Nekdanji predsednik Evropske centralne banke (ECB) bo skušal pomagati državi, ki se je znašla v politični in zdravstveni krizi ter recesiji.

Draghi, ki je v italijanski javnosti znan kot "super Mario", že nekaj časa velja za najboljšo izbiro za premierja, ki bi Italijo popeljal iz sedanje krize.

Draghi: "Smo v težkih trenutkih"

"Zahvaljujem se predsedniku republike za zaupanje, ki mi ga je izkazal. Smo v težkih trenutkih," je po srečanju z Mattarello povedal Draghi in dodal: "Izzivi so premagati pandemijo, končati kampanjo cepljenja, ponuditi odgovore na vsakodnevne težave in znova zagnati državo."

Izrazil je prepričanje, da bodo po pogovorih s strankami, parlamentarnimi skupinami in socialnimi partnerji našli enotnost ter da bodo lahko podali odgovoren odgovor.
Na pogovorih bo skušal ugotoviti, ali bi imela morebitna vlada pod njegovim vodstvom zadostno podporo v italijanskem parlamentu.

Takoj po srečanju z Mattarello se je nekdanji predsednik ECB-ja odpravil v parlament. Tam se je ločeno srečal s predsednikom poslanske zbornice Robertom Ficom in predsednico senata Elisabetto Casellati.

Podpora vprašljiva

Ali bo dobil zadostno podporo med strankami celotnega političnega spektra, je sicer še pod velikim vprašajem. Vodstvo največje parlamentarne stranke Gibanje petih zvezd je možnost, da bi podprli tehnično vlado pod Draghijevim vodstvom, zavrnilo. Edina možna vlada je po njihovem mnenju politična vlada. V stranki so sicer glede tega razdeljeni.

Sorodna novica Tatjana Rojc: Težki časi zahtevajo odgovorne politike

V skrajno desni stranki Liga Mattea Salvinija pa so ponovili poziv k predčasnim volitvam. "Suverenost pripada ljudstvu," je povedal Salvini. S tem se je strinjala tudi njegova zaveznica Giorgia Meloni, ki vodi skrajno desno stranko Bratje Italije.
V desnosredinski stranki nekdanjega premierja Silvia Berlusconija Naprej Italija medtem niso zaprli vrat za pogovore z novim mandatarjem. Tudi iz levosredinske Demokratske stranke, ki je bila del dosedanje koalicije pod vodstvom Giuseppeja Conteja, so sporočili, da so se "pripravljeni pogovarjati za dobro države".

Mattarellovo potezo je prav tako pozdravil vodja stranke Živa Italija Matteo Renzi, ki je z izstopom svoje stranke iz vlade sprožil politično krizo.

Če bo Draghi dobil zadostno podporo v parlamentu, bo moral izbrati ministrsko ekipo, ki jo bo zaprisegel Mattarella. Šele nato bo vlada uradno prevzela vodenje države od Contejeve vlade, ki od odstopa sredi preteklega tedna opravlja tekoče posle.

Tehnična vlada

Politolog z rimske univerze Luiss Lorenzo Castellani je ocenil, da bo morebitna vlada pod Draghijevim vodstvom močno tehnična. "99 odstotkov vladnega programa bosta predstavljala pandemija in sklad za obnovo," je povedal.

Italijanski predsednik je mandat za sestavo vlade Draghiju podelil, potem ko mu je predsednik poslanske zbornice Roberto Fico v torek sporočil, da stranke dosedanje koalicije ne morejo več sestaviti nove vlade. Tako se bo moral 56-letni pravnik Giuseppe Conte po približno dveh letih in pol in vodenju dveh vlad dokončno posloviti s premierskega položaja.

Uglajen in zadržan

"Mario Draghi je izredno dobro pripravljen in odločen človek," je dejal profesor strategije na milanski politehnični poslovni šoli Giuliano Noci. "S podporo države in parlamenta bo zagotovo lahko Italijo popeljal iz krize," je dodal.

73-letni Draghi v mednarodni javnosti velja za uglajenega in nekoliko zadržanega ter izjemno pronicljivega in sposobnega finančnika, čigar javna podoba se močno razlikuje od tipičnega italijanskega politika.

V času, ko je bil na čelu ECB-ja, je bil znan po frazi "kar koli je potrebno". Osem let pozneje, ko je vajeti te institucije predal Francozinji Christine Lagarde, je naslednici svetoval, naj se nikoli ne vda.

Bogata kariera

Draghi je diplomiral na znameniti rimski univerzi La Sapienza, doktorat iz ekonomije pa si je leta 1977 pridobil na eni najbolj uglednih svetovnih visokošolskih ustanov Massachusetts Institute of Technology iz ZDA. Nekaj časa je poučeval ekonomijo na univerzi v Firencah, nato je bil med letoma 1984 in 1990 predstavnik Italije v odboru izvršnih direktorjev Svetovne banke. Že njegov oče je sicer sodeloval pri oblikovanju povojne italijanske denarne politike.

Med letoma 1991 in 2001 je opravljal naloge generalnega direktorja na italijanskem finančnem ministrstvu. V tem času je med drugim vodil odbor za privatizacijo državnih podjetij, sodeloval pri pripravi več svežnjev gospodarske in finančne zakonodaje ter pripravil proračunsko reformo, ki je Italiji omogočila vstop v območje evra.

Vodenje italijanske centralne banke je prevzel konec leta 2005, ko je zaradi spornega vmešavanja v prevzemov italijanskih bank moral oditi njegov predhodnik Antonio Fazi. Poznavalci mu priznavajo, da mu je uspelo povrniti ugled centralne banke.

Med letoma 2006 in 2011 je opravljal naloge predsedujočega Forumu za finančno stabilnost, ki združuje najpomembnejše svetovne finančne ustanove v snovanju ukrepov za zagotavljanje globalne finančne stabilnosti.

Razdor v ECB-ju

Novembra 2011, ko je območje evra pretresala finančna kriza, je bil imenovan za naslednika Francoza Jean-Clauda Tricheta na čelu ECB-ja. Pod njegovim vodstvom je ECB sprejemal odločitve, ki so se ob uvedbi skupne evropske valute leta 2000 zdele nepredstavljive.

Svet ECB-ja je obrestne mere znižal na zgodovinsko nizko raven, nekatere celo v negativno območje, likvidnost v finančnem sistemu pa je povečal z obsežnimi programi odkupov vrednostnih papirjev, predvsem državnih obveznic.

Po mnenju številnih je obvaroval evro in Evropsko unijo (EU) v nevihtnih časih. Po drugi strani si je z ekspanzivno in nekonvencionalno denarno politiko v času predsedovanja ECB-ja pridobil mnogo kritikov.

Vodenje denarne politike pod njegovo taktirko je predvsem ob koncu njegovega mandata vneslo razdor med člane sveta ECB-ja, pokazal pa se je globok prepad med guvernerji centralnih bank iz bolj severnih članic in Francije ter tistimi iz perifernih držav bolj na jugu evrskega območja. Nesoglasja so se preselila celo v javnost.