi breme. Vsak projekt je težek, če ga jemlješ resno, tudi projektiranje individualne hiše, saj projektiraš zelo zasebni prostor. Projektiranje sakralnega objekta pa je velika čast in posebna priložnost, saj je takšnih priložnosti zelo malo.

Nista pa imela nobenega svetovalca pri projektu. Je to res?
Najboljšega svetovalca sva imela v Islamski skupnosti v Sloveniji. Z gospodom muftijem Nedžadom Grabusom in gospodom Nevzetom Porićem smo z leti razvili zelo poseben in intenziven odnos, veliko rešitev smo premleli in jih spremenili. Nekega posebnega svetovalca pa nismo imeli. Menim, da je bila že osnovna projektna naloga, ki so jo pripravili v Islamski skupnosti, dovolj dobra. Zato smo se ukvarjali predvsem z vprašanjem, kakšna je islamska arhitektura po svetu in v Evropi? Kot sem že dejal, menim, da je v Evropi res malo dobrih primerov. Neko razumevanje okolja, v katerem projektiraš, je zelo pomemben vidik. In nas je zanimalo ravno to vprašanje. Kako lahko vzpostaviš sakralno arhitekturo v kulturi, ki ni njena izvorna kultura? Tako, da poskusiš razumeti njeno vlogo v prostoru, v katerega jo boš umestil, da jo z odločitvami v arhitekturi približaš družbi in ji obenem daš jasno identiteto.

Sta bila pri projektu obremenjena s trenutnim političnim položajem in pojavom evropske nastrojenosti proti prebežnikom, t. i. islamizaciji in ne nazadnje tudi terorističnim napadom, ki so se zgodili v Evropi?
Obremenjevanje s tem nima smisla. Obremenjevanje s političnimi vprašanji, ki so pogosto medijsko poudarjeni na določen način, ne koristijo. Še vedno verjamemo v pomembnost zgradnje slovenske džamije, pa ne le za muslimane v Sloveniji, ampak za celotno slovensko družbo. Teroristični napadi se bodo še dogajali iz najrazličnejših razlogov, tako iz islamskega radikalizma kot tudi iz drugih radikalizmov.

Vseskozi poudarjate, da ste želeli objekt povezati z mestom, a tudi z mikrookolico, ujeto ob železniško progo in s tem do zdaj nekoliko zapostavljenim delom Ljubljane med Bežigradom in Spodnjo Šiško. Kot vem, ste sledili konceptu mahal ...
… vidim, da ste se dobro pripravili. Zanimiv je pozitivni urbani vidik džamije: seveda lahko nanjo gledamo kot na tujek, lahko pa pogledamo, kaj dobrega je zgodovinsko prinašala mestom po svetu, seveda tudi na Balkanu, npr. v Sarajevu. Dejansko obstaja fenomen, da so se okoli džamije zgradila območja in urbani programi. Mesta kot urbana celota, organizem. To je bila tudi ena izmed stvari, ki nas je na začetku zanimala. Džamija se je postavljala v zapostavljenem delu Ljubljane, morda se danes ne zdi tako, a pred desetimi leti so bile tam barake, to je bil težko dostopen del mesta ob železniški progi. Ko si odstranil prazen prostor, je bila to priložnost, da se s projektom vzpostavi novi prostor kot tudi odnos z mestom.

Danes se džamija vidi z več strani, kot neka bela celota. Ko prideš blizu, pa vidiš, da je več objektov, ki so razmaknjeni in med seboj vzpostavljajo interni prostor. A to ni zgolj interni prostor džamije, je tudi prostor mesta. Zelo pogosto se namreč zgodi, da so džamije introvertiran prostor, v katerega drugi uporabniki mesta načeloma nimajo dostopa. Nam se je zdelo zelo zelo pomembno, da džamija kot kompleks vzpostavi odprtost, da je na neki način roka, ki se odpira proti mestu. In da je ta odprti prostor seveda malo bolj intimen in zaseben, a še vedno del mesta. Čeprav so objekti razmaknjeni in vsak deluje samostojno, med seboj sodelujejo: manjši stanovanjski objekt, izobraževalni objekt, upravni objekt, in džamija z abdesthano – tradicionalno umivalnico.

Kot zanimivost lahko povem, da je za kompleksom načrtovan še manjši objekt, Muzej islamske kulture. To je fleksibilna stavba, majhen stolpič z med seboj razporejenimi prostori za razstave, kongrese, predavanja, različne dogodke, na vrhu je majhna kavarna, poleg, v kleti, pa je še manjši bazen. To je programska dopolnitev, kot ste omenili, po principu mahale, da se dograjuje soseska.

Omenili ste, da deluje objekt kot bela celota. Zakaj ste se odločili za beli beton, in ne marmor?
Bela barva je že na prvi pogled logična za islamsko arhitekturo ali za arhitekturo, ki vsebuje islamski program, za džamijo. A bela barva je še marsikaj drugega, je barva sodobne arhitekture, ki se je začela pojavljati z nastopom moderne v 20. letih. Za nas pa je bila bela barva tudi nekakšen vizualni instrument, princip ustvarjanja identitete, saj dejansko te barve v okolici ni, zato s tem vzpostavi tudi jasen položaj v mestu. Referenc je lahko še mnogo mnogo več. A nam se je zdelo pomembno, da vse te objekte, pa tudi bazo, na katerem stojijo, združimo v en kompleks, da je videti kot celota, ko se ji približaš, pa se objekti razmaknejo.

In zakaj beton?
(dolgi premislek)

Je bil odločilen finančni dejavnik?
V smislu arhitekturne artikulacije ne, je pa tudi bil pomemben dejavnik, saj je npr. marmor seveda dražji kot beton. Nam je bilo pomembno, da se uporabijo enostavni materiali. In tu je mogočih znova več pogledov: od tega, kako je Plečnik uporabljal zelo enostavne materiale, tudi beton, pa les in opeko, ter iz tega znal narediti arhitekturno ambientalno bogate objekte in kompleksne arhitekturne artikulacije. Če se ozremo proti bosanski arhitekturi, vidimo, da uporabljajo zelo enostavne materiale, dosti je bele barve in lesa. Marmor sam po sebi ne pomeni, da je arhitektura dobra. Pomeni le, da si uporabil drag material. Pa tudi, zdelo se nam je, da z našim prostorom nima veliko skupnega. Mnogo več referenc smo z uporabo teh osnovnih elementov betona, lesa, jekla, stekla videli v arhitekturi 60. let v Sloveniji, v bosanski arhitekturi, na Plečniku.

Zanima me, ali boste podobno odgovorili tudi zdajle, namreč, vaši stanovski kolegi ob omembi biroja Bevk-Perović kot iz topa izstrelijo: beton, izčiščenost. Katera je estetika betona ali pa njegova pragmatičnost, ki vaju tako navdušuje?
Če smo realni, se je beton zelo veliko uporabljal v sodobni arhitekturi v Sloveniji. Ravnikar, Jugovec, Sever itn. Arhitektura v 60. letih je za nas referenca, za katero menim, da je ena najbolj kakovostnih v zgodovini slovenske arhitekture. Uporabljal ga je Plečnik. Beton je tudi sinonim za moderno arhitekturo od Le Corbusierja dalje in zelo veliko se uporablja na splošno v sodobni arhitekturi trenutno delujočih arhitektov v Švici, Nemčiji na Japonskem.

To je material, ki ima neko izraznost, ki je na neki način povezan tudi s prepričanjem, da je današnja arhitektura, vsaj po našem mnenju, mnogokrat preveč zamaskirana z oblogami, z izolacijo, s prevlekami. Če daš stavbi obleko, ki je izrazito modna, je verjetno, da čez pol leta ne bo več v trendu in ne bo delovala, v tem smislu nam beton kot osnovna konstrukcija, ki pomeni tudi konstrukcijo hiše, pomaga pri artikulaciji objektov. Gre tudi za to, da verjamemo, da od neke vidne roke delavca, ki dela objekt, ni treba nujno bežati, ampak je lahko tudi to izraznost arhitekture.

Verjetno pa so vam znane raziskave, da je beton velik onesnaževalec okolja?
Seveda premišljujemo o vsem tem, a izbrati moraš med trajnostjo, uporabnostjo, financami. In beton ima mnogo izmed teh elementov. Danes se samodejno razume, da je lesena gradnja ekološko boljša, ampak, ali je res, bo pokazalo daljše časovno obdobje, tudi v smislu vzdrževanja. Govorimo o arhitekturi, ki naj se ne bi obnavljala vsakih pet ali deset let. Če pogledate džamijo, je bil les uporabljen v izdatnih količinah, in menim, da je celotna zasnova precej ekološka, energetsko varčna.

Ko govoriva o lesu, ali je res, da ste pri džamiji prepletali tako slovenske kot bosansko-turške elemente? Slovenski element naj bi bila ravno uporaba lesa v notranjosti objektov.
Še enkrat se bom vrnil k razlagi, da smo poskusili izbrati enostavne in domače materiale, beton kot konstruktivni material, ki ima izraznost, les kot material, ki je zelo taktilen in je blizu Sloveniji, pa tudi Bosni in Hercegovini, predvsem iz želje, da ne bi uporabljali dragih materialov. Uporabili nismo niti enega kamna, kar je še kar velik dosežek, saj ne verjamem, da z njim dobiš apriori neko arhitekturno kakovost. Les je združljiv na ravni slovenske, bosanske in tudi sodobne arhitekture.

Navdih za kupolo v džamiji pa je bila Hagija Sofija iz Carigrada. Kako sta prišla na idejo, da jo umestita v objekt, in ne na streho?
Bila je eden od navdihov. Tako kupola kot minaret sta simbola islamske arhitekture, od katere nismo bežali. Z muftijem smo veliko razpravljali o tem, da morajo biti ti simboli predstavljeni, ampak na kakšen način, je pa drugo vprašanje. Odločili smo se, da je kupola v notranjosti skrita in ponujena kot zadnje presenečenje, ko stopiš v džamijo. Izvedena je kot zelo lahek element, ki simbolizira nebo, ima referenco v Modri džamiji, a tudi v lahkih konstrukcijah šotorov, ki so jih nekoč verniki nosili s seboj …

… mislite na potovalne mošeje iz Perzije v 15. stoletju?
To so potovalne mošeje, ki so predstavljale neko mobilnost, da je vera lahko povsod, kamor greš.

Všeč mi je vaša interpretacija, da je kupola v notranjosti džamije kot simbol vere, ki jo vsak nosi v sebi.
Tako. Tudi, da je vera nekaj zelo nematerialnega, da je fragilna, zato zahteva človeka samega, da vzpostavi odnos z njo, simbol na zunaj je morda manj pomemben. Pomembnejši je ta notranji odnos. Od tu tudi izhaja lahkost zasnove džamije, o kateri še nisva govorila, da je džamija namenoma v spodnjem delu zelo zaprta, vanjo se vstopi skozi serijo velikih lesenih vrat. Spodaj si zaščiten z obodnim bretonskim zidom, nad tabo se raztezata transparenta struktura konstrukcije stekla, jekla, ki nosi tudi streho, in kupola, ki visi lahkotno, skoraj kot šotor, nad tabo. Obstaja prisotnost zunanjosti, svetlobe, kot stalna, spreminjajoča se prisotnost v džamiji. V tem smislu so se kupola in zasnova džamije, njena konstrukcija in svetloba, združili v enotno zasnovo, izkušnjo, ki jo človek doživi, ko vstopi vanjo.

Tekstil kupole je iz negorljivega materiala, ki ima prav poseben barvni odtenek modre, kajne?
Izbrali smo barvo, ki je morda najbližja nebu, čisto modro barvo, ki je bila postavljena kot jasen kontrast proti beli notranjosti in molilni preprogi z ritmičnim zaporedjem v sivih tonih. Kot zanimivost, če se navežem na vaše vprašanje o svetovalcih; začetna ideja preproge je bila, da bi bili na tleh narisani prostori za molilne preproge, ki bi jih vsak vernik prinesel s seboj. Ideja je bila, da bi bil na tleh teraco z označenimi molilnimi mesti. Ker pa ni tako, saj ljudje pričakujejo, da je v džamiji preproga, smo razvili drugo idejo: iz velike površine preproge z izrisanimi črtami, prostori za molitev, ki sodeluje z drugimi elementi v prostoru, s kupolo pa hkrati deluje tudi kot akustični element.

Tradicija je zanimiva tudi v kontekstu zunanje podobe džamije, kovinska fasada okrašena z vzorcem. Tega ste vzeli iz tradicionalne bosanske hiše Svrzina kuća, v kateri je moški in ženski del pregrajen z leseno ograjo, ki ima ravno takšen vzorec, le da ste ga vi povečali?
No, to je en pogled, ki ni neresničen. Obstajajo reference na tradicionalno bosansko arhitekturo, saj seveda obstajajo paravani iz prepletenega lesa kot zastori med ženskim in moškim delom, a reference so še drugje, tudi v sodobni arhitekturi in sodobni umetnosti. Eden od vzgibov je gotovo, da se poskuša uporabiti, predrugačiti neke tradicionalne elemente in jih uporabiti v sodobni arhitekturi.

Zanimalo nas je tudi to, da je podoba hiše od znotraj na nek način tudi podoba hiše navzven, da to nista popolnoma ločeni strani, kar se pogosto dogaja v sodobni arhitekturi. V tem smislu je ta razslojenost in sestavljenost potiskanega stekla, diagonalnih konstrukcij, ki držijo zgornjo streho, in vzpostavljenih brisolejev, ki varujejo pred soncem in filtrirajo svetlobo v objekt, tudi referenca na neke tradicionalne elemente, ki pa so bili sicer uporabljeni čisto drugače in z drugačnim, z drugimi arhitekturnimi elementi.

Kovinsko fasado si lahko interpretiramo v smislu sodobnega okrasja, ki ga imajo sicer tradicionalne džamije, poleg tega pa džamije v notranjosti ne smejo imeti podob. Ste morda zato obrnili notranjost v zunanjost?
Točno to, notranjost ni neka izmišljena stvar, da rišeš neko dekoracijo, kar se pogosto zgodi v današnji islamski arhitekturi. Nas je zanimalo, kako bi z dejanskimi arhitekturnimi elementi dosegli točno to notranjo podobo in kako lahko konstrukcija postane ornament.

Vaš kolega Perović je omenil, da je bilo nekaj težav s samo fasado. Obstoječa je namreč druga različica, prva naj bi bila precej težja, njena dostava pa zelo draga, saj bi jo morali izdelati v ladjedelnici?
Dejansko je zasnova fasade nekoliko drugačna, kot je bila mišljena na začetku. A normalno je, da so določene stvari med projektom težje ali težko izvedljive ali predrage in se spremenijo. Pomembno je, da pri projektu ohraniš rdečo nit, izvorno idejo. To je sicer zelo težko pri projektu, ki traja devet let … Omenjena sprememba fasade nam je dala možnost, da drugi objekti, ki so prav tako pokriti z brisoleji, le da niso konstruktivni in so manjši, vzpostavijo dialog z džamijo še bolj neposredno. Da še bolj jasno poudarijo ta vmesni prostor med džamijo in dogajanjem v samih objektih, v katerih so stanovanja, uprava, prostor za izobraževanje. Potem pa se lahko na notranji strani, proti železnici, odpirajo z lesenimi fasadami iz lesenih prečk in dajo kompleksu popolnoma drugačen občutek.

Ravno o tem ste govorili na začetku, da daje kompleks vtis enosti, ko se mu približaš, pa vidiš to razpršenost več objektov.
Da, so kot otroci iz ene družine.

Preden se dotakneva minareta, imam še dve vprašanji o sami notranjosti: namreč umivalnica je izdelana iz teraca in me je resnično spomnila na arhitekta Jožeta Plečnika, ki ste ga tolikokrat omenili v tem pogovoru. Minimalno, preprosto, sakralno. Izrisali ste zanimiva, izjemno dolga ovalna umivalnika.

Namenoma nismo uporabili klasičnih umivalnikov. Izrisali smo jih popolnoma na novo, to je seveda miselni premik, ne samo za nas, temveč tudi za naročnika, pa tudi za izvajalca, ki jih je z veliko truda izdelal.

Koliko metrov je dolg umivalnik?
Eden štiri, eden osem metrov.

Pa sta izdelana iz enega kosa?
Ne, iz več, iz enega kosa ga ne bi niti mogli narediti.

Lahko bi ga ulivali na kraju samem?
Lahko, a tu je več tehničnih vprašanj, od odtokov, do vzdrževanja. Zelo enostavna se zdi odločitev, da nečesa ne boš kupil, ampak boš izrisal sam, a to pomeni tudi veliko tehničnih rešitev, ki se jih ne vidi. Ljudje rečejo: "Izčiščena arhitektura, pa enostavni materiali in samo beton," a v resnici je v tem zelo veliko precej kompleksnih detajlov, ki morajo biti zelo natančno izvedeni. Izvajalci so se zelo jezili na nas, ker smo želeli stvari izvesti na tak način, na koncu pa se te kompleksnosti sploh ne vidi. Če bi vam pokazal detajle fasade džamije, bi vas bila groza, koliko elementov je izrisanih, a zdaj je videti zelo enostavno.

Nevzet Porić je pojasnil, da je posebnost ljubljanske džamije tudi v tem, da je mihrab, torej niša za nagovor vernikov, obrnjena proti Meki, izdelana iz inoksa, in ne betona ali lesa, kot bi bila sicer. Inoks je brušen in premazan z oljem. Od kod ideja?
To je spet primer razvoja projekta. Idej je bilo več, od tega, da bi bil lesen, iz brušenega betona, do lasersko izrezanih vzorcev, do tega končnega, ki je enostavna površina iz ukrivljenega in brušenega inoksa. Inoks je brušen ročno s krožnimi gibi in ima vlogo posebne svetle točke v prostoru, odseva svetlobo v prostoru, prav tako pa je bil izbran v soglasju z ostalimi elementi. Z lahkostjo kupole, s tekstilnim tlakom, z betonskimi stenami in z lahko potiskanim steklenim obodom je kot najpomembnejši element in kot tak edini kontrasten. Drugi elementi, kot so mimber, stopnišče, ki je kot neke vrste prižnica, pa lesena vrata in elementi za izpostavitev svete knjige ter meni zelo zanimiv element čurs, leseni objekt na levi strani, so narejeni iz lesa, le ta (mihrab) je iz drugega materiala.

Nameniva še besedo ali dve minaretu. Pri zasnovi džamije so pomembni trije elementi: kupolo sva omenila, tudi okrasitev. Pri vaši sodobni reinterpretaciji džamije pa je tudi minaret nekoliko drugačen. Je nižji, visok 40 metrov. Vizualno pa ste ga modificirali, kako?
No, še enkrat, vidim, da ste zelo dobro pripravljeni. Minaret je dejansko nižji, kot je bil prvotno mišljen. Z urbanističnimi parametri smo ga znižali s prvotnih 56 metrov na 40 metrov. Sam menim, da bi bil dejansko boljši, če bi bil nekoliko višji. Je pa to eden od razlogov, zakaj smo ga postavili samostojno.

Glede na to, da je džamija visoka 24 metrov, drugi objekti pa 12 metrov, bi , če bi minaret postavili na džamijo, kot je to običajno pri tradicionalni postavitvi, bil videti kot majhen štrcelj. Zato smo ga namenoma postavili kot samostojen element in mu dali s tem tudi vizualno prisotnost. Ko pride obiskovalec k džamiji, minareta po navadi ne vidiš, saj je na džamiji. V tem primeru pa je zelo viden. Pomemben pa je tudi simbolno, saj ga vidiš kot samostojno pozicijo, kot kompenzacijo tega, da je morda prenizek. Pomembno nam je bilo, da je minaret prisoten, ne samo, ko si tam, ampak tudi, ko si daleč. Geometrijsko se izvije iz tal in se kot zelo enostaven kubus zaključi z značilno špico …

… z alemom.
Da, ki seveda je simbol. V natečaju se je minaret zaključil ravno, kot cilinder, saj se nam je zdelo, da je to zelo pomemben znak sodobnosti. Po pogovoru z muftijem pa smo razumeli, da je to bistven simbol. Tudi če gledamo katoliško cerkev, ima na vrhu objekt križ kot simbol, kot element za identiteto, podobo, za občutek pripadnosti vernikov, v tem kontekstu se nam to sploh ne zdi napačno. Arhitekti so nas spraševali, zakaj smo od tega odstopili? Menim, da je prav, da smo, saj gre za uporabo simbola, ki je del neke identitete islamske skupnosti in muslimanov. Je pa oblikovan malo drugačen. Običajni minaret se na vrhu razširi, in to je bila tista točka sodobnosti, da se v tem primeru ne razširi, ampak ima perforirano mrežo na ravnini.

Na delu, kjer je sicer balkon?
Da, tam je izvotljen, vdelana je mreža, podobna kot na džamiji, s podobnim vzorcem, obenem pa tako kot pri džamiji deluje kot konstrukcija, saj nosi zgornji stožec – alem. V nastalem prostoru se lahko stoji in tudi opazuje mesto, je pa to seveda tudi točka za klicanje vernikov. V minaretu so stopnice, ki vodijo do vrha. Jaz sem bil na vrhu le nekajkrat, saj imam strah pred višino (smeh)

Mujezini zdaj vernike večinoma kličejo s predvajanjem glasovnih posnetkov.
Res je.

Na tem vrhu, alemu, ste uporabili polmesec na treh kroglah.
To je predlagal mufti, mi smo to oblikovali tako, da je skladno z arhitekturno zasnovo in da obstaja še vedno kot jasen simbol, to so tri krogle in polmesec … Za konec mislim, da je bilo doseženo glavno: da je Slovenija dobila džamijo, ki je sodobna, kar je še posebej pomembno, saj je edina v Sloveniji. Gre za velik pogum in vizionarstvo slovenske islamske skupnosti, da vidi svojo prihodnost kot prihodnost, povezano s sodobnostjo.