Nov déjà vu v slovensko-kolesarski evforiji. Kot 19. september lani tudi 2. julij letos na Dirki po Franciji prinaša hkrati zmago kot poraz, tokrat še vse nekaj, kar je vmes.

Pekel – razkritje najstrmejše klančine

Vloga tragičnega junaka je žal znova pripadla športniku, ki tako fascinira in navdušuje domačo in tujo javnost. Primož Roglič se je poslovil od misli na letošnjo rumeno majico. A v agoniji poraza je po prihodu v cilj opazil pozornost navijačev in otroku za ograjo podaril svoj bidon.

Čudež v sredo, v petek ga ni bilo
"Sam sicer razmišljam pozitivno, a o sebi razmišljam nevtralno, nepristransko," je stoična misel, ki jo je podelil Roglič po zdaj več kot očitno usodnem padcu v 3. etapi 108. Dirke po Franciji. Na prvi pogled je zasavski orel na najstrmejši klančini letošnje velike pentlje ostal osamljen, zapuščen od ekipe, v vidnih bolečinah.

A po izjavah vodij in sotekmovalcev Jumba Visme je jasno, da so čebele že pred štartom in med samim potekom najdaljšega dne Toura 2021 izvedele, koliko je ura. Roglič je dal znamenje, naj se ga ne čaka. Čudež na srednem kronometru mu je uspel, v petek pa je bilo 250 km preveč.

Kako naprej: OI in Vuelta?
"Padec v Pontivyju je bil zelo resen. Takšne poškodbe vzamejo ogromno energije. Čudežno je Primož v vožnji na čas omejil izgube. Zjutraj je nakazal, da je še v večjih bolečinah kot prejšnje dni, zaradi česar smo se pripravili," je vodja kolesarske ekipe Jumbo Visme Merijn Zeeman potrdil spremembo načrtov in ciljev.

"Olimpijske igre so zagotovo v mislih. Nato pride Dirka po Španiji, ki bi lahko znova postala cilj. Primož ne bo šel do Pariza samo zaradi tega, da zaključi Tour. Ostal bo samo, če lahko še kaj dobi. Če ne, bomo staknili glave in zastavili nov načrt," je Zeeman v cilju 7. etape razgrnil Rogličeve možnosti.

Čebele zdaj rešujejo svoj Tour
Športni direktor Frans Maassen je medtem potrdil, da Wout van Aert ne more biti pravi kapetan in kandidat za končno zmago, zagotovo pa gredo z belgijskim prvakom lahko po rumeno majico, medtem ko bo ekipni adut za visoko končno uvrstitev Jonas Vingegaard. Nizozemci zdaj rešujejo dirko, kakor se da – z etapnimi zmagami in nošnjo majic.

"Vse sem pustil na cesti! Žal je nesreča pustila veliko poškodb. Poskusil bom okrevati ... in videl, kaj se zgodi," sporoča 31-letni Kisovčan, ki se ne predaja in bo nadaljeval, čeprav zdaj prihajata dve pravi gorski etapi v Alpah. Dolgi uvodni teden muk se bo končal v njegovem Tignesu, ki je v zadnjem letu in pol postal njegov tretji dom.

Vice – ekipna (ne)moč in (ne)pomoč drugih

Lani je Rogličeva ekipa v Franciji ves čas vozila na čelu in od prvega do zadnjega dne trdno nadzirala kolesarsko karavano in razplete etap. Zdaj sta v takšen položaj potisnjena Tadej Pogačar in ekipa UAE Emirates, a že prvi resni dan napadov so bili emirati stisnjeni ob zid.

Hirschi odkrito: Zaspali smo
"Naredili smo napako. Zaspali smo. Porabili smo ogromno energije, ki je ne bi smeli, kar se bo poznalo v prihodnjih dneh. Lekcija, da moramo biti zbrani vse od začetka," je v nasprotju s svojim kapetanom neposreden Marc Hirschi. Švicarski vrstnik je priznal, da ne bi smeli dopustiti bega tako močne skupine in da so zaradi tega porabili preveč moči, kar bo lahko usodno v Alpah. Dobra novica – Hirschi okreva.

Pogačar: Carapaz je bil najmočnejši
Kapetan, branilec lanske zmage in nosilec navidezne rumene majice pred startom je po koncu maratona sicer poudarjal ekipno delo in moč osmerice, a med vrsticami je priznaval porabo moči. "Zagotovo smo porabili veliko energije. Nismo edina ekipa, ki je trpela, smo največ, a tudi ni bilo najlažje za druge. Veliko sem bil na čelu glavnine, sam sem bil več na vetru kot večina kolesarjev. Mislim, da je bil Carapaz najmočnejši v glavni skupini, a na koncu smo prišli vsi skupaj, zaradi česar sem vesel, kako se je vse razpletlo," je za tuje medije dan opisal Pogačar.

V razgibanem petkovem zaključku, ko je končno pritisnil Ineos Grenadiers, je ostal Pogi tako rekoč sam, ob njem je vztrajal samo Rafal Majka, ki pa po delu po ravnem ni bil v stanju, da bi pomagal pri lovljenju Ekvadorca, ki se je odpeljal na spustu s Signal d'Uchona.

Movistar znova lovil Ekvadorca in pomagal Slovencu
Ob kaosu in na vse konce raztreščeni karavani so prihajale nasprotujoče si informacije in časovne razlike, v enem trenutku naj bi imel Carapaz že 45 sekund prednosti. A če Pogačar ni prejel pomoči v prvih 235 kilometrih, jo je bil deležen v zadnjih 15 kilometrih. EF Education Nippo in zlasti Movistar sta napela vse sile, pri čemer je španska zasedba iz Pamplone ob dodatni asistenci svetovnega prvaka Juliana Alaphilippa prav na ciljni črti ujela Carapaza, ki tako ni pridobil niti sekunde.

Alejandro Valverde, Enric Mas in Michal Kwiatkowski so si v cilju še kar nekaj časa izmenjavali precej jezne poglede na dogodke zadnjih kilometrov. In spet je Movistar pomagal Slovencu v boju proti Carapazu oziroma vsaj tako deluje. Že lani v predzadnji etapi Vuelte na Covatilli so Španci ponudili Rogliču nekaj ključnih menjav v trenutku, ko je rdeča majica polzela z ramen Slovenca.

Tekmeci že molijo za veter na jugu Francije
Razgaljena je ekipna (ne)moč UAE Emiratesov. Že poskuse oblikovanja bega v prvih 42 kilometrih so večinoma zadušile druge nazadovoljne ekipe. V tolažbo je Zalivcem lahko dejstvo – kdaj bo za beg še imelo motiv in priložnost toliko različnih ekip in kolesarjev. A hkrati so tekmeci dobili potrditev, kako ranljiva je Pogačarjeva ekipa, če bo v 12. in 13. etapi na jugu Francije res pihal dovolj močan veter za razbitje glavnine.

Hauptman: "Ni bilo nobene panike"
"Ni bilo nobene panike, čeprav je bil res težak dan za nas. Pobegnilo je 29 močnih kolesarjev, a mi smo šli normalno naprej. Na koncu je bil dober dan, saj smo zadržali razmerja v skupni razvrstitvi. Zdaj prihajajo gore, kjer upamo na boljše dni," je športni direktor Andrej Hauptman zvečer zatrjeval, da so pri UAE Emiratesu imeli stvari vseeno pod nadzorom.

Ko je postalo jasno, da premočnih ubežnikov z rumeno majico na čelu ne morejo krotiti, so dopustili dodatno naraščanje zaostanka, a vseeno to ni bilo dovolj, da bi imel Pogačar ob sebi več kot enega pomočnika za zaključek. "Celotna ekipa je utrujena. Ostati moramo osredotočeni in se odzvati na napade največjih tekmecev," Hauptman skopo izda navodilo za obe alpski etapi.

A mnenja tekmecev in kolesarskih analitikov so enotna: sploh še nismo v gorah in UAE Emiratesi so razpadli kot sila, ki bi krotila ubežnike in nadzorovala razplet etape. Sobotni dvojček prelazov Romme-Colombiere, s katerega se nato samo še spusti do cilja v Le Grand Bornardu, bo dal odgovor, kako močni so UAE Emirates ekipno v gorah.

Nebesa – solze sreče po najdaljšem dnevu

Cuenca na Vuelti 2017 (207 km). Gualdo Tadino na Giru 2018 (244 km). In zdaj Le Creusot na Touru 2021 s svojimi 249 km. Trojček najdaljših etap vsakokratne izvedbe za nabor treh etapnih zmag Grand Tourov.

Sanjska ubežna skupina
Matej Mohorič ga je sestavil na epski etapi, kjer sta bežali rumena majica in kopica drugih junakov sezone. Mathieu van der Poel, Wout van Aert, zmagovalec Sanrema Jasper Stuyven, prvak Flandrije Kasper Asgreen, velemojster pobegov Thomas de Gendt (ukanil Mohoriča v begu dvojice v Kataloniji) ...

Na glavo, tokrat samo v prispodobi
Adut Bahraina Victoriousa, ki ga kot športni direktor vodi Gorazd Štangelj, je sicer že pred startom veljal za izpostavljenega favorita za etapno slavje. A sam Mohorič ob zbrani konkurenci v skupini 29 ubežnikov sprva ni tako razmišljal.

"Prestrašila me je sestava ubežne skupine. Rumena majica je bila v igri, začela se je velika igra. Sprva nisem vedel, kaj točno bi naredil, zato sem se osredotočil na pikčasto majico. Zato sem zasprintal na prvi vzpon, in ko sem videl, da imava z van Moerom prednost, sva nadaljevala," je sprinterski skok kar 88 km do cilja opisal Mohorič, ki je nato odlično sodeloval s podjetnim Brentom van Moerom, ki ga je sam de Gendt krstil za svojega naslednika. Mladi Belgijec je bil že v 4. etapi le 200 metrov oddaljen od etapnega uspeha.

S tempom na prve klance
"Korak po koraku sva napredovala, še vedno sem bil osredotočen na gorske cilje, pri čemer mi je pa še vedno ostajala energija v nogah. Upal sem, da se nama kdo pridruži iz ubežne skupine. Nekaj časa so potrebovali, a sta prišla Stuyven in Campenaerst. Vedel sem, da sem najboljši klančar v skupini, zato sem vozil navkreber na tempo in odšteval kilometre do konca," je 26-letnik iz Podblice pod Jelovico izpostavil pravočasno pomoč okrepitev, medtem ko se je večina v begu ukvarjala le, kaj bosta naredila kolesarska superzvezdnika van der Poel in van Aert.

Po dveh letih čakanja začetek novega niza
"Ko je prišel najstrmejši vzpon, sem vedel, da moram zakopati do konca in poskusiti se odpeljati. K sreči sem bil najmočnejši," je Mohorič poudaril, da je šel na Signal d'Uchon in najstrmejši del z maksimum 18 odstotkov zavestno na vse ali nič.

"Na koncu so me v zadnjem kilometru preplavila čustva, potem ko mi je zadnje čase šlo toliko stvari narobe," je solze sreče pojasnjeval Gorenjec, ki je v velikem in nepozabnem slogu dosegel zmago kariere. 13. skupno, drugo v dveh tednih, potem ko je v Kopru drugič postal državni prvak. Po dveh letih je edini kolesar doslej, ki je postal svetovni prvak tako med mladinci kot mlajšimi člani, končno znova začel zmagovati.

Padec na glavo in prepoved njegove žuželke
Še 16. maja je Mohorič zaslovel po kolesarskem delu spleta zaradi akrobatskega padca na glavo med spustom, ko sta mu v 9. etapi Gira čelada in kolo rešila mogoče tudi življenje. Lansko Dirko po Španiji je v izjemni formi in ob prostih rokah končal že po nekaj dneh zaradi padca. Predtem je bil na lanskem Touru prav tako močno potolčen.

Dolga leta je kolesarski supertalent iskal svojo identiteto in specializiranost. Že ob naslovu svetovnega prvaka v Firencah je patentiral svojo žuželko – aerodinamično držo na kolesu tik nad zgornjo cevjo, pri čemer je lahko še poganjal na vso moč. Ravno prepoved tega položaja – po angleško poimenovanega supertuck – je na začetku sezone izpostavila Mohoriča. Sledil je omenjeni padec na Giru, a zdaj je Moho spet zaslovel na največjem odru tudi zaradi zmage.

Po sedmih letih uspel beg, dolg več kot 200 km
In to na epski etapi in po begu, dolgem kar 209 kilometrov. Nazadnje je na Dirki po Franciji ubežnik slavil etapno zmago po begu, daljšem od 200 km leta 2014. Avstralec Michael Rogers je pred sedmimi leti dobil 16. etapo v Pirenejih: Carcassonne–Bagneres-de-Luchon, 237,5 km.

Dolge etape slavijo zgodovino športa
"Mislim, da kolesarstvo potrebuje dolge etape, ki počastijo in slavijo zgodovino športa. Vem pa, da so kratke etape vznemirljive za gledalce. Kot mlajši kolesar mislim, da nisem bil najmočnejši na dirkah, a sem tekmece bolj taktično preigral. Zdaj sem pričakoval v zaključku druge fante. Če si pameten, lahko predvidevaš, kaj se bo zgodilo. Kdaj uspe, kdaj pa ne. Sam vedno skušam ohranjati energijo in vedno vem, koliko kilometrov je še do cilja," se je v Le Creusotu razgovoril o sebi kot kolesarju Mohorič.

Zlati maturant, ki je imel akademske ambicije, vendar se je že pri 19 letih posvetil profesionalnemu kolesarstvu, je imel za marsikoga v kolesarstvu ravno to hibo, da je preveč pameten oziroma da preveč razmišlja in analizira morebitne scenarije, razplete. A po kolesarskih lastnostih je vseeno tudi razvidno, da prav s taktičnimi prijemi lahko tekmuje z velemojstri klasik.

Želi ohraniti pikčasto majico
"Roglič in Pogačar sta drugačna hribolazca in mislim, da ne morem biti kot onadva. Sem pretežak za to in tudi nimam prave moči za to. Ne blestim na kratkih in brutalnih klancih," je Mohorič opisal ključno razliko v primerjavi s preostalima dvema slovenskima šampionoma.

Sicer je res zdaj Mohorič na visokem skupnem 4. mestu, celo 42 sekund pred dobrim prijateljem Pogačarjem, a njegov cilj ni boj za rumeno majico, temveč zdaj želi še nekaj časa nositi pikčasto majico. "Želim ohraniti majico, zato želim v nov beg že v soboto ali nedeljo."

Nova priložnost za beg pod Pireneji?
Matej Mohorič tako še ni rekel zadnje besede na letošnjem Touru, če drugega ne, se ponuja prihodnjo soboto v 14. etapi v Pirenejih še ena zelo vabljiva priložnost za nov epski beg, z zaključkom na spustu, kar je zdaj dokončno njegova kolesarska specialiteta.