Hamas (kratica za Islamsko odporniško gibanje) si je v več kot tridesetletni zgodovini prislužil več nazivov, pri čemer izstopata predvsem dva. Medtem ko je za nekatere izključno teroristična organizacija, odgovorna za številne izraelske (njegovi nasprotniki bi rekli tudi palestinske) civilne žrtve – tako ga označujejo Izrael, ZDA in EU –, je za druge odporniško gibanje, ki se v boju proti izraelski okupaciji tudi oboroženo bojuje. Svetu je dobro znana oziroma naj bi vsaj bila tudi njegova islamistična ideologija, s katero se gibanje ponaša že v imenu. Gibanje je v veliki meri demonizirano, kljub pomembnim razlikam se ga primerja s talibani in džihadističnimi skupinami, predvsem Islamsko državo, njegove pripadnike predstavljajo kot krvi željne fanatike, gibanje mediji označujejo kot skrajno.

Daud Abdullah, direktor portala Middle East Monitor, posvečenega vprašanjem Bližnjega vzhoda, predvsem pa palestinskemu vprašanju, medtem Hamas prikazuje kot popolnoma legitimno politično gibanje, zmožno racionalne, strateške presoje. V svojem delu se je posvetil izključno Hamasovi zunanji politiki, katere razvoj prikazuje s konkretnimi zgodovinskimi primeri in ozadji dogajanja. Avtor svoje ugotovitve utemeljuje tudi s številnimi pogovori z visokimi predstavniki gibanja. Sam Hamas (oziroma njegov vodstveni kader) za svoja glavna načela, ki vodijo njegovo zunanjo politiko, navaja nevmešavanje v notranje zadeve drugih držav, neodvisnost v odločanju, iskanje skupnih točk, izogibanje konfliktnim zavezništvom in spodbujanju sovražnosti do drugih ter omejevanje oboroženega odpora znotraj meja nekdanjega britanskega mandata v Palestini, ki obsega današnji Izrael in okupirana palestinska ozemlja oziroma območje med reko Jordan na vzhodu in Sredozemskim morjem na zahodu. Hamas namreč to celotno območje dojema kot območje, ki mora za vse čase pripadati muslimanom. Ravno zato gibanje ne vidi nasprotja med tem, da je nacionalno osvobodilno gibanje, in tem, da ima islam za osrednjo ideološko referenco. Avtor sicer pravi, da Hamas ne zagovarja oblikovanja teokratske države, saj da se je od leta 1988, ko je še govoril o islamski državi (pisano z malo) kot cilju in posledici osvoboditve, od te ideje oddaljil in glede na uradne dokumente trdi, da je "Palestina vedno bila in vedno bo model sobivanja, strpnosti in civilizacijskega razvoja".

Že nekaj let po ustanovitvi je bil Hamas prisiljen v pomembno mednarodno odločitev. V prvih letih obstoja po nastanku leta 1987 je veliko članov vodstva delovalo iz Kuvajta, zato je napad Iraka na to monarhijo leta 1990 za Hamas pomenil izziv. Na eni strani je bilo palestinsko javno mnenje namreč naklonjeno Sadamu Huseinu, na drugi pa je bila regionalna neuvrščenost eno Hamasovih glavnih načel. Gibanje je podprlo Kuvajt in v nasprotju s Palestinsko osvobodilno organizacijo (PLO) izrazilo nasprotovanje iraški zasedbi. Hamas je ravnal v skladu s svojimi načeli, a tudi zaradi strateškega razmisleka. Kot piše Abdullah, so se v gibanju zavedali, da bo iraška okupacija sprožila odgovor mednarodne skupnosti in da bo imela uničujoče dolgoročne posledice, obenem pa je bil Kuvajt eden velikodušnejših arabskih donatorjev Palestincem (po nekaterih virih v veliki meri tudi Hamasu) in iraška invazija bi močno omejila njegovo zmožnost, da bi bil takšen podpornik še naprej. Kljub zmanjšani verodostojnosti PLO-ja zaradi podpore Huseinu pa se Hamasu ni uspelo približati Zahodu, saj je odnose z njim, kot poudarja avtor, vedno pogojeval odnos z Izraelom, ne z arabskimi državami.

Od Zahoda se je Hamas dodatno oddaljil z zavračanjem sporazumov iz Osla, ki jih je PLO v prvi polovici devetdesetih let v tajnosti izpogajal z Izraelom in ki jih kritični opazovalci danes označujejo za hudo strateško napako in nazadovanje Palestincev v njihovem boju. Medtem ko je PLO sporazume iz Osla dojemal ali jih vsaj predstavljal kot pot do državnosti, jih je Hamas videl kot oviro za osvoboditev. A Hamas se je želel prikazati kot pragmatično, ne dogmatično gibanje in je kmalu po podpisu omenjenih sporazumov Izraelu ponudil dolgoročno premirje, če se ta umakne z zasedenih ozemelj.

Leta 1993 so ZDA Hamas po enem njegovih samomorilskih napadov v Izraelu uvrstile na svoj seznam terorističnih organizacij in si začele prizadevati za njegovo mednarodno osamitev, več uspeha v zunanjih odnosih pa je imel Hamas na Bližnjem vzhodu. Stopnje predstavništva in diplomatskih privilegijev so sicer nihale od države do države. Nekatere so javno omogočile Hamasu, da na njihovem ozemlju vzpostavi svoje urade, druge so se odločile za odnose v tajnosti. Oktobra 1991 je Iran kot prva država Hamasu dovolil odprtje predstavništva, sledila je Jordanija leta 1993, za njo pa še Sirija, Oman, Kuvajt, Savdska Arabija, Jemen, Sudan, Alžirija in Libija. Ne glede na te uspehe je ostalo gibanje onkraj Bližnjega vzhoda mednarodno marginalizirano, kar je bila cena neprivolitve v kompromise, v katere je v zameno za priznanje privolil PLO.

Iskanje ravnotežja med načeli in koristjo

Ena od držav, s katerimi je imel Hamas posebej tesne stike, je bila Sirija. Do leta 2001 se je večina Hamasovih voditeljev nastanila prav tam, vlada v Damasku pa jim je namenila vso politično, varnostno in finančno podporo, ki so jo potrebovali. Takšne stopnje priznanja so nedržavni akterji deležni le redko, opozarja avtor. Kljub temu je prišlo deset let pozneje do razhoda. Ob množični vstaji zoper režim predsednika Bašarja Al Asada se je moral Hamas odločiti, koga naj podpre. Na eni strani je sirska vlada gibanju nudila zatočišče, ko so bile arabske države do njega večinoma sovražne ali vsaj hladne, na drugi pa Hamas z brezpogojno podporo vladi ni želel tvegati izgube podpore sirskega ljudstva. Želel je krmariti med tema dvema realnostma. Kako iskati ravnotežje med svojimi ideološkimi načeli na eni in političnimi in vojaškimi interesi na drugi strani? Kako zahtevati osvoboditev palestinskega ljudstva in podobne težnje odrekati sirskemu? Sirska vlada je jasno izražala pričakovanje, naj se Hamas jasno pozicionira in jo odkrito podpre, a vodstvo gibanja je izrazilo razumevanje do zahtev protivladnih protestnikov, zato je sprejelo odločitev o preselitvi iz Sirije. To je za več let ohladilo tudi odnose Hamasa z Iranom, velikim podpornikom Damaska. Vodstvo gibanja se je zateklo v Katar, tesne stike je navezalo tudi s Turčijo.

Odločitvi ZDA, da Hamas uradno obravnava kot teroristično skupino, je deset let pozneje, leta 2003, sledil tudi EU, a niso vse njegove članice enotne glede te oznake tako za Hamasovo vojaško kot politično krilo. V Hamasu takšno odločitev izpodbijajo in menijo, da je Unija zamudila priložnost, da z upoštevanjem gibanja začne igrati pomembnejšo vlogo v palestinskem vprašanju. Kljub temu je Hamas vzpostavil odnose z nekaterimi evropskimi državami, konkretno Norveško in Švico, ki sicer nista članici EU-ja. Odnosi z njima so odprti, a tudi v drugih evropskih državah naj bi obstajalo zanimanje za vzpostavitev odnosov s Hamasom. Medtem ko se Hamas zaveda pomembnosti stikov z Zahodom, pa jih vzpostavlja tudi z njegovimi tekmeci, konkretno Rusijo in Kitajsko, v večji ali manjši meri pa tudi z Indijo, Južno Afriko, Brazilijo, Malezijo. Prvi dve državi sta stalni članici Varnostnega sveta ZN-a, kot opozarja Abdullah, pa odnosi Hamasa z njima do zdaj niso prinesli česa več kot simboličnih izrazov podpore.

Avtor na dobrih 200 straneh z navajanjem ključnih dogodkov na strukturiran način prikaže razvoj Hamasovega zunanjepolitičnega razmišljanja in delovanja, ob razumevanju, ki ga ima za gibanje, pa je zmožen tudi kritične presoje. Krivdo za razkol med obema največjima palestinskima gibanjema Abdullah pripisuje tako Hamasu kot rivalskemu Fatahu, poudarja nedoslednost Hamasa, ki je podprl sirske protestnike, v primeru Čečenije pa se zaradi razumevanja pomena podpore Rusije ni opredelil, blago kritičen je tudi glede negovanja in vzpostavljanja odnosov z državami onkraj Bližnjega vzhoda in tistimi, ki niso pretežno muslimanske. Hamasu svetuje, naj se nauči delovati "zunaj muslimanske cone udobja, če želi doseči občuten napredek na globalnem jugu". Glede na samo zasnovo knjige in specifično temo, ki se ji posveča, delo morda ni najboljše izhodišče za osnovno spoznavanje Hamasa, a nudi dober vpogled v njegovo presojo in okoliščine, v katerih do nje prihaja.