Ko prispeta, barko razstavita, les pa uporabita za izdelavo soda, ki ga napolnita s prvovrstnim angleškim viskijem. Ta se tako stara v sodu, ki sta ga poljubljala prš oceana in slani veter. Z viskijem, ki ga prežema aroma vajinega potovanja, nato napolnita 737 steklenic. Iz posnetkov potovanja nastane dokumentarni film, iz posnetih fotografij, skic in zgodbe pa knjiga. Pravkar sta dokončala umetniško delo.

Ko sem slišal to zgodbo, sem si še sam zaželel postati sodobni umetnik. Zvenelo je kot nekaj, kar bi dva prijatelja počela za zabavo. Kaj je potem tisto, kar to določa kot umetniško delo? Ali gre za konceptualno umetnost, za performans ali za nekaj popolnoma drugega? Kot profesor umetnostne zgodovine bi verjetno moral poznati odgovore na takšna vprašanja. Vendar pa sam pri svojem delu preučujem in občudujem že davno umrle bele slikarje in kiparje iz Evrope, katerih umetniška dela so videti enako kot objekti, ki jih upodabljajo. Sodobna umetnost je zame popolnoma nov svet.

Naj kar naravnost povem: večina sodobne konceptualne umetnosti mi ni preveč všeč. Večinoma se mi zdi smešna, vase zaverovana in pretenciozna. Vendar pa kljub temu v meni vzbuja zanimanje. Gre za panogo, težko več milijard dolarjev in polno rockovskih zvezd tako po značaju kot življenjskem slogu. Gre za trdo delo in nekaj, kar bega ljudi.

Leta 1917 je kubistični slikar Marchel Duchamp v tovarni kupil pisoar, ga preobrnil, nanj dodal podpis izmišljenega umetnika R. Mutta in trdil, da je odkril genialno novo skulpturo. Čeprav ga sprva niso jemali resno, je bil on tisti, ki se je zadnji smejal. Delo, ki ga je poimenoval Fontana, je pomenilo revolucijo v svetu umetnosti. Pred tem je namreč umetnost morala izpolnjevati tri merila, ki jih je opisal že Aristotel: morala je biti dobra (kar pomeni, da je bila plod dela vešče roke), lepa (v estetskem in/ali moralnem smislu) in zanimiva. Od Fontane dalje pa se je umetnost razcepila v dve smeri. Še vedno je obstajal klasični slog, ki je sledil načelom dobrega, lepega in zanimivega. Druga veja, ki je sledila Duchampu, pa je trdila, da umetnosti ni treba biti niti dobra niti lepa. Morala je biti zgolj zanimiva. Tudi to, da je ta ideja dobila krila in ima še vedno pomembno mesto v samem vrhu današnje umetnosti, je ... no, zanimivo.

Sodobno umetniško prizorišče sem začel spoznavati prek prijateljstva z Jašo Mrevljetom-Pollakom, ki ustvarja pod umetniškim imenom JAŠA in je eden najuspešnejših umetnikov v državi. S svojega seznama je lahko odkljukal kar nekaj dosežkov, za katere si prizadevajo umetniki: Beneški bienale (ki je vrhunec katere koli umetniške kariere), umetnostni sejem Frieze v Londonu in New Yorku, omembe v mednarodnih medijih in – kar je verjetno najtežje – preživljanje z umetniškim ustvarjanjem. To je zelo težko. JAŠO sem spoznal prek prijateljstva z Ulayem, njega pa na večerni zabavi, ki sta jo gostila Vlado in Eva Kreslin. Ulay je bil izmed umetnikov, ki smo jih med študijem obravnavali pri predmetu Uvod v umetnostno zgodovino, prvi, ki sem ga srečal v živo. Z njegovo nekdanjo partnerico Marino Abramović sta dva od treh umetnikov, o katerih se učijo tako rekoč vsi študenti umetnosti, ko obravnavajo performanse (tretji je Joseph Beuys). Ulay, ki je umrl marca letos, je bil topel, ljubeč, očarljiv mož, in imel sem srečo, da sem lahko z njim preživel veliko veselih uric. Skupaj sva nameravala napisati knjigo, vendar pa sta nama čas in njegova bolezen prekrižala načrte. Se pa je razcvetelo moje prijateljstvo z JAŠO, ki je z Ulayem naredil performans. Zdaj skupaj piševa knjigo, in sicer vodnik, namenjen nadobudnim umetnikom, ki si želijo uspeti, spisan iz perspektive iz zakulisja.

Če ste se v zadnjem času kaj sprehajali po Ljubljani, ste lahko na pročelju stavbe blizu ljubljanske tržnice opazili ogromno poslikavo. Ta mural je JAŠEVO zadnje delo, ki ga je izvedel v sodelovanju z mestom Ljubljana. Gre za barvito abstraktno podobo, ki spominja na par, ki se objema. JAŠA je na beneški Akademiji lepih umetnosti študiral slikarstvo, vendar pa je najbolj znan po večplastnih postavitvah in performansih. Od njegovih del, ki sem jih izkusil v živo, mi je najljubša popolna preobrazba Hotela Tartini v Piranu leta 2018 v "gesamtkunstwerk", celostno umetnino. Koncept dela je bil "živeti" znotraj umetniškega dela, od odhoda v posteljo do jutranjega vstajanja – kot bi počitnikovali v umetnikovi stvaritvi, kjer vam njegov koncept sledi skozi prostor in čas.

JAŠA je v meni prebudil zanimanje za raziskovanje sodobne umetniške scene v Sloveniji, še posebno mladih oziroma razmeroma mladih umetnikov (pod 50 let). V kategoriji nad 50 pa nosi štafeto skupina IRWIN. Z enim od petih članov, Romanom Uranjekom, gojim prijateljske odnose – tudi njega sem spoznal prek Vlada Kreslina, in sicer v legendarni Piceriji Parma na zabavi po enem izmed njegovih koncertov. Vendar pa sem si želel pogledati še delo drugih mladih zvezd iz slovenskega sveta umetnosti.

Tole bom napisal nadvse previdno: bolj kot umetniška scena v Sloveniji me zanimajo slovenski umetniki, kjer koli že so. Moje raziskovanje me je namreč zelo kmalu vodilo do spoznanja, da najboljši slovenski umetniki večino svojega dela opravijo v tujini – kar sicer velja za večino področij v Sloveniji. Tukajšnji trg je preveč omejen, da bi podpiral umetnike – ni dovolj ljudi s presežkom denarja, premalo je zbiralcev in tudi državna sredstva so v primerjavi z drugimi evropskimi državami omejena. Mark Požlep, na primer, je sicer obiskoval ljubljansko akademijo, vendar pa se je kmalu preselil v Gent, kjer je nadaljeval študij in kjer ostaja še zdaj, saj so v Belgiji umetniki deležni neverjetne podpore; vlada jim pomaga preživeti in ustvarjati, ne da bi jim bilo za to treba ves čas prodajati svoja dela. Jasmina Cibic že več kot desetletje živi v Londonu, kjer je živahna umetniška scena. Razumem prednosti, ki jih ponuja delo v tujini. JAŠA je več let živel razpet med New Yorkom in Ljubljano. Greš pač tja, kjer je utrip na tvojem področju najmočnejši in kjer je denar. Razumljivo. Vendar pa me je presenetilo, kako pravzaprav skoraj nihče izmed uspešnih slovenskih umetnikov ni študiral umetnosti v Sloveniji. Tudi njihovo nadaljnje izobraževanje je skoraj v celoti potekalo v tujini. Sprašujem se, ali gre pri tem le za naključje ali pa je morda skromen uspeh zunaj meja posledica načina poučevanja umetnosti v Sloveniji.

Za mnenje o tem sem povprašal več priznanih slovenskih kustosov. Tevž Logar je našel smiselno razlago: "Umetniki, ki gredo v tujino, za svojo uspeh trdo delajo. Umetnikom iz Slovenije ni lahko; bolj ali manj vsi uspejo sami, brez pomoči drugih. Biti moramo realni in priznati, da v Sloveniji nimamo vzpostavljenega sistema distribucije, ki bi lahko pomagal – ni zasebnih galerij, ki bi delovale na mednarodni ravni, tudi zbiralcev ni veliko ...Vse to je tudi posledica procesa izobraževanja; ne le v smislu, da bi morala biti akademija ali umetnostna zgodovina usmerjena bolj mednarodno, temveč bolj v smislu splošnega izobraževanja ljudi, da bi lahko prepoznali umetnost kot pomemben del družbe." Imeli smo nekaj dobrih galerij, ki pa so obstajale le krajši čas, saj niso mogle preživeti. Pred desetletjem sta bili dve takšni: Galerija Gregor Podnar in Ganes Pratt, ki jo je vodil Primož Nemec. Prvi se je preselil v Berlin, kjer še vedno uspešno posluje. Galerija Ganes Pratt je bila dom mlajše generacije, vključno z vsemi štirimi tukaj predstavljenimi umetniki, in sicer nekako med letoma 2006 in 2013. Bila je uspešna, vendar pa je morala zaradi posledic gospodarske krize zapreti svoja vrata. Danes ni nobene, ki bi posebej izstopala. Kot dodaja Roman Uranjek, so "majhni prostori že po naravi ožje usmerjeni in brez samozavesti, ki bi jo potrebovali. Za slovenskega umetnika je zato še vedno pomembno, da najprej uspe zunaj, da bi bil potem cenjen tudi doma." Na vseh področjih slovenske družbe lahko opazimo trend, da so priznanja, uspehi in nagrade, ki jih je nekdo zbral v tujini, veliko bolj cenjeni kot kar koli, kar je dosegel doma. Ne glede na to, kako dobro vam gre v Sloveniji, zares šteje le, če vas prizna zunanji svet.

Med vodilnimi sodobnimi slovenskimi umetniki, ki dejansko živijo v Sloveniji, je glavna zvezda Meta Grgurevič. Posveča se kinetičnim skulpturam, kar pomeni, da ustvarja mehanske objekte, ki se premikajo; kot nekakšne ogromne mišelovke. Pravkar je končala samostojno razstavo v Umetnostni galeriji Maribor z naslovom Nemogoči mehanizmi in z njo požela izvrstne kritike tako doma kot v tujini. Mehanski objekti so kot mehanizirana oblika poezije. Njihov neskončno dovršen mehanizem ne služi drugemu namenu kot lepoti, eleganci, obliki zaradi oblike same in sencam misli, ki ga spremljajo. Če se sprehajate ob Gradaščici, pritoku Ljubljanice, lahko vidite surrealistično svetlobno skulpturo Oni, ki sta jo postavila JAŠA in Meta. Skulptura je videti kot običajna ulična svetilka z dvema sijalkama, vendar pa je njen drog na sredini prepleten. Če sedete in svetilko dovolj dolgo opazujete, lahko vidite, da utripa, iz nje pa prihajajo glasovi. Tako lahko "prisluškujete" intimnemu dialogu njenih dveh sijalk.

Ena najsvetlejših zvezd Slovenije je tudi Jasmina Cibic, ki z JAŠO in Meto ni le študirala v Benetkah, temveč si je z njima v nekem revnejšem obdobju celo delila sobo. Tako kot JAŠA in Meta je tudi ona zastopala Slovenijo na Beneškem bienalu, zenitu vseh umetniških prireditev. Že nekaj desetletij deluje v Londonu, kjer ustvarja nenavadne instalacije in videoposnetke, pri tem pa izkazuje posebno afiniteto do komentiranja tega, kako si države prisvajajo kulturo za dosego svojih ciljev. Med njenimi deli mi je najljubša soba, v celoti prekrita s črno-belimi tapetami, na katerih je upodobljen tako imenovani "hrošč Hitler" (Hitlerjev brezokec), slepi jamski hrošč, ki so ga leta 1933 odkrili v Sloveniji in entuziastično poimenovali po novem nemškem firerju.

Vsi štirje umetniki imajo skupno točko, ki je stalnica njihovega dela: kratkotrajnost. Njihova umetniška dela obstajajo zdaj, v točno določenem časovnem obdobju, in morda jih že jutri ne bo več. Mogoče bodo za njimi ostale sledi v obliki skic, fotografij, videoposnetkov, besedil, steklenic viskija ali pa le drobcev spomina. Kot pravi JAŠA: "Najlepša glina, ki jo poskušamo oblikovati, je spomin občinstva." Umetniško delo samo po sebi je po drugi strani podobno enkratni gledališki predstavi – vsaj javnosti je takšna analogija najlaže razumljiva, čeprav je umetniki na splošno ne marajo, kajti sami se izogibajo gledališč in odrov ter se raje želijo zliti s prostorom, kjer dejanje poteka in kjer so gledalci. Medtem ko gledališče teži k posnemanju realnosti, jo performans poskuša ustvariti. Vendar pa je oboje časovno omejeno – zdaj obstaja, pozneje ne ostaja več. Minljivost daje temu, kar umetniki počnejo, pridih nujnega in redkega.

JAŠA je bil eden od redkih umetnikov v zgodovini Beneškega bienala, ki so dejavno nastopali vsak dan vseh sedem mesecev. Tako dolgo je namreč trajala njegova instalacija. To je dolg performans, vendar pa je bil vsak dan drugačen. In če ga niste šli gledat v teh sedmih mesecih, vam zdaj ostanejo le še spomini nanj. Mitra Khorasheh, vodja newyorške galerije signs and symbols, ki zastopa JAŠO, pravi: "JAŠEVA uporaba časa in prostora, njegov pristop do performansa se osredotoča na preoblikovanje časa v nekaj manj otipljivega, to pa doseže z ustvarjanjem ritma, ki gre onkraj tega, kar se zdi. Okolica in JAŠEVA dejanja so eno in isto – telo, kjer vsak avtonomni element deluje znotraj celote."

Požlepove jadralne pustolovščine so performans, ki ga nihče ne more videti v živo; dejanje, ki je ohranjeno le kot relikviarij v obliki fotografije, knjige, videoposnetka, ali – v njegovem primeru – opojne pijače. Jasmina Cibic kombinira videoumetnost z instalacijami. Začasnost je tu v omejenem trajanju videoposnetka in instalacije. Bodisi ste bili tam bodisi ste zamudili in se morate zanesti na poročila iz druge roke, ohranjena v obliki fotografij ali recenzij. Instalacije Mete Grgurevič so skulpture, ki se premikajo. Nekatere so morda res za stalno postavljene v muzej, vendar pa še vedno "nastopajo", kar pomeni, da je potrebno neko časovno obdobje, da se performans konča, tudi če umetnik ne nastopa z njimi.

Kratkotrajnost izkušnje izvedene umetnosti je skupna tema vseh naših protagonistov in značilnost umetnikov, ki so na čelu tega, čemur lahko rečemo "sodobno". Gre za aktivno dogajanje. Še vedno obstajajo izvrstni umetniki, ki ustvarjajo slike in kipe v tradicionalnem smislu. Sicer živijo v času sodobnosti, vendar pa njihova umetnost ni dovolj avantgardna, da bi jih imenovali sodobni umetniki.

Druga tema, ki se pojavi pri objektivni analizi sodobne slovenske umetniške scene, je, da morajo uspešni umetniki delati v tujini (da najdejo finančna sredstva oziroma zbiralce, ki bi jih podprli) ter se tam, kot kaže, tudi izobraževati in usposabljati. To je vzorec, ki se ponavlja v Sloveniji – uspeh v tujini je laže doseči kot priznanje doma, kljub temu pa je veliko bolj cenjen. Kot pravi Rosa Lux, producentka na področju sodobne umetnosti: "Želim le, da bi jih bolj cenili na nacionalni ravni, ne v smislu javne podpore. Tem štirim genijem ni bilo nič podarjeno; za uspeh jim tečejo kri, znoj in solze." Nekaj je s slovenskim sistemom akademskega izobraževanja, da mu – razen redkih izjem - ne uspe pripraviti umetnikov za mednarodni uspeh. To je ironično (in mogoče tudi zgovorno) glede na to, da sem v Sloveniji neštetokrat slišal, kako umetnike ponosno opisujejo s pridevnikom "akademski". To se mi je vedno zdelo smešno, saj že od 19. stoletja naprej ni več popularno, da te imenujejo "akademski" slikar. Saj so tudi od takrat obstajali umetniki, ki so se šolali na akademijah, vendar pa to vsekakor ni pogoj, da je nekdo dober umetnik. V 20. stoletju bi bila celo žalitev, če bi nekoga imenovali "akademski" ... no, vsaj zunaj slovenskih meja.

Kljub temu je Slovenija obsedena s papirji, ki dokazujejo, da zna nekdo nekaj narediti. Že sama ideja, da niti slučajno ne moreš biti dober umetnik, če nimaš potrdila z akademije, je smešna. Lahko ste odličen igralec, tudi če niste hodili na AGRFT, ali pa izvrsten kuharski mojster, tudi če ste samouk (dokaz: Ana Roš). Akademije so lahko odlične in včasih najboljša pot do tega, da se naučite osnov. Vendar pa same po sebi ne ustvarjajo genijev. Poleg tega se nagibajo k sprejemanju študentov, ki ustrezajo neki formuli, za katero so se na akademiji odločili, da je "pravilna", in jih nato izobražujejo na določen način (ki prepogosto služi egu profesorjev, ki hočejo proizvajati nove, mini različice sebe in svojih lastnih neuresničenih umetniških ambicij, zaradi katerih si morajo kruh služiti s poučevanjem namesto z ustvarjanjem). Ta težava seveda ni omejena le na Slovenijo. Mitra Khorasheh opaža, da je podobna slika "tudi v nekaterih drugih državah, na primer v Estoniji ali pa številnih državah na Bližnjem vzhodu, kjer umetniki nimajo dovolj velike podpore institucij in trga na lokalni ravni, da bi lahko uspeli na mednarodni". Akademiji lepih umetnosti v Benetkah se temu klišeju uspe izogniti z nekaterimi edinstvenimi metodami, ki jih uporablja. Škoda je, da morajo najboljši slovenski umetniki graditi kariero v tujini (čeprav je to z vidika velikosti trga in kupne moči razumljivo) in da tukajšnji akademski sistem v preteklosti ni nudil dovolj velike podpore našim najbolj talentiranim mladim umetnikom (čeprav se trend v zadnjih letih obrača v pravo smer). Še večja težava je splošna nezainteresiranost zasebnega sektorja, da bi podpiral umetnost.

Nobenega dvoma ni, da Slovenija ustvarja sijajne, zanimive umetnike. Težava je le, da morajo priložnost, da bi se lahko razcveteli, iskati na tujem.