Na sporedu 17. izdaje enega najbolj simpatičnih slovenskih filmskih festivalov je 36 celovečercev, 34 kratkih in devet dokumentarnih filmov iz 30 držav.

Žiriji, ki bo med šestimi tekmovalnimi celovečernimi filmi najboljšega nagradila s hudim mačkom, predseduje častni gost prireditve, ameriški režiser Gary Sherman. Ocenjevati mu bosta pomagala še Avstrijec Severin Fiala (režiral je lanski zmagovalni film Koča) ter režiser in scenarist Andrej Košak. Izbirali bodo med madžarsko grozljivko Post mortem režiserja Petra Bergendyja, britansko-nemško grozljivko Odrešena režiserja Thomasa Claya, francosko komično grozljivko Teddy režiserjev Ludovica in Zorana Boukherme, belgijskim filmom Klinika za zombije Larsa Damoiseauxa, belgijsko-francosko-irsko srhljivko Lovec in plen Vincenta Paronnauda ter britansko psihološko grozljivko Rodbina režiserja Joeja Marcantonia.

Če ste si nameravali katerega od filmov ogledati, pa vam naslovi ne povejo kaj dosti, se boste morda lažje oremtirali s pomočjo spodnjih recenzij. Sicer pa na festivalu ne zamudite retrospektive južnokorejskega filma: prinaša klasike, ki jih ni treba posebej predstavljati, na primer akcijski triler Stari (r. Chan-wook Park), film pošasti Gostitelj (r. Joon-ho Bong) in psihološko grozljivko Zgodba o dveh sestrah (r. Jee-woon Kim). Festivalski spored v celoti boste našli tukaj.

Odrešena (Fanny Lye Deliver'd, r. Thomas Clay, 2019)

"Puritanski vestern", kot Odrešeno opiše Thomas Clay, ki je film napisal, režiral, zmontiral in zanj zložil glasbeno podlago, je pastoralno-feministična, zelo nasilna zgodba o emancipaciji puritanske gospodinje Fanny Lye na blatnem podeželju Shropshira na zahodu Anglije. Tam namreč leta 1657 stoji domačija avtokratskega starca Johna Lya (Charles Dance), nekdanjega častnika Cromwellove vojske. Pater familias "iz vzgojnih razlogov" in zaradi fiktivnih prekrškov redno pretepa svojo ženo Fanny (Maxine Peake) in sina Arthurja (Zak Adams), ki sicer opravita večino dela okrog hiše. Fanny se nad svojo usodo ne pritožuje, saj je bila pred poroko "samo" dekla, zdaj pa sprejema svoj status lastnine moškega, ki jo rangira tja nekam med poljedelsko opremo in živino v hlevu.

Meglena angleška pokrajina je še vedno prežeta s krvjo Cromwellove in kraljeve vojske, ki sta pustošili po njej; čeprav so na koncu prevladali ideali puritanizma, pa so v zraku tudi bolj napredne ideologije, ki zavračajo idejo izvirnega greha, pridigajo pa prekucniške ideje demokracije in osebne svobode. Nekega dne, ko so Lyevi pri maši, se v njihov skedenj zatečeta ubežnika, ki sta dovolj prebrisana, da si z zgodbo o svoji nesreči pridobita Johnovo zaupanje in ostaneta pri hiši. Ker se še vedno gibljemo v polju žanrskega filma, se ta obisk seveda postopoma prevesi v invazijo in boj za življenje. Fanny kljub temu ne more skriti svoje fascinacije nad heretikoma: so njune ideje o moralni in seksualni osvoboditvi utopija ali pa samo novo ime za staro podrejanje in zasužnjevanje?

Odrešena je pedantna zgodovinska rekonstrukcija (hiša in hlev, ki sta zvesta virom iz 17. stoletja, sta bila – po starih metodah in s starimi orodji – zgrajena posebej za ta film), posneta na 35-milimetrski film, ki z zrnato strukturo vdahne življenje rjavkastim in rumenkastim odtenkom pokrajine. Clay je posnel odličen primerek v zadnjih letih priljubljenega žanra "folk grozljivke", v katerem so pred njim blesteli, denimo, Robert Eggers (Čarovnica, 2015), Ben Wheatley (Polje v Angliji, 2013) in Ari Aster (Midsommar, 2019).
Ocena: 5-

Klinika za zombije (Yummy, r. Lars Damoiseaux, 2019)

Belgijski režiser in soscenarist Lars Damoiseaux ima očitno nekaj proti ženskam, ki skušajo s plastičnimi operacijami spremeniti svojo telesno podobo. Ali pa morda samo nekaj proti ženskam, ki za ta projekt samoizpopolnitve poiščejo najcenejšo možnost v vzhodni Evropi? Kakor koli že, ideja, grozljivko o zombijih postaviti v kliniko za plastične operacije, je iztočnica za točno tako vulgaren in nazoren film, kot si lahko predstavljate. Težko se je znebiti občutka, da Damoiseaux zviška in pokroviteljsko gleda na plehke osebke, ki si morda celo malce zaslužijo, da jih pošasti požrejo pri živem telesu? V isti sapi pa si vseeno ne more kaj, da se ne bi naslajal nad mesarjenjem anatomsko popolnih teles. Smrti, ki so v tem žanru seveda neizogibne, imajo tokrat pridih resnične škodoželjnosti in eksploatacije. (Za protagonistko Alison (Maaike Neuville) "smemo" navijati, ker je na kliniko prišla iz "upravičenega" razloga: zaradi bolečin v hrbtu si mora zmanjšati prsi.)

Medtem, ko Alison torej čaka na operacijo, njen fant Michael (Bart Hollanders) tava po zamotanih hodnikih stavbe; v eni od zadnjih sob najde obupano žensko, privezano na posteljo, ki ga s pogledom roti na pomoč. A ko ji odveže masko, se izkaže, da ima jetnica namesto ust režeč zombijevski gobec, in Michael jo zgrožen popiha. Zombi se osvobodi in apokalipsa se lahko začne: bolnišnica je postala past, v kateri se nežive nakaze kar naenkrat skrivajo za vsakim vogalom.

Čeprav si Klinika za zombije privošči nekaj res gnusnih prizorov vlečenja črevesja in mrcvarjenja okončin, so njeni živi mrtveci precej standardna žanrska upodobitev možganojedcev, poskusi komedije pa neposrečeni (primer: tip skuša takoj po operacij za povečanje penisa "stestirati" novo opremo, kar se konča z gorečim mednožjem). O ravnotežju med grozljivim in komičnim, ki ga je v filmu tako zelo težko ujeti (posrečilo se je na primer zombijevski komediji Harold's Going Stiff, ki je pred leti prav tako gostovala na Grossmannovem festivalu), tukaj ne moremo govoriti. Prav tako ne moremo razkriti nihilističnega, ciničnega konca, ki pa ne prinaša nobenega pravega sporočila, ampak je bil najbrž napisan samo s ciljem šokiranja gledalca.
Ocena: 2,5

Lovec in plen (Hunted, r. Vincent Paronnaud, 2020)

Režiser in soscenarist Vincent Paronnaud izhaja iz polja animacije (gotovo poznate vsaj za oskarja animirani Perzepolis), zato ne preseneča, da je Lovec in plen, njegov samostojni dolgometražni prvenec na področju igranega filma, ohlapna reinetpretacija pravljice o Rdeči kapici. In če bi Kapica – tukaj ji bo ime Eve in bo v resnici nosila rdeč plašč – lahko od bratov Grimm dobila en sam nauk, bi bil to najbrž moto, ki ga uvodoma zašepeta pripovedovalka ob tabornem ognju: "Družba volkov je boljša kot družba mož."

Eve (Lucie Debay) bi se po napornem dnevu v službi rada sprostila s pijačo ali dvema. V klubu spozna šarmantnega tipa (Arieh Worthalter), ki je na prvi pogled poosebljena karizma: zelo lahko je razumeti, zakaj mu Eve prostovoljno sledi na drugo lokacijo. A kmalu se izkaže, da je Tip (volkovi nimajo lastnih imen) nevaren plenilec na lovu za svojo naslednjo žrtvijo, protagonistko domačega snuff filma. S pomočjo preplašenega pomočnika (Ciaran O'Brien) sicer strpa Eve v prtljažnik avtomobila, a se punci sredi gozda uspe izmuzniti. Paronnaud na relativno izviren način reinterpretira že neštetokrat videni žanr zgodbe o preživetju, čeprav v kopičenju bizarnih naključij (gozd se zdi tako rekoč brezmejen, pa se lovca in plen kljub temu več kot enkrat "srečajo") morda izgubi delček svojega šarma.

Lovec in plen ne poskuša biti krvav, nasilen slasher, briljira pa v stopnjevanju tempa in napetosti. V sklepni etapi filma novodobna pravljica dinamiko moči postavi na glavo: izgubljena deklica se pred našimi očmi – v maniri tradicije grindhouse – prelevi v maščevalno, nasilno furijo. Film klasično evropsko pravljico poveže s problematiko kulture posilstev, ne da bi pri tem zdrsnil v eksploatacijo.

Ocena: 3+

Rodbina (Kindred, r. Joe Marcantonio, 2020)

Če vemo, da je Rodbina (med drugim) drama o grozi, travmi in negotovosti nosečnosti in poroda, se je težko izogniti primerjavam z ultimativno referenco s tega področja, Rosemaryjinim otrokom Romana Polanskega. Režiser in soscenarist Joe Marcantonio motive Polanskega preplete z analizo razreda in rase, izposojeno od Jordana Peela in njegove moderne klasike Zbeži! Rodbina sicer ne dosega nobenega od omenjenih vzornikov, ni pa ta novodobna gotska grozljivka popolnoma brez samosvojega šarma. Direktor fotografije Carlos Catalan je mojster uporabe spranih, pustih barv, scenografija olupljenih tapet in prašnih nagačenih živali pa napeljuje na idejo o razkroju prav določenega družbenega razreda.

Ko Charlotte (Tamara Lawrance) ugotovi, da je noseča, ne prekipeva ravno od sreče; njena mama je bila, tako vsaj namigne, zaradi duševne bolezni vse prej kot zgled idealnega starševstva, in Charlotte ima v zvezi z materinstvom mešane občutke. A njen partner Ben (Edward Holcroft) je nad idejo naraščaja tako navdušen, da možnosti splava ne raziskuje preveč vneto. Njeno življenje bo tako ali tako v naslednjem trenutku iztirila tragedija: Ben se smrtno ponesreči, dezorientirana Charlotte pa pristane v ogromnem, klavstrofobičnem dvorcu njegove rodbine, kjer jo pod streho vzameta Benova mama Margaret (Fiona Shaw) in polbrat Thomas (Jack Lowden). Margaret je stereotipno britansko zategnjena, hladna matriarhinja, obsedena z idejo nadaljevanja družinske linije; vsakič, ko Charlotte poskuša oditi, ji odredi počitek in (z uspavali prepojen) čaj. Gledalcu še prej kot junakinji postane jasno, da je v zlovešči vili ujetnica in ne gostja; pretveza civiliziranosti med ženskama mora prej ali slej pasti.

Čeprav tega nihče izrecno ne omeni, ima pri razmerju moči vlogo tudi rasa: Margaret pooseblja establišment, ki v isti sapi izkorišča temnopolte in negira njihovo izkušnjo. Napetost izhaja iz Charlottinega statusa avtsajderke in paranoje, ki se poigava tudi z gledalčevi lastnimi predsodki ("Kaj pa, če je res nora?"), hudo frustrirajoče pa je, da ta napetost nikoli ne pripelje do zaslužene katarze.
Ocena: 4-

Teddy (r. Ludovic Boukherma in Zoran Boukherma, 2020)

Teddy (Anthony Bajon) je prototip klasičnega neprilagojenca, ki ga okolica vidi kot zgubo: šolo je obesil na klin, dela v bizarnem masažnem salonu in kupčka denar, da bi se lahko ustalil s svojo punco (Christine Gautier). (Nam, ne pa tudi njemu, je na prvi pogled jasno, da je to ena tistih srednješolskih romanc, ki ne bodo trajale prav dolgo.) Okoliški kmetje tarnajo nad krvoločnim volkom ali pa morda steklim psom, ki jim serijsko kolje ovce – in v resnici se v gozdu nekaj skriva.

Teddyja nekega dne na obronku v poltemi ugrizne divja žival in kmalu začne fant opažati nenavadne spremembe: daljše izgube spomina, po katerih se zbudi gol in popackan s tujo krvjo, odpadajoče nohte, ščetinaste dlake v očesnem zrklu. (Film premore nekaj sijajno gnusnih prizorov body horrorja.) Sam si dejansko diagnosticira likantropijo, a ga tako lokalna policija kot tudi zdravnik neceremonialno odslovijo. Postopna preobrazba Teddyja v volkodlaka – s čekani, kožuhom in kremplji vred – ni toliko popolna sprememba kot prej levitev v protagonistovo pravo podobo. Zverinskost pooseblja njegovo nemoč in frustracijo ob pogledu na (nadute, razvajene) vrstnike, ki jih čaka svetla prihodnost, medtem ko bo Teddy, ki je iz revnejšega miljeja, očitno stopical na mestu. V njem je potlačen bes, soroden čustvom, ki najbrž botrujejo t. i. incelom in strelskim pohodom na šole. Če gledalec čuti do njega naklonjenost, je to predvsem po zaslugi karizmatičnega Bajona, dobitnika srebrnega medveda na Berlinalu leta 2018; Teddyjevo mehkejšo stran nam pokaže predvsem prek njegovega odnosa s stoičnim stricem Pepinom (Ludovic Torrent).

Brata Ludovic in Zoran Boukherma v zgodbo vpleteta dobce humorja in družbene kritike; v njunih očeh je Teddy ne samo pošast, ampak tudi žrtev svojih okoliščin. Za izrazito žanrskim izdelkom se skriva portret ruralne Francije, kjer odsotnost priložnosti in perspektiv za prihodnost mladino spravlja ob pamet.

Ocena: 3+

Post Mortem (r. Péter Bergendy, 2020)

Péter Bergendy nas v madžarski grozljivki Post Mortem preselili v mraz in obup panonske ravnice v obdobju po prvi svetovni vojni. V krajih, kjer je prebivalstvo najprej zdesetkala vojna morija, potem pa še epidemija španske gripe, so duhovi skoraj tako številčni kot živi. Tomas (Viktor Klem), ki je na fronti za las ušel smrti, se zdaj preživlja kot fotograf pokojnikov. (Z današnje perspektive morbidni žalni portreti so bili v zgodnji dobi fotografskega medija v resnici zelo priljubljeni: svojci, ki niso imeli nobene fotografije pokojnika, so naročili vsaj posmrtno; fotograf je tako moral biti tudi pogrebnik, mojster ličenja in postavljanja mrtvih teles v položaje, v katerih se niso prekucnila ali sesedla.) Naš protagonist kmalu ugotovi, da ne slika samo lepo urejenih mrtvecev: na fotografijah se pojavljajo nepojasnjene sence, da treskanja in topotanja po njegovi hiši niti ne omenjamo. S pomočjo mlade sirote Anne (Fruzsina Hais) bosta skrivnosti poskušala priti do dna.

Film odlikujeta oko za detajle ter inteligentna uporaba lokalnih vraž in navad; izvemo na primer, da so se vaščani pred boleznijo (in duhovi) skušali obvarovati z vrečami na glavah, v katere so izrezali luknje za oči. Prizor je skoraj bolj srhljiv od česar koli paranormalnega. Iz vsakega kadra v oči bije tudi visoka produkcijska vrednost projekta. Z drugimi besedami, Post Mortem je razkošen, sijajno posnet film, ki kostumografsko in scenografsko detajlno poustvari zelo specifičen zgodovinski prostor in čas; nadnaravne pojave raje kot s posebnimi pričara s praktičnimi učinki. A kaj, ko zadnja tretjina filma to pazljivo zgrajeno konstrukcijo s sunkovito spremembo tona skorajda v celoti poruši: vzporedno s histerijo vaščanov se začnejo kopičiti vse bolj bizarni dogodki, ki zajadrajo v vode brezsramnega šunda. Film, ki je bil posnet pred epidemijo novega koronavirusa, a prav zaradi nje dobi aktualno noto, ne izkoristi potenciala svoje zanimive premise in zapade v (nenamerno) komičnost.

Ocena: 3-