Josip Ipavec, Gustavov sin in Benjaminov nečak, je bil zadnji potomec, ki je deloval tako na medicinskem kot glasbenem področju in bil gotovo najbolje glasbeno izobražen.

V januarski oddaji Opus, ki jo avtorsko pripravlja in vodi Darja Korez Korenčan, smo spoznali celotno rodbino Ipavec, ki se je zapisala medicini in glasbi ter pustila globok pečat v glasbi 19. in začetka 20. stoletja. Slišali smo odlomke nekaterih najbolj znanih in priljubljenih skladb ter razmišljanja Šentjurčanov o tej rodbini. Iz Šentjurja je tudi ddr. Igor Grdina, ki se že vrsto let ukvarja z raziskovanjem rodbine Ipavec, letos pa je izšla tudi njegova monografija o Josipu Ipavcu.

Rodbina, v kateri se je glasbeni dar prenašal iz roda v rod
Franc Ipavec, ki se je na Kozjansko preselil iz Bele krajine, je leta 1805 začel zdravniško prakso v Sv. Juriju, poznejšem Šentjurju. Poročil se je z glasbeno nadarjeno plemkinjo Katarino Schweighofer in rodilo se jima je enajst otrok, med njimi so bili najbolj glasbeno nadarjeni Benjamin, Gustav in Alojz, vsi trije so nadaljevali tudi očetovo tradicijo zdravništva. Benjamin se je po končanem študiju zaposlil v Gradcu, kjer je vodil otroško bolnišnico. Alojz je bil vojaški zdravnik, ki pa je žal v času službovanja zelo mlad umrl.

Gustav je ostal v Šentjurju, kjer je deloval kot zdravnik in skladatelj zborovskih skladb in samospevov, več desetletij je bil tudi župan. Gustav in Benjamin sta živela in ustvarjala v obdobju po marčni revoluciji leta 1848, ko se je tudi na Slovenskem močno prebujala narodna zavest. Brata sta kot zaprisežena rodoljuba komponirala predvsem skladbe, navdihnjene z narodnobuditeljskem gibanjem. Gustav je slovenski javnosti najbolj znan po uglasbitvi znamenite pesmi Slovenec sem.

Gustav je imel med brati Ipavec največje politične ambicije. Leta 1869 je prvič postal župan Šentjurja, bil je liberalec, ki se je boril proti konservativcem.

Benjamin je glasbeno precej ambicioznejši od Gustava. Komponiral je tako solistične kot zborovske skladbe, posebno mesto pa imajo samospevi. Čeprav jih je sprva pisal na nemško poezijo, je kmalu posegel tudi po slovenskih besedilih in uglasbil pesmi številnih slovenskih pesnikov ter dobil vzdevek slovenski Schubert. Med domoljubnimi skladbami pa je največkrat izvajana pesem Domovini.

Najbolj znana in še danes zelo priljubljena instrumentalna skladba Benjamina Ipavca pa je gotovo Serenada za godala.

Benjamin je pisal tudi večja scenska dela. Po uspešno izvedeni opereti Tičnik se je lotil lirične opere Teharski plemiči na libreto Antona Funtka. Opero, ki snovno posega v 15. stoletje, v čas celjskih grofov, je posvetil svoji ženi.

V tretji generaciji spoznamo Josipa Ipavca
Josip Ipavec, ki se je rodil Gustavu kot sedmi otrok, je v Gradcu končal študij medicine, potem pa nekaj mesecev služboval na Dunaju kot vojaški zdravnik in se ob tem izpopolnjeval v instrumentaciji pri Aleksandru Zemljinskem, tedaj prvem dirigentu dunajske ljudske opere. Josip je deloval v drugem obdobju in zanj narodnostni vidiki niso bili več odločilni, močno pa so ga mikali umetniško izpovedni izzivi.

Ko se je Josipov oče Gustav zaradi bolezni odpovedal svoji ordinaciji, se je njegov sin odločil, da bo prevzel dobro utečeno zdravniško dejavnost v domačem kraju, v prostem času pa se je posvečal komponiranju. Njegovo najbolj znano delo je pantomima Možiček, s katero je ustvaril prvi slovenski balet, ki je doživel več uspešnih izvedb v Gradcu, Trstu, Olomucu in drugje.

Če je imel Možiček velik uspeh, pa to za opereto Princesa vrtoglavka, ki je nastala po libretu Mare Čop Berksove, sprva ni veljalo, saj je Josip Ipavec zaman iskal možnosti za izvedbo celotne operete, praizvedbo je dočakala šele po njegovi smrti leta 1997 v SNG-ju Maribor. To je bila scensko in kostumsko razkošna predstava s pravim ognjemetom spevnih melodij, za katero je libreto na novo napisal ddr.Igor Grdina, ki bo v oddaji pojasnil, v čem so bile šibkosti prvotnega libreta.

Josip Ipavec je napisal tudi vrsto samospevov, upal je, da bo lahko uspel predvsem z uglasbitvijo nemških pesmi, zato je izbiral nemška besedila, a za samospeve žal ni našel založnika. Nekaj jih je napisal tudi na slovensko poezijo in ob letošnjem kulturnem prazniku jih bo skladatelju v spomin izvedla Šentjurčanka Urška Arlič Gololičič, solistka ljubljanske Opere.

Za Opus je Gololičičeva v ljubljanski Operi ob spremljavi Marka Hribernika, sedanjega umetniškega direktorja ljubljanske Opere, izvedla Josipov samospev V tujini in spregovorila o tem, kako občuti to glasbo.

Tragična smrt
Josip Ipavec bi najbrž ustvaril še veliko večji opus, če ne bi pri 36 letih zbolel in 12 let pozneje žalostno končal, zmrznil je namreč na kozolcu v bližini svojega doma v Šentjurju. Ob tem se nam same po sebi ponujajo vzporednice s Hugom Wolfom, oba sta se namreč v mladosti okužila s sifilisom, ki je pri obeh čez nekaj let povzročil okvaro možganov, kar je vodilo v blodnje in duševno zmedenost. Ta latentna bolezen je skozi zgodovino vse do odkritja penicilina ugonobila več velikih umetnikov, kot so Schubert, Smetana, Donizetti, med pisatelji pa med drugim Heineja in Nietzscheja.

Josip Ipavec ostaja tragični junak slovenske glasbe pred 1. svetovno vojno. Najbrž bi njegova glasba doživela lepšo usodo, če ne bi zbolel in če se ne bi leta 1914 začela prva svetovna vojna. Splet nesrečnih okoliščin njegovi ustvarjalnosti ni bil naklonjen, vsekakor pa je Josip po kompozicijski plati družinsko tradicijo celo prerasel in ji dal prave svetovljanske razsežnosti.

O bogati glasbeni in zdravniški zapuščini se lahko poučimo v Muzeju Ipavčeva hiša v Šentjurju, kjer je na ogled stalna razstava, ki se osredotoča na čas od prihoda Ipavcev v Šentjur do smrti Josipa Ipavca kot zadnjega predstavnika rodbine, ki je združeval skladateljstvo in zdravniško prakso.

Kaj pa ženska stran rodbine?
Rodbina Ipavcev pa ni znana zgolj po svojih moških potomcih. Posebno slavo so požele tudi nekatere ženske predstavnice. Nečakinje Benjamina in Gustava Marija, Amalija in Fani so skupaj z Marianne Gallowitsch sestavljale jedro prvega avstrijskega damskega kvarteta. Konec 19. stoletja je bila to ena najbolj popularnih zasedb, imenovale so se sestre Čampa in nastopale po različnih evropskih dvorih, med drugim tudi v veliki dvorani znamenitega dunajskega Musikvereina. V hiši Ipavcev je razstavljen lovorjev venec, ki ga je kvartet prejel na koncertu v Lyonu v Franciji.

Občina Šentjur uporablja Ipavčevo hišo kot protokolarni objekt, v njej je tudi poročna dvorana. Nasproti tega poslopja pa je rojstna hiša Josipa Ipavca, ki je potrebna obnove, a ta za zdaj ni mogoča, ker je hiša v zasebni lasti Josipovega vnuka. Občina je pred nekaj leti uredila Ipavčev kulturni center z večnamensko dvorano.

Poleg rodbine Ipavec smo v tokratnem Opusu spoznali zanimiv par, to sta Mojca Bitenc in Domen Križaj, oba sta končala tako študij medicine kot glasbe.

Med Slovenci je veliko zdravnikov, ki so poklicno v medicini, s srcem pa v glasbi. Muzicirajo v zdravniškem in drugih orkestrih, najbolj znan je bil gotovo Pavle Kornhauser, med mlajšimi izstopata sopranistka Mojca Bitenc in baritonist Domen Križaj, ki sta se kmalu po koncu študija odločila, da se profesionalno posvetita samo glasbi. Danes jima ni žal, saj se jima odpirajo lepe možnosti tudi v tujini.