S predavateljem na ljubljanski Ekonomski fakulteti smo se pogovarjali o gospodarskih razmerah in pričakovanjih, dotaknili smo se nevarnih eksperimentov centralnih bank, ki brez zadržkov v finančni sistem vlivajo ogromne količine denarja, kar ustvarja premoženjske balone, krepi inflacijska pričakovanja in bi lahko v neslutene višave pognalo vrednost bitcoina.

Epidemija je vse postavila na glavo, tudi v gospodarstvu, ki lahko diha le zaradi bilijonskih svežnjev vlad in centralnih bank. Trenutno nikogar ne skrbi, ker se zadolženost skokovito povečuje in ker centralne banke neutrudno tiskajo denar, navadili pa smo se že na ničelne ali negativne obrestne mere. Kako vidite to shizofreno realnost?
Časi so sila nenavadni. Širok pojav negativnih obrestnih mer je zagotovo nekaj, česar finančna in ekonomska teorija ni najbolj vajena. Navajeni smo, da je časovna vrednost denarja pozitivna. Stvari so se res temeljito spremenile. Kar je bilo še pred dobrim desetletjem v prejšnji gospodarski krizi nekaj popolnoma nesprejemljivo, veliko zadolževanje držav, zadolževanje s pomočjo primarnih emisij, je postala nova normalnost. V neskončnost tako seveda ne bo šlo. Kvantitativno sproščanje z veliko neposredno emisijo denarja se je sicer začelo že s finančno krizo 2008-2012 in se je zdaj le pospešilo. Opažamo res ogromno neposredne emisije denarja, posojilne dejavnosti poslovnih bank je pa malo.

Kljub zdravstveni krizi in zapiranju gospodarstev se v Sloveniji vsaj največja podjetja za zdaj dobro držijo, verjetno predvsem zaradi vseh spodbujevalnih ukrepov. Kaj se bo zgodilo, ko bo epidemije konec in bo državna pomoč usahnila? Kakšna bo vrnitev v realnost, bo turistični sektor lahko, denimo, našel delovno silo in se spet postavil na noge?
Trenutno je s temi ukrepi tako, kot da bi gasili požar. Pogosto lahko voda naredi več škode kot ogenj. Ko bo konec ukrepov in minimalnega dohodka, bomo videli, kaj bo ostalo na pogorišču in kdo bo preživel. Sem pa vendarle optimističen. Podjetja se izjemno prilagajajo novim razmeram, veliko jih gre v digitalni svet. Strinjam se z opozorili, da bi lahko panoge, ki so v najhujšem krču, na primer gostinstvo in turizem, znašle v hudem pomanjkanju delavcev, ko se bodo gospodarstva spet odpirala. Turizem in gostinstvo sta panogi, ki sta se že prej borili za delavce. Veliko ljudi, ki tam ni našlo zaposlitve, je trajno zapustilo panogo. Nikoli namreč ne veš, kdaj bo spet kakšen "lockdown". Zakaj bi se vračal in tvegal, če si v novi službi zadovoljen? Oživitev nekaterih dejavnosti zna biti skratka zato težavno.

Z negativnimi obrestmi svet za zdaj nima večjih težav, se pa že kažejo posledice v obliki napihovanja vseh vrst premoženja ...
Vsekakor se kapital seli v premoženje, kjer je donos vsaj ničeln, če že ne pozitiven. Nekih večjih posledic za svetovno gospodarstvo za zdaj negativne obresti nimajo, se pa zna to obrniti in imeti zelo hude posledice. Zategovanje pasu namreč nima enakega vpliva kot sproščanje. Je pa tako, da celotna razpoložljiva vrednost denarja ni odvisna le od centralnih bank, ampak tudi od aktivnosti poslovnih bank in ta multiplikator poslovnih bank se krči. Opažamo lahko, da se celotna razpoložljiva količina denarja ne povečuje toliko, kolikor denarja ustvarijo primarne banke.

Skratka, centralne banke tiskajo denar, ki pa na koncu ne gre tja, kamor bi moral iti, torej v naložbe. Kako to rešiti?
Banke še vedno financirajo dobre projekte. Problem je, da je naložbena dejavnost zastala, in tu ne pomagajo niti ničelne obresti. Vsi so v krču in čakajo, kaj se bo zgodilo. Desetletje in več na bankah poslušamo, kako si želijo dobrih projektov in da se utapljajo v presežni likvidnosti ter da bi radi investirali, a ne morejo v slabe projekte. Banke potrebujejo dobro pripravljene projekte, ki bodo imele pričakovano pozitivno vrednost. Trenutno manjka pravih idej ...

So pa takšne razmere ugodne za vse, ki imajo hipotekarna posojila. Bi vi trenutno vzeli 10-letno posojilo z variabilno obrestno mero ali pa raje ne bi tvegali in bi izbrali fiksno obrestno mero?
Z vidika tveganja je vprašanje preprosto, saj tvegam bolj, če vzamem variabilno obrestno mero kot pa fiksno. Pri fiksni obrestni meri je vse jasno, ni nobenega tveganja. Če vas pa zanima, kaj se bo pod črto izkazalo za cenejše, pa to postane zelo težko vprašanje. Pričakovanja so, da bodo obrestne mere sčasoma, v letu ali dveh, postale ponovno pozitivne. A koliko pozitivne in ali bo to odtehtalo plačevati pozitivne obresti od prvega dne, je težje vprašanje. Previden človek bi sicer v času, ko se pričakuje zgolj povečanje obrestnih mer, vzel posojilo s fiksno obrestno mero, tudi če je to nekoliko dražje. To je nekako tako, kot kupiti zavarovanje – splača se, tudi če ti hiša ne pogori.

Menite, da bo res letos nastopilo gospodarsko okrevanje, kot ga napovedujejo?
S cepljenjem vidimo luč na koncu predora. Kažejo se sicer težave pri dobavi cepiva, tudi farmacevti in dobavitelji priznavajo, da gre počasi. Kako dolgo bo trajalo, da dosežemo precepljenost, ali bo to 6 ali 10 mesecev, je težko reči, a zaradi cepiva se prihodnost zdi svetlejša. Verjetno bomo zato lahko dosegli te cilje, ki so postavljeni za 2021, govorimo o 3- do 5-odstotni rasti BDP-ja. To nas res ne bo postavilo tja, kjer smo bili, vseeno pa bomo videli solidno okrevanje.

V enem od člankov ste zapisali, da potek epidemije sledi Lafferjevi krivulji. To pomeni, da tako kot obstaja optimalna davčna stopnja za maksimizacijo pobranih davkov, obstaja tudi optimalna količina ukrepov za zajezitev epidemije. V zadnjem času se je pogosto omenjala možnost popolnega zaprtja gospodarstva. Kakšen pristop bi bil najbolj optimalen?
Čedalje močnejše gibanje v svetu je #zerocovid gibanje, za katerega zagovorni pravijo, da je bolj učinkovito s kratkotrajnimi popolnimi zaprtji spraviti število okužb na nič ali blizu temu. Najuspešnejše države v boju proti epidemiji (Nova Zelandija, Kitajska ...) ubirajo tak pristop. Edini moj pomislek glede tega je, ali je ukrepe po zgledu Nove Zelandije mogoče izpeljati v eni sami evropski državi. Za kaj takšnega je vsaka država preveč odprta in soodvisna od preostalih članic. Če bi se nam na ravni EU-ja uspelo dogovoriti za takšen pristop in takrat začasno zapreti zunanje meje, potem morda. Za "kitajski" pristop pa sta svoboda posameznika in pravica do zasebnosti v Evropi preprosto previsoki vrednoti, in prav je tako.

Od česa bo še odvisno okrevanje?
Predvsem od svetovnih tokov. Globalizacija je imela več desetletij zelo eksponentno rast. Do leta 2010 je svetovna trgovina rasla po stopnji blizu 10 odstotkov letno. Po letu 2010 se je ta globalizacija z vidika uvoza in izvoza skoraj ustavila. Za 2020 sicer še ni podatka, a zelo verjetno je, da je trgovina močno padla. Svetovna trgovina je bila ena glavnih gonilnih sil svetovne gospodarske rasti. Lahko le ugibamo, kaj se bo dogajalo, tu so tudi odnosi na trikotniku ZDA – Kitajska – Evropa. Niti Rusija ni zanemarljiva. Vse to bo vplivalo na rast in negotovosti je veliko. Skratka, kako hitro bo krize konec, ni odvisno samo od epidemije, ampak tudi od teh mednarodnih odnosov. In seveda od spremembe politične moči v ZDA. Demokrati so prevzeli absolutno oblast. Imajo predsednika in večino v obeh domovih parlamenta. Nekatere skrbi, kaj se bo dogajalo. Morda bo šlo preveč v socialno noto, v "socializem". Ameriški socializem je sicer v ekonomiji še vedno nekaj strahotno desnega za evropske razmere, ampak vseeno nekatere skrbi, da bo to zaviralo rast v ZDA, drugi pa spet trdijo, da bi lahko dalo rasti nov pospešek.

Kakšne težave vidite v tem, če bi demokrati ZDA približevali socializmu?
To, čemur Američani rečejo "socializem", je za Evropejca precej sredinsko, morda celo desnosredinsko. Za ponazoritev tega vzemimo zgolj to, da je kanclerka Angela Merkel izjavila, da so ji stališča predsednika Bidna precej bližje, kot so ji bila Trumpova. Za Evropo bo premik ZDA nekoliko v levo verjetno pozitiven. Mehčanje ZDA ima lahko dober vpliv tudi na odnose s Kitajsko in s tem na celotno svetovno gospodarstvo. Dvomim tudi, da bi bil premik v levo tako velik, da bi to zmanjšalo ameriško rast ali celo pognalo ZDA v recesijo.

Dolar naj bi še izgubljal vrednost. Kakšne težave bi lahko to povzročalo gospodarstvom?
Padec dolarja pomeni krepitev vrednosti drugih valut, tako evra kot juana. To v ZDA zmanjšuje konkurenčnost. Za Američane, ki so veliki uvozniki, izdelki postajajo dražji. Kitajska je zelo odvisna od ameriškega uvoza. Če bo zaradi močnega juana trpela trgovina, bo trpela tudi kitajska rast. Veliko dejavnikov je.

Vse bolj se omenja tudi verjetnost, da bo inflacija ušla izpod nadzora. Je to res tako veliko tveganje?
Težko je napovedati, kdaj se bo inflacija prebudila. Po vsej znani ekonomski teoriji bi morali videti inflacijo, a bi jo videli že pred šestimi, sedmimi leti ... Če se prebudi povpraševanje in če se bo povečal optimizem v gospodarstvu, bo to res povzročilo pritisk na cene in zvišalo inflacijska pričakovanja.

22 milijard evrov imamo Slovenci na bankah, ki so začele zaračunavati ležarine. Kako ta denar oplemenititi?
Naložbe je treba razpršiti. Večino je treba dati v netvegane naložbe, nekaj pa tudi v tvegane. Delnice so še vedno relativno podcenjene, vsaj v primerjavi z drugimi naložbami. Dolgoročno je to dobra naložba. Del premoženja je treba dati v obveznice, v zlato, ki na dolgi rok ohranja premoženje, nekaj malega pa tudi v tvegane naložbe, kot so kriptovalute.

Ste tudi sami kupili kakšen bitcoin oziroma del bitcoina? Se vam zdijo napovedi, da bo dosegel 100 tisoč ali celo 200 tisoč dolarjev, pretirane?
Nekaj malega premoženja imam v kriptovalutah. Res majhen delež, ker je to res visoko tvegano. Kriptovalute, vključno z bitcoinom, so trenutno ultimativno na veri utemeljeno premoženje. Nimajo nikakršne prave uporabne vrednosti (kot na primer zlato) in ničesar otipljivega v ozadju (na primer gospodarstva, kot ga imajo klasične valute). Vrednost mu daje zgolj vera, da je nekaj vreden. A ta ultimativna psihološka komponenta mu daje možnost, da seže v neslutene višave. Glede na to, kar smo videli v dobrem desetletju njegovega obstoja, se mi napovedi, da bi lahko dosegel ali celo presegel 100 tisoč dolarjev za bitcoin, ne zdijo pretirane.