S časom 2:13:36 je 39-letni novomeški atlet postavil osebni rekord, a še vedno je za dobri dve minuti zaostal za normo za Tokio (2:11:30). V intervjuju nam je povedal, kako je potekal tek v Sieni, kje so še rezerve, ali bo poskusil še enkrat, koliko k boljšim rezultatom pripomorejo visokotehnološki tekaški copati in kako zapostavljen je maratonski tek v Sloveniji.
Je po nedeljskem maratonu v Sieni prevladovalo veselje, ker ste tako temeljito popravili osebni rekord, ali grenko spoznanje, da ste vendarle še daleč od olimpijske norme?
Oboje. Lahko sem zadovoljen, sej ni enostavno odteči takšnega rezultata, a seveda je tudi nekaj grenkega priokusa. Vem, da imam v nogah državni rekord in da bi ga v idealnih okoliščinah zmogel odteči.
Letališka steza, številni odlični tekači, ravna proga. Zakaj razmere niso bile idealne? Zaradi vetra? Kakšen je bil tek?
Načrtovali so tri skupine, za čas 2:10, 2:11:30 in 2:13. Sam sem želel teči s skupino 2:11:30. Rekel sem si, super, ker je za menoj tudi skupina 2:13, da imam na voljo še eno skupino, če ne bom mogel slediti tisti za 2:11:30. Na začetku smo tekli vsi skupaj, in to zelo hitro. Oblikovala se je samo skupina za 2:10. Vedel sem, da bo prehitro zame, če bom nadaljeval s to skupino. Odločil sem se, da nadaljujem s počasnejšo skupino, ki je imela v prvih kilometrih še vedno pravi ritem za normo, približno 3:03 do 3:05 na kilometer. Od 22. kilometra žal ni bilo več zajca in ostali smo le trije tekači. Dež ni motil, temperatura je bila v redu, ni pa bilo ugodnih razmer za samostojen tek, saj je bil veter precej močan. Vsak kilometer bi moral preteči dve sekundi hitreje. Če bi me v drugi polovici vlekla skupina tekačev, bi bil vsekakor bližje normi.
Boste še enkrat poskušali odteči normo?
Težko je po enem maratonu v kratkem času kmalu odteči še enega. Moral sem počivati pred maratonom, moral bom počivati po maratonu, pa tudi pred naslednjim maratonom. Časa za trening praktično ne bo, zato se lahko zgodi, da mi bo forma padla. 16. maja v Milanu bi vseeno lahko poskusil. Imam dober občutek. Bom videl, po DP-ju v dolgih tekih, ki bo v nedeljo, se bom odločil, odločilno bo tudi, kako sem se regeneriral.
Prav veliko maratonov po Evropi v teh težkih zdravstvenih razmerah najbrž ni ...
Le trije so bili, v Dresdnu, Bernu in Sieni. OK, Britanci so imeli tudi svoje kvalifikacije. Naslednji bo 18. aprila v Enschedeju, kjer bo tekel Eliud Kipchoge. Gre za maraton, ki je prestavljen iz Hamburga. Skratka, priložnosti je malo.
Slovenski maratonci že nekaj let tudi opozarjate, da vam Atletska zveza ne stoji dovolj ob strani!
Vse si sam financiram, nisem v nobenem sistemu. Podprli me bodo le, če bom izpolnil normo, ampak, iskreno, če mi to uspe, takrat niti ne bom več potreboval denarja. Morda le za kakšne priprave pred olimpijskimi igrami. Zdaj bi bila pomembna pomoč.
S čim se ukvarjate, kadar ne trenirate?
Vodim športnorekreativno društvo, imam tekaško skupino, organiziram novomeški polmaraton. Lahko grem sicer zjutraj na trening, ampak imam ogromno dela pred treningom in po njem. Nisem profesionalen atlet. Težko je, ker si moramo plačati vse maratone. Organizatorji ne plačajo nastanitve. Prvi račun za maraton v Sieni je bil kar zastrašujoč, 700 evrov, potem smo zmanjšali za več kot polovico. Gre za stroške nastanitve in PCR-testov, potem je treba zraven prišteti še prevoz, cestnino in hrano.
Pred dvema letoma ste na Ljubljanskem maratonu tekli malce hitreje od meje dveh ur in pol, zdaj pa ste bili skoraj 19 minut hitrejši. Je vzrok predvsem ta, da ste pozdravili poškodbo?
Takrat sem tekel na eno nogo in praktično brez treninga. Ravno po operaciji sem bil, lahko sem sicer tekel, a ne hitro. Bilo je težko. Poskušaš nekaj narediti, a te ovira bolečina. Ko ne moreš trenirati, je predvsem psihološko težko. Moral sem čez vse to. Tudi v tem je čar uspeha letošnje sezone, da sem se lahko vrnil na to raven. Da sem premagal poškodbe. S starimi kolegi sem govoril na tekmi v Sieni, vsi so rekli: mislili smo, da se po dveh operacijah leve in desne petnice ne boš vrnil. Prepričani so bili, da je moja kariera v zatonu, a sem ravno letos najhitrejši do zdaj. Imam idealno priložnost, da popravim vse osebne rekorde. Kariero sem načrtoval do 2020, zaradi teh poškodb pa je telo zdaj nekako bolje ohranjeno. Izkoriščam tisto, kar je še ostalo v meni, tako da se še ne bi poslovil.
Leta se torej še ne poznajo. Pa je vsaj regeneracija daljša?
Ne. Zanimivo, letos imam krajšo regeneracijo kot lani in predlani. Začel sem sodelovati s Srđanom Đorđevićem, zdaj že dobro leto veliko delava za telesno pripravo, in to je veliko pomagalo. Bolje sem pripravljen. Imam občutek, da tečem bolje, pravilneje kot prej, zato sem tudi hitrejši.
Koliko pa k hitrejšemu teku pomagajo visokotehnološki tekaški copati?
Se pozna, ne bi pa rekel, da je to glavni razlog mojega napredka. Copati so hitrejši, omogočajo malo bolj ekonomičen tek, manj obremenjujejo meča in je zato lažje. Se pa na tem področju pojavlja kar nekaj sprememb. Zanimivo je obuti nekaj, za kar vsi pravijo, da je bolje kot prej. Proizvajalci se zelo trudijo, ni pa to takšna revolucija, kot je bil na primer v smučanju pojav karving tehnike.
Zakaj tako radi pozimi trenirate v Keniji? Letos ste tam preživeli šest tednov ...
Športnik gre vedno na priprave tja, kjer se dobro počuti. In tam se dobro počutim. Pozimi je pri nas pogosto sneg. 30 kilometrov je treba preteči na dan, včasih ni spluženo, v takšnih razmerah se je težko pripravljati. Januarja se zato rad umaknem na priprave v tople kraje. Dobiš tudi dodatno motivacijo, lahko se posvetiš samemu sebi. Če gre za okolje, kjer so še najboljši tekači, kjer so sonce, idealne temperature, visoka nadmorska višina, je to idealno. Vsako leto se vračam tja, tudi letos sem opravil zelo uspešen sklop priprav. Odločitev je bila prava. V Sloveniji je bilo medtem zaradi covida vse precej zaprto, težko se je treniralo v dvorani, tam pa ni bilo nobenih omejitev.
Se dogovorite s kakšnimi tekači?
Da, to je tam super, imeli smo celo dva izjemna tekača s časom 2:05 na 42 km in 27:00 na 10 km. Privoščil sem si tudi zajce za težji trening, torej narekovalce tempa, da sem trening bolje opravil. Trpeti je lažje v skupini. Dobiš lahko tudi skupino 80 tekačev, ki tečejo skupaj, takrat res leti. V Sloveniji veliko treningov opravim sam, nekaj tudi z Mitjem (Krevsem), ampak – to ni isto.
Koliko je treba v Keniji plačati za zajca na treningu?
Odvisno, kako se zmeniš. Cena je večinoma med 5 in 10 evri. Jaz sem dal sedem evrov, spet drugič sem mu podaril odslužene tekaške copate ...
Za vas velja, da imate v polmaratonu nekoliko preslab čas, da bi lahko računali na maraton pod 2:10. Osebni rekord imate 1:04:55 iz leta 2010, ko ste postavili rekord Ljubljanskega polmaratona. Je to težava?
Nisem še odtekel dobrega polmaratona, to je res, a s tem se ne obremenjujem. Letos bi ga lahko odtekel marca v Dresdnu, a je bil veter res premočen, na polovici sem imel čas pri 30:20, v cilju pa 1:05:13.
Večina športnikov sanja o olimpijski medalji oziroma o medalji na velikem tekmovanju, a v maratonu je konkurenca tako velika, rezultati pa tako neverjetni, da je popolnoma nerealno, da bi jo osvojil kakšen Slovenec. Ste kdaj razmišljali, zakaj ste si izbrali šport, kjer je pot do odmevnega mednarodnega rezultata izjemno trnova?
Prihajam iz Novega mesta in verjetno bi mi bilo lažje, če bi se preizkusil v kolesarstvu. Skoraj prepričan sem, da bi lahko uspel. Tek sem začel trenirati šele pri 28 letih. Vedno sem rad tekel, bolj je šport izbral mene kot jaz šport. Pogosto je tako. Zato šele zdaj prihajajo ti rezultati. Seveda si, kot pravite, vsak želi osvojiti olimpijsko medaljo, ni pa to namenjeno vsakomur. Enostavno sem strasten tekač.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje