Njegove knjige prinašajo vpogled v vsakdan preprostih ljudi, premnogokrat odrinjenih na rob družbe, njegova poezija poboža in dvigne, ko se zdi dan še tako temen. Kot pravi, nikoli ni pričakoval, da bo končal tu, kjer je zdaj.

Ko se je po srednji šoli v Murski Soboti odpravil v Ljubljano, ni poznal nikogar. Po neuspešnem vpisu na likovno akademijo, še sanjalo se mu ni, kakšen je proces, da obstajajo priprave na preizkus, da štejejo tudi poznanstva, je vpisal študij na takratnem FSPN-ju. Takrat verjetno zelo boleča zavrnitev se danes zdi kot blagoslov. Kot se ena vrata zaprejo, se odprejo druga. "Velikokrat v življenju sem pravzaprav stvari postavil na kocko, kar je zelo negotovo. Ampak ko so se mi pokazale neke srečne okoliščine, sem jih zmeraj uporabil. Torej bolj kot usoda je verjetno pomembno, da prepoznaš te neke srečne okoliščine in da jih uporabiš, da si v pravem trenutku upaš," razmišlja o svojem vodilu skozi življenje.

Ob študentskem delu na Radiu Slovenija je začel pisati in si utirati pot med pisateljsko srenjo. "Ko sem prišel v Ljubljano, sem pravzaprav prišel v okolje, kjer sem bil spet bolj ali manj na cesti, ker nisem imel sorodnikov, nisem imel znancev, nisem imel nikogar razen tistega, ki sem ga pobral spotoma. Takrat mi je pisateljska druščina, žal so zdaj večinoma že pokojni, to so bila velika imena slovenske književnosti, res veliko pomagala. Pomagali so mi vključiti se."

Prvi roman Peronarji
V slovenski literarni prostor je vstopil leta 1982 s prvencem Peronarji. Vse drugo je zgodovina, bi lahko rekli. Do danes je objavil več kot sto monografskih del, piše romane, pesmi, radijske igre, podpisal se je tudi pod več scenarijev.

Za svoje literarno delo je prejel več nagrad: Kajuhovo za roman Raza, nagrado Prešernovega sklada za roman Ki jo je megla prinesla, kresnika za romana Namesto koga roža cveti in Muriša ter večernico za zbirko pravljic Mislice. Njegova dela so bila prevedena v številne svetovne jezike, je pa tudi rekorder po številu ekraniziranih romanov (Mokuš, Halgato, Petelinji zajtrk, Traktor, ljubezen in rock'n'roll, Hit poletja in Šanghaj), pri večini je sodeloval kot scenarist. "Nikoli, ko pišem knjigo, ne razmišljam o filmu, o ekranizaciji. Ker se ta moj romaneskni postopek in pisanje scenarija zelo razlikujeta. Če poenostavim: v romanu sem tako rekoč del dogajanja in potujem skozi roman s svojim junaki, kot nekdo, ki je v dialogu z junaki. Pisanje scenarija, drame ali radijske igre, skratka del, ki imajo tudi bolj dramsko strukturo, pa zahteva pogled od zunaj."

Namesto klasične biografije vznemirljiva trilogija
Njegov zadnji roman Kurji pastir prinaša pretresljiv vpogled v pisateljevo otroštvo. Kot pravi, je bil z založbo dogovorjen za biografijo, na koncu bralce čaka trilogija njegovega življenja. "Zgodilo se je, da sem po pol leta pisanja ugotovil, da imam že več kot 150 strani, pa da sem v romanu star šele dva dni," pove hudomušno. Z metodo aktivne imaginacije, ki jo je C. G. Jung sicer razvijal v psihoterapevtske namene, se je pisatelj vrnil v čas svojega otroštva na obrobju vasi, ki ga je zaznamovala huda revščina, a tudi brezpogojna ljubezen mame in očeta, ki sprva ni bil prepričan, ali je res njegov, pa tudi mističnost streljaj stran živeče romske skupnosti. "Moje zgodnje otroštvo je bilo takšno, da sem bil tako rekoč do osnovne šole odrezan od knjig, a imel sem to srečo, da so bili okoli mene pripovedovalci, ki so mi nadomeščali branje."

Kot je v obrazložitvi Prešernove nagrade zapisala Irena Avsenik Nabergoj, se v Lainščkovi poeziji arhetipski drobci in pesniške slike ravninske pokrajine stapljajo s panonsko melanholijo in osebno ljubezensko vizijo. /…/ Številni miti, legende, pravljice in ljudsko izročilo ter književnost, ki s svojo notranjo resnico plemenitijo naše življenje, so za Lainščka zgodbe o ljubezni. Le najvišja vrednota ljubezni, ki je tudi najbolj resnična in brezpogojna, na večni tehtnici dobrega in zlega, človeku pomaga k dobremu, mu podeljuje smisel in nam omogoča, da naše bivanje na tem svetu lahko ostaja človeško.

S pisateljem sva se, času primerno, pogovarjala prek spletnega videopogovora. Ni isto kot v živo, a videti obraz je bilo več kot le slišati glas. Zunaj je naletaval sneg, spokoj nedeljskega jutra je zarisal smer pogovora, ki ga lahko preberete v nadaljevanju.

Prešernovo nagrado dobivate kot razmeroma mlad ustvarjalec. Pred leti se je eden od prejemnikov spraševal, ali je prejem nagrade znak, da mora prenehati ustvarjati, in seveda v isti sapi zatrdil, da se to ne bo zgodilo. Je mogoče tudi vas v tem pogledu nagrada presenetila, saj ste sredi izjemnega ustvarjalnega naboja?
Nagrada me je vsekakor presenetila, ampak jo sprejemam z veseljem in tudi s spoštovanjem do vseh tistih, ki so jo že prejeli. Sliši se resno. No, saj pravzaprav tudi je. Dobil sem jo za življenjsko delo. To ti nekako prišepne, da si že v letih, in potem se tudi malce ustrašiš. Moram namreč reči, da se še ne počutim tako. V eni od zbirk imam verz, ki govori o tem, da nisem odraščal z leti. Pa še verz iz pesmi Arsena Dedića slišim: "Nikogar ne bo, da bi bil z mano mlad, če se vsi postarate …" Kdo bo ob tem dejal: "Saj smo vedeli, da si puer aeternus." Sam pa bom rekel: "Verjamem. Ampak jaz nisem vedel …"

V zadnjih mesecih ste bili v ospredju zaradi najnovejšega romana Kurji pastir, ki je, kot ste razkrili, prvi del trilogije o vašem življenju? Kako napredujete z drugim delom?
Te trilogije pravzaprav nisem načrtoval. Naneslo je, da sem po pol leta pisanja ugotovil, da imam že več kot 150 strani, pa sem v romanu star šele dva dni. Poklical sem urednika Mitjo Čandra in ga vprašal, ali bi se dalo izid romana za kako leto prestaviti, saj mi ne gre vse po načrtih. Ker je založba že nekaj časa čakala na ta roman, je Mitja dejal, da bralcev ne bi rad več vlekel za nos. Svetoval mi je, naj pač napišem več romanov s to tematiko. Tako sva se zelo na hitro dogovorila za trilogijo. To mi je veliko pomagalo, saj mi ni bilo treba na silo spreminjati strukture romana. Vse je lahko šlo naprej z običajnim tokom. Roman Kurji pastir je sklenjena celota, ki ji bo sledil nov roman, ki mu zdaj rečem Druga knjiga. Vse skupaj se mi je spremenilo v zanimivo pisateljsko popotovanje in upam, da se bo tudi srečno tudi končalo.

Ko sem brala knjigo, sem se večkrat ujela pri misli, ko sem zadržala dih, češ upam, da bo vse v redu. Potem sem si pa rekla, pomiri se no, gre za vašo življenjsko zgodbo, seveda se bo vse v redu izteklo.
To je zanimivo opažanje, ki ga v teh dneh pogosto slišim. Mogoče je posledica posebne strukture romana, s katero sem se veliko ukvarjal in je povezana s časom. Morda zato lahko prihaja do suspenza, ki je za bralca zanimiv oz. ga drži v napetosti. Po mojem mnenju je v tem lahko neki odgovor. Ali pa je vse skupaj tako sugestivno. A to res težko ocenjujem. Zdaj sem že v položaju, ko se lahko le še gledam v očeh bralcev in na podlagi odzivov izvem kaj, česar se med pisanjem verjetno niti nisem zavedal.

Po romanu namreč običajno sledi obdobje, ko se znajdeš v praznini in niti ne veš več natančno, kaj si napisal. Odhajaš iz zgodbe, se oddaljuješ in napisano se ti potem dejansko vrača prek tega, kako to doživljajo drugi. Na eni strani novinarji, na drugi kritika, predvsem pa te seveda zanimajo bralci. Kot kaže, sodim med avtorje, ki so deležni številnih bralskih odzivov. Čeprav je roman izšel v času epidemije, tako rekoč tisti dan, ko so se knjigarne zaprle, je bil dejansko razprodan, še preden so se znova odprle. To je res neka zelo specifična situacija, ampak verjetno jo gre pripisati tudi nekemu mojemu bralskemu krogu. Na eni strani so tu tudi družbena omrežja, od Facebooka do Instagrama, na drugi strani pa je neposredna povezanost s številnimi bralci. Ljudje me preprosto pokličejo po telefonu in mi začnejo pripovedovati o branju. Ob tem včasih kar malo pozabijo, da sem to jaz napisal, da poznam vsebino. Ampak tako jih zanese. Včasih mi skušajo obnoviti celo zgodbo (smeh).

Skratka, hočem reči, da prihaja to do mene, in vse skupaj omenjam zato, ker mi je dragoceno. Sploh v tem prvem obdobju, ko se moraš srečati z delom, ki si ga odložil, na način, da ga znova posvojiš in se ti znova približa.

Gotovo je velik dejavnik pri tem stiku to, da ste tudi vi tako odprti. Velikokrat recimo bralci čutimo, da je neki zid med nami in ustvarjalci, zato si ne bi upali nagovoriti umetnika, ne čutimo te odprtosti, da bi lahko povedali ali pa izrazili mnenje. Pri vas pa je to že od nekdaj nekako čisto naravno. Pa vas mogoče kdaj to vseeno obremenjuje?
Pravzaprav moram reči, da sem tudi glede tega prehodil dolgo pot. So bila obdobja, ko sem živel zelo odmaknjeno. Navsezadnje sem na neki način pobegnil iz Ljubljane, ker sem se želel umakniti nekam, kjer bom lahko v miru pisal. Ampak z leti so se ti stiki z bralci stkali na različne načine. Slovenija je vendarle tako majhna, da jo v življenju kar nekajkrat vso obhodiš. Veliko sem gostoval po knjižnicah, po šolah, osnovnih in srednjih, in veliko gostoval z glasbenico Ditko. S temi literarno-glasbenimi koncerti sva obkrožila Slovenijo in vse to je prinašalo stike z bralci, ki so res dragoceni. To me res ni nikoli obremenjevalo, ker vendarle so to ljudje, ki radi berejo knjige. Saj mislim, da jih ne zanimam jaz, temveč moje knjige, in to imamo skupnega. Ker moje knjige tudi mene zanimajo (smeh).

Zadnjič sem poslušala pogovor z vami, v katerem ste dejali, da v knjigi ne želite brati refleksije avtorja, temveč da je za vas pomembna zgodba. Kjer se začne komentar, je to že esej. Kurji pastir je zgodba, a je zgodba o vas, prav zato jo še toliko bolj požiramo, ste nam še bližje. In si drznem reči, da sočustvujemo z vami, z vašo mamo, z očetom in vsemi luknjami, ki jih krpa na cestah, za katere skrbi.
Kakor koli pogledam, sem predvsem pripovedovalec zgodb. Res zelo spoštujem bralca. Tako kot pravzaprav spoštujem vse ljudi okoli sebe in edino, kar skušam narediti, je, da jim skušam s pomočjo zgodbe nekaj povedati. Moje zgodbe imajo zagotovo to lastnost, da niso komentirane. Preprosto želim, da si bralec sam ustvari neko svoje mnenje ali pride do kakega spoznanja. In če je zgodba dovolj arhetipska, če je dovolj taka, da lahko spregovori, je potem verjetno pomembnejši bralčev komentar kot pa to, kar si ob tem misli avtor. Sam zelo rad berem znanstveno literaturo, esejistiko, mislim pa, da to ni del literarnega pripovedništva na ta način, kot si ga jaz zamišljam. Seveda pa obstajajo zelo različni avtorji in vsi pristopi so pravilni, če tako rečem. Pač govorim o sebi in svojih avtorskih strategijah.

V moje otroštvo so zgodbe prišle zelo zgodaj. Bilo je tako, da sem bil tako rekoč do osnovne šole odrezan od knjig, a imel sem to srečo, da so bili okoli mene pripovedovalci, ki so mi nadomeščali branje. Nezavedno sta starša oz. predvsem oče uporabljala te zgodbe za neki vzgojni namen. Oče je bil pač tak, da mu je šlo zelo slabo z napotki, vzgojnimi prijemi, sporočilo je običajno podal v obliki zgodbe. Že takrat sem začel razumevati to moč zgodbe, za katero zdaj vem, da je bistvena. Ves svet si razlagamo s pomočjo zgodb. Zgodbe imamo raje kot pridige.

Tudi vrednote se ohranjajo z zgodbami.
Morda zato pogosto govorim o pesniški resnici. Govorim o tem, da prav potovanje zgodb ohranja civilizacijo. S pomočjo mitov, legend, pravljic, klasične in žive literature potujejo skozi stoletja zgodbe in tihotapijo skozi čas vrednote. Tudi v tem času, ki je glasen in poln šumov, vendarle s pomočjo zgodb prihajajo do nas temeljne civilizacijske vrednote. Zato me pravzaprav ni strah, da bi literatura izgubila svojo vrednost in svojo vlogo. Ni me strah, da bi se te civilizacijske vrednote, ki nam pomagajo, da po človeško prebivamo na tem svetu, kje porazgubile. Ko se morda vendarle bodo, pa bo tako in tako konec civilizacije, kakršno poznamo in ji pripadamo.

Ob tem me niti malo ne skrbi, da klasično knjigo vse bolj nadomeščajo drugi nosilci sporočila. Zgodbe so vendar potovale že pred Guttenbergom in bodo potovale tudi po njem. Če zremo v neko prihodnost, ko te klasične knjige mogoče ne bo več ali pa bo zelo butična, bodo zgodbe še zmeraj potovale. Zato pravzaprav z lahkoto sprejemam vse te nove medije in nosilce sporočil. Od spleta do družbenih omrežij, elektronske knjige in vsega, kar bo še prišlo.

Že prej ste omenili, pa tudi veliko sem brala o tem, da že leta potujete po svojem nezavednem. Kako se je to pri vas začelo in kako to uporabljate v praksi? Ko odraščamo, pridemo do vzorcev, ki so nam jih starši predali. Kako to, da ste šele zdaj raziskovali otroštvo, ki nas tako zaznamuje, in od kod sploh sila, da vas je to povleklo?
To je dolga zgodba, ki jo običajno začnem razlagati, pa le redko pridem do konca. O nečem, s čimer se že tako dolgo ukvarjam, se pač ne da na kratko povedati. Vsekakor se je vse skupaj začelo, ker sem ob pisanju opažal, da se mi v času navdiha dogajajo stvari, ki običajno niso razumljive. Po mojem takratnem dojemanju je to sodilo v območje paranormalnega, zato o tem niti s kolegi nisem veliko govoril, ker sem imel občutek, da tega ne bi razumeli oz. bi me imeli za čudnega. Iz te zadrege me je potem dejansko spravilo šele spoznavanje Junga, ki sem ga začel brati po naključju, čeprav zdaj obenem menim, da to niti ni bilo naključje. Skoraj v celoti je bil odlično preveden v srbski jezik. V kovčku sem prinesel domov vse, kar se je dalo dobiti. Jung mi je nato postopoma pojasnil, da se mi pravzaprav ne dogaja nič paranormalnega. Ponudil je odgovore, ki so se mi zdeli dragoceni. Seveda sem spoznal njegovo analitično psihologijo, obenem pa sem ugotovil, da mi njegova dela ne pomagajo le z razlagami, temveč me tudi navdihujejo. Tako da Junga pravzaprav ves čas berem tudi kot misleca in kot mistika.

To je torej nekakšen uvod, ki pojasni to moje prvo srečanje z Jungom. Imel sem srečo, da tu blizu mene, v Rakičanu pri Murski Soboti, živi doktor Jože Magdič, ki je verjetno pri nas še zmeraj največji poznavalec Junga in ki se je tudi šolal na njegovem inštitutu. Imel sem možnost z njim spregovoriti in debatirati in tudi to mi je na neki način pomagalo.

Kar zadeva metodo aktivne imaginacije, ki jo je Jung razvijal dolgo in o tem poročal ... pri meni se je pravzaprav spremenila v neki ustvarjalni postopek, ki mi je omogočil segati v to polje nezavednega, predvsem v polje kolektivnega nezavednega. Do Kurjega pastirja sem to uporabljal pri romanih, ki se dogajajo v času, v katerem nisem živel. Recimo pri romanu Prvotnost, ki se dogaja pred 6000 leti, ali pa romanu Ločil bom peno od valov, ki se dogaja na začetku prejšnjega stoletja. Ob pripravah na roman Kurji pastir pa je pravzaprav nastala neka zelo drugačna situacija. Ko sem se dogovoril z založbo za ta roman, sem se namreč zelo zanašal na ta naš običajni spomin. Vendar sem zelo kmalu ugotovil, da ta spomin ne deluje tako, kot si zamišljam oz. kot si mi morda vsi zamišljamo. Spomnimo se sicer številnih reči, a le po drobcih. No, vsaj pri meni je bilo tako in bil sem zelo razočaran sam nad seboj. Dolgo sem potreboval, da sem se sploh nekako znašel. Potem pa sem v nekem trenutku pomislil, kaj če bi se skušal vrniti v zgodnje otroštvo na način, kot sem prej s pomočjo te metode tipal v preteklost.

Človek lahko otrpne, kajne, saj gre za vaše življenje?
Sprva se mi je ta misel zdela pravzaprav nora. Bilo me je strah in zato sem se res dolgo odločal. Ko pa sem končno le naredil ta korak, sem začuden ugotovil – vem, da se bo to zdaj čudno slišalo –, da niti ni tako hudo. Saj pa se vendarle ne srečaš z mrtvimi, kot sem nekako pričakoval, temveč so vsi ti ljudje tam še živi. Edino, kar te po drugi plati preseneti, je prej ko slej ugotovitev, da v tvojem otroštvu ni bilo vse tako, kot si to doslej nosil v svojem očiščenem spominu.

Razen če je huda travma, si zapomnimo le dobre stvari, slabe pozabimo.
No, skratka, iz vsega tega, kar sem nosil v spominu, in vsega tistega, kar mi je uspelo spraviti iz podzavesti, se je postopoma začela sestavljati neka povsem druga zgodba mojega otroštva. Moram priznati, da se dejansko te revščine, ki je bila sicer očitna, do zdaj nisem zavedal na ta način. Verjetno je ta moj zdravilni spomin vse to prekril in potlačil. Ko pa sem to mejo prestopil, se mi je nenadoma odprlo tisoč zgodb. V tem je seveda tudi razlog, da se je ta roman tako širil in se spremenil v načrtovano trilogijo. Nenadoma vem veliko več, vidim veliko več, poznam nešteto obujenih zgodb, ki bi bile sicer za zmeraj izgubljene. In kar je zame osebno morda še najpomembnejše, zdaj tudi veliko več razumem.

Je to osvobajajoče?
Vsekakor je blagodejno. Zdaj razumem, zakaj so se neke stvari zgodile tako, kot so se. Na koncu je to lep občutek, čeprav sem odkril marsikaj hudega. Zdi se mi, kot da bi se nekako na novo sestavil. Tako da pravzaprav ne vem, o tem moram še s kom debatirati, ali je bilo vendarle tu kaj psihoterapije …

Sem hotela ravno reči, da je to vaše dozdajšnje ustvarjanje s tega vidika zelo katarzično.
Da, ampak zdaj imam tudi neko težavo. Nehote sem si jo naredil z dogovorom z založbo za drugi in tretji del. Zato se pravzaprav ne smem preveč ukvarjati z analizo prvega romana. Ker se bojim, da to magijo lahko prekinem.

Tu se postavlja tudi vprašanje: ali bi se lahko Kurji pastir zgodil prej? Ali se je moralo zgoditi vse to, kar se vam je dogajalo celotno pisateljsko oz. ustvarjalno pot, da ste bili dejansko pripravljeni na vse, kar ste odkrili, in lahko to zdaj obvladate z vso kompleksnostjo, kot ste jo zdaj nakazali.

Če obstaja neko tretje oko, če obstaja neka višja logika, ki bedi nad tem, potem je vsekakor ravnala prav. Zanimivo je, kako se mi je, recimo, inicirala tista zgodba iz romana Namesto koga roža cveti, ki je tudi zgodba iz mojega otroštva in sem jo hranil za poznejši čas. Potem pa jo je sprožil Vlado Kreslin s pesmijo, ki je dala tudi naslov romanu. To je bil nekakšen tak vdor, zaradi katerega sem se v hipu odločil, da bom to napisal. Tudi to, o čemer pišem v tej trilogiji, sem na podoben način hranil za poznejši čas. Na neki način me je zdaj iniciral Mitja Čander, ki je želel mojo biografijo, nastalo pa je potem nekaj zelo drugačnega. So torej tudi neki zunanji dejavniki, ki so na to vplivali. Sem pa zelo vesel, da se mi to dogaja zdaj, saj je zagotovo drugače, kot če bi pisal prej.

Dotakniva se še vašega širšega ustvarjanja. Tudi Kurji pastir je roman, ki si ga bralec lahko zelo živo predstavlja, odvrti se kot film. Glede na to, da je bilo veliko vaših zgodb že ekraniziranih, dejansko ste rekorder med pisatelji, vas med pisanjem kdaj preveva filmska upodobitev dogajanja?
Vsekakor nikoli, ko pišem roman, ne razmišljam o filmu oziroma o ekranizaciji. Ker se ta moj romaneskni postopek in pisanje scenarija zelo razlikujeta. Če poenostavim: v romanu sem tako rekoč del dogajanja in potujem skozi roman s svojimi junaki. Pisanje scenarija, drame ali radijske igre, skratka dela z bolj dramsko strukturo, pa zahteva pogled od zunaj. Ta razlika med literarnim jezikom in filmskim jezikom pride do izraza tudi kot razlika pri branju knjige in gledanju filma. Bralec je namreč drugače udeležen, saj na neki način soustvarja oziroma gleda svoj film. Film pa vidimo vsi enako, saj se pred nami pravzaprav odvrti režiserjevo videnje.

Torej pri branju drugače sodelujemo.
Da, v tem je velika razlika. Zato to otrokom med obiski na šolah rad razlagam, ko jih skušam motivirati za branje in jim pojasniti, zakaj je branje tako pomembno.

Lahko si sam svoj režiser.
Da, na neki način. Spomnim se opažanja in časa, ko sem se veliko družil z dijaki, ker je bil moj roman Ločil bom peno od valov gradivo za maturitetni esej. Mislim, da je bilo na dolenjskem koncu. Običajno dijakinje sedejo v prve vrste, dečki so bolj zadaj. Pred pogovorom sem opazoval dijake in začel razmišljati, katera dijakinja je najbolj podobna naslovni junakinji Elici, in se mi je ta misel prenesla v pogovor. Dijake sem potem vprašal, kako si oni zamišljajo Elico, kakšna je njihova predstava o njej, katera deklica jim je najbolj podobna. Vsak, ki se je oglasil, je pokazal na drugo (smeh). V njihovi predstavi so bile te Elice zelo različne, čeprav je junakinja v knjigi kar dobro opisana.

To potrjuje, kar pravim: da pri branju imaginiramo, da smo drugače udeleženi kot pri gledanju filma. Zato vedno rečem, da se z vsakim branjem knjiga na neki način znova rodi in je zmeraj malo drugačna. To omogoča ta čudež branja.

Zato verjetno, pa še iz številnih drugih razlogov, ne razmišljam o filmu, ko pišem. Edino, kar je mogoče res, je, da je moja predstava tako zelo izpisana, da deluje kot neke slike, kot vizualni prizori, ki se zelo vtisnejo. Mislim pa, da so pomembni, ker podpirajo zgodbo. Zato sem verjetno tako zelo osredotočen na to, da bi zgodbo čim slikoviteje opremil.

Verjetno je to eden izmed razlogov, da vas imamo bralci tako radi, ker nam tako jasno predočite vizijo, in na drugi strani tudi kritiki. Kar je vseeno precej redko.
Seveda vsak rad sliši, da bralci tako doživljajo njegovo literaturo. Sam se s tem pravzaprav res nisem ukvarjal, tudi s pisateljskimi strategijami in taktikami se zelo malo ukvarjam. Zelo tuje so mi tudi recimo šole kreativnega pisanja. Se spomnim, da sem bil pred leti v Sarajevu, kamor je prišla neka ameriška šola kreativnega pisanja, ki je izbrala avtorje iz držav nekdanje Jugoslavije. Tam je bila tudi zelo ugledna ameriška urednica, ki se je ponašala, da njeni avtorji dosegajo zelo velike naklade. Razlagala je, kako napisati uspešnico, kako pristopiti k bralcu, da ga boš zapeljal, da ga boš očaral.

Po nekaj dneh sem se tako sprl s to urednico, da nisem več hodil v šolo, temveč sem se raje klatil po Sarajevu. Popolnoma jasno mi je, da so pri nekem žanrskem pisanju, recimo kriminalki ali klasičnem ljubezenskem romanu, te taktike in strategije pomembne in tega ne izključujem. Toda pri svojem pisanju se ne ukvarjam s tem, ker so mi druge stvari pomembnejše. Tudi moja lastna spoznanja o tem, kako napisati roman, se z leti spreminjajo. Mislim, da pravzaprav iz romana v roman dograjujem avtopoetiko. Gre za neki notranji razvoj, razumevanje procesa, odkrivanje novih možnosti in lastnih strategij.

Zadnjič sem gledala nekaj let star intervju, v katerem je Franci Zajc za vas dejal, kako je z vami delati res užitek, ker ne komplicirate. Je bilo to privzgojeno ali celo prirojeno, da ste ves čas ohranili trdna tla pod nogami, da nikoli niste čutili potrebe, da bi svoj ego hranili z ekscesi ali "pametovanji"?
Naša naloga je, da si z leti – če smo pisatelji ali ne – ego malce obrusimo. Tako si zamišljam življenje: od nekod prihajaš, nekam greš, vmes se ti dogaja nekaj, iz česar se lahko tudi kaj naučiš.

V mladosti sem bil kar vihrav, naredil sem veliko neumnosti, za katere mi je bilo prvi hip žal, ampak ko se zdaj oziram nazaj, mi je pa pravzaprav žal, da jih nisem naredil še več (smeh). Zdaj vidim, to se bo v nadaljevanjih romana še bolj pokazalo, da me je socializirala vas, ne le oče in mama. Lahko rečem, da sem bil otrok vasi, širše skupnosti, in zagotovo je to vplivalo name. Pa življenje na cesti, ker sem bil pogosto z očetom, ki je bil cestar. Cesta je bila takrat na drugačen način prometno okolje. Ljudje so šli peš, s kravjimi in konjskimi vpregami, s kolesi, redki z mopedi in zelo malo z avtomobili. Vse to so bila prevozna sredstva, ki se zlahka ustavijo. In ljudje so se zmeraj ustavili. Tako sem lahko poslušal pogovore, ki niso bili le o vremenu. Ob cestah so bile tudi hiše in v tistih vaseh sem spoznal tudi vsa dvorišča in kuhinje, kjer sem velikokrat dobil kaj za pojesti.

Ko sem prišel potem v Ljubljano, sem pravzaprav prišel v okolje, kjer sem bil spet bolj ali manj na pločnikih, ker nisem imel sorodnikov, nisem imel znancev, nisem imel nikogar razen tistega, ki sem ga pobral spotoma. Takrat mi je pisateljska druščina, žal so zdaj večinoma že pokojni, to so bila velika imena slovenske književnosti, res veliko pomagala. Pomagali so mi vključiti se. To se mi zdi spet tak pomembni trenutek.

Takrat je bilo namreč med pisatelji zelo drugače kot zdaj. Dva momenta sta, ki ju ta čas pogrešam: prvi je, da smo mladi pisatelji in ustvarjalci zelo spoštovali starejše pisatelje, drugi pa, da so se starejši pisatelji zelo zavzeli za mlade pisatelje. To je meni zelo pomagalo, cela vrsta ljudi je, mogoče jih bralci poznajo samo iz knjig, ki sem jih poznal kot ljudi, ne le kot pisatelje, in sem še danes hvaležen, da so mi pomagali, sicer se mi verjetno ne bi uspelo obdržati.

V to mesto sem prišel brez prtljage, le s svojimi sanjami …

Če bi zdaj mlademu Feriju dali nasvet, kakšen bi bil, poleg tega, da naj naredi kakšno neumnost več?
Gre za modrost – sam jo doživljam kot modrost svojega očeta –, ki mi je na to vprašanje zelo jasno odgovorila. Ko je bil oče zelo star in je živel sam na domačiji na Goričkem, sem veliko zahajal k njemu, veliko sva posedala. Zelo se spomnim, da sem prišel gor s sinom, ki je bil takrat star dve leti in je tam tekal po dvorišču. Očeta sem malo zafrkaval in ga vprašal, kaj bi dal, da bi se lahko zamenjal z vnučkom. Oče je nekaj časa molčal, potem pa je rekel: "Veš, ne bi se zamenjal." Bilo mi je čudno in nisem razumel. "Glej, jaz sem svoje življenje odživel, vem, kako je bilo. Tri vojne sem preživel. Za tvojega sina pa ne vem, kako bo." To mi je bila zdaj asociacija, ko ste me vprašali, kaj svetovati mlademu Feriju z izkušnjo starega Ferija. Rekel bi: nič. Naj prehodi znova to pot, brez tega, da bi kaj vedel o starem Feriju. Se mi zdi, da je to pravzaprav edino prav, edino mogoče in smiselno. Ker bi verjetno s to svojo izkušnjo tistega mladega Ferija le zavil v vato in ga prikrajšal za vse, kar ga je pravzaprav naredilo. Na koncu ne bi bilo nič iz njega …

Zato tudi nisem nikoli svojih otrok usmerjal po svojih željah in pričakovanjih. Zdelo se mi je, da moram sprejeti to, kako se odločata, poslušati, kaj ju žene, in spoštovati, kar si želita. Moja naloga je le, da ju razumem in jima pomagam.

Verjetno je tudi to veliko pomagalo, da ste imeli tak vzorec v svojih starših. V Kurjem pastirju velikokrat pišete, kako vam starša in starejša sestra, ki je že pred vašim rojstvom odšla od doma, želijo lepše življenje. Mama pravi, da vam želi, da boste znali sanjati. In tudi oče vas ni obremenjeval s svojimi neizživetimi sanjami. Vzorce svojih staršev prenašamo naprej. Kot ste rekli, ko gledate nazaj, ste odraščali v hudi revščini, a vam niso dali tega bremena.
Zagotovo me nista zaznamovala s slabim, to moram reči. Je pa tudi res, da sem zgodaj odšel od doma. Že srednjo šolo sem preživel po dijaških domovih in stanovanjih v Murski Soboti. Nista mi mogla veliko pomagati v finančnem smislu, sta mi pa z moralno podporo, upanjem in tudi z zaupanjem. Med pisanjem tega romana sem ugotovil, da sem se v tem otroštvu naučil kljubovati brezupu. To mi je res pogosto pomagalo.

To je gotovo najdragocenejša popotnica. V poeziji pa pogosto pišete o ljubezni. Vdih, izdih in rodi se nova pesem.
V ozadju je znova zgodba, ki se je ne da na kratko povedati. V študentskih letih in tudi še pozneje sem bil zelo očaran nad modernistično poezijo. Bral sem jo in tudi pisal. Veliko sem sodeloval s pokojnim Francijem Zagoričnikom, ki je bil avantgardistični literat, ukvarjal se je s konkretno poezijo, vizualno poezijo, tudi zelo radikalno. S svojimi deli sem sodeloval na njegovih performansih. V nekem trenutku pa sem se začel zavedati, da le raziskujem možnosti in izrazna sredstva te poezije, da pa mi to pravzaprav ne zadošča, da bi res izpovedal vsebino oziroma to, kar čutim. Tako sem potem kar dolgo obdobje pretrgal s poezijo in sem pisal zase, zelo intimno, brez neke ambicije, da se bom kot pesnik vrnil v javnost.

Sočasno je v meni dozorelo tudi spoznanje, da je v tem času najbolj angažirano dejanje, če si upaš glasno govoriti o ljubezni. Govoriti o ljubezni brez cinizma, brez ironije, brez ironične distance. In tako sta se ti dve poziciji združili. Prav poezija se mi je očitno zdela pravi način, da o tem spregovorim, in tako je ta moja poezija zelo spontano zaživela drugo življenje. Zbirka Ne bodi kot drugi je nastala zelo nenačrtno, njen boter je bil urednik Zdravko Duša, ki me je nagovoril, naj sestavim knjigo. Rekel je, da je na različnih mestih naletel na mojo poezijo – na spletu, v revijah, tudi nalepljeno na kakšnem hladilniku in pripeto na ogledalo v frizerskem salonu (smeh). "Če to tako kroži, potem že mora nekaj biti na tem," mi je položil na srce. Po enem letu me je prepričal, da sem to zbirko sestavil. In že isto leto je bila razprodana.

Še zmeraj je vsako drugo leto ponatisnjena, še vedno živi, še vedno jo podpisujem. To je potem priklicalo za sabo še druge pesniške zbirke. Tega res nisem načrtoval, sem pa seveda sprejel ta način. K temu so se prav tako spontano začele dodajati uglasbitve. Tako so moje pesmi prisotne v celi paleti glasbenih zvrsti. Drug tak mejnik je gotovo sodelovanje z glasbenico Ditko, ki me je prepričala, da sem s to svojo poezijo stopil na oder. Tudi na velike odre, kjer je bilo po 300, 400 sedežev. To se je res zgodilo zelo spontano, za tem ni bilo velikega načrta. Tudi Ditka je namreč zelo posebna, pravzaprav ne hlepi po velikih odrih, ima raje manjše klube. A potem so se ti krogi začeli širiti, v obdobju pred začetkom epidemije je bila v načrtu široko zasnovana turneja. Všeč mi je bilo, ko lastne verze, poezijo vidiš v drugih očeh. Zelo sem užival tudi v druženju za odrom, med srečanji z bralci. Zgodilo se mi je nekaj, česar niti v sanjah nisem pričakoval, in če bi se zdaj vrnil 30 let nazaj, si tega ne bi mogel predstavljati. Tega se po mojem mnenju ne da izmisliti, narediti z nekim konceptom, ker mislim, da ne bi delovalo. Tu ni prostora niti za majhno laž …

Če ni iskreno, ne preživi, ne zaživi, ne najde poti.
To je neka taka zelo intimna, napol zasebna zgodba. Ditka kot glasbenica jo v bistvu tudi na ta način čuti, zato sva se zelo ujela. Veliko sem se šalil po odrih na ta račun, da gre za lep primer medgeneracijskega sodelovanja (smeh). Ampak midva sva res iskrena prijatelja, med nama ni laži in sprenevedanja. Celo tako sva si rekla, da se ne bova nikoli v nobenem pogledu omejevala. Kar pomeni, da ona lahko mirno uglasbi katerega koli drugega pesnika, sam pa tudi lahko svojo poezijo dam kateremu koli drugemu glasbeniku. Tako sva skupaj res popolnoma svobodna.

V Kurjem pastirju vas skozi življenje spremlja bela vila. Se vam zdi, da vas vodi? Verjamete v usodo? Kot ste pravkar dejali, stvari ne moreš izsiliti. Želeli ste postati slikar, kot ste pozneje povedali, se vam sanjalo ni, kako stvari potekajo. Končali ste v literarnem ustvarjanju, ki osrečuje tudi vse nas.
Kot nekdo, ki se ljubiteljsko ukvarja z Jungom, težko govorim o usodi. Raje govorim o vsem tistem, kar nas v življenju vodi. Velikokrat sem pravzaprav postavil vse na kocko. Vendar ko so se mi pokazale srečne okoliščine, sem jih zmeraj izkoristil. Pravijo, da gre v takih trenutkih pravzaprav za intuicijo in pogum. Mislim, da mi je v življenju prav to najbolj pomagalo.

V času epidemije je ohranjanje stikov omejeno na tehnološke naprave. Za veliko ljudi, tudi za najmlajše, so ti meseci zelo zahtevni. Kakšno bi bilo vaše sporočilo za dvig morale?
Zagotovo je treba kljubovati brezupu, kaj naj drugega rečem. To je moje vodilo. Je pa to tudi vprašanje, s katerim se v tem času pogosto srečujem. Tudi v večini intervjujev, ob vprašanjih, ki jih osnovnošolci zastavljajo ob pripravah na praznovanje kulturnega praznika. Na različne načine jih skušam spodbujati. Pomembno je ohranjati upanje in verjeti, da se bodo zadeve zagotovo spremenile in da se bomo prej ali slej vrnili v običajno življenje. Čeprav seveda vem, da to ne bo tako preprosto, kot se je morda še pred nekaj meseci zdelo.

Če že govoriva o šolarjih: pomembna je tudi dinamika razreda oziroma skupnega življenja v učilnici. Med poukom na spletu so verjetno razredne skupnosti že zelo razpadle. Ne vem, ali se s tem kdo ukvarja. Upam, da se na to pripravljajo pedagogi, psihologi, socialni delavci, tudi učitelji, skratka vsi, ki lahko kaj pomagajo. Ko bo virus mimo, bo treba te razredne skupnosti in njihovo dinamiko znova vzpostaviti. Meni se zdi to namreč zelo pomembno. Pravimo, da kakor dolgo padaš v neko krizno situacijo, toliko časa se potem moraš iz nje dvigati. Ko bo virus popolnoma ustavljen, bo verjetno šele zares sledilo obdobje vračanja, ki mogoče ne bo tako preprosto, kot bi si vsi skupaj želeli.