Svojo domovino je zapustil kot 13-letni deček. "Zaradi talibanov," doda. "A po isti poti, po kateri sem sam prišel v Evropo, svojima bratoma ne pustim," je jasen Bašir Mohamed Rezai. V Sloveniji si je ustvaril življenje. V Kliničnem centru dela kot zdravstveni tehnik, zdaj namerava nadaljevati šolanje na programu za zdravstveno nego.

Je pripadnik etnične manjšine Hazarov, zgodovinsko preganjanega polnomadskega ljudstva, katerega predniki so bili domnevno mongolskih ali turških korenin. V šiitsko vero so bili spreobrnjeni v 16. stoletju. Ko je bilo ozemlje, na katerem so živeli, podarjeno Paštunom, so večino Hazarov zasužnjili, v afganistanski etični hierarhični lestvici imajo še danes najnižji položaj.

"Prosijo me, naj jim pomagam (op. p. bratoma in bratrancu), poskusil bom," pojasnjuje, ko v rokah mečka bel papir, na katerega si je napisal opombe, ki so mu jih sporočili prijatelji iz Afganistana. "Slovenija je pomagala meni," nadaljuje, "sprejela me je in mi omogočila varnost, zaščito, šolanje, dobil sem tudi državljanstvo. Upam, da bo pomagala tudi njim. Pokril bom vse stroške njihovega prihoda, kot tudi njihove življenjske stroške tukaj. Imam službo, zato je to izvedljivo," je odločen.

Vlogo za pridružitev družinskih članov je že oddal na Uradu za priseljence in begunce v Ljubljani, na odgovor bo verjetno čakal štiri mesece, do decembra, lahko tudi pol leta. Zaveda se, da mu sorojencev verjetno do 31. avgusta – ko je zadnji rok, da Kabul zapusti ameriška vojska, vodenje Afganistana pa bodo v celoti prevzeli talibani – ne bo uspelo rešiti.

Talibani trkajo na vrata

V afganistanski pokrajini Uruzgan so sicer prebivalci, Hazari, živeli dokaj mirno življenje, pripoveduje Bašir, "mnogi so se vključili v Ljudsko vstajo, ki se je bojevala proti talibanom".

Čeprav ti niso bili na oblasti, so vsa ta leta napadali naselja Hazarov. Zato so se domačini organizirali v nekakšne vaške straže, v hribih pred naselji so z orožjem v rokah varovali ljudi pred skrajneži. "Med njimi sta bila tudi moja brata in bratranec," pove.

Sorodna novica Saleh in Masud iz Pandžširja pozivata k boju proti talibanom

Afganistanska vojska je namreč ljudi zunaj mest oboroževala in jih spodbujala, naj se bojujejo sami proti skrajnežem. "Ko je orožja zmanjkalo, so državo poklicali na pomoč, a ta ni naredila ničesar. Ni poslala dodatnih vojakov niti orožja. Predsednik Ašraf Gani je to obljubljal še dan pred svojim odhodom." Nato je naslednji dan s 169 milijoni dolarjev gotovine z letalom pobegnil iz Kabula v tujino. Zatočišče so mu ponudili Združeni arabski emirati.

"Ljudje so se bojevali, dokler so imeli orožje, pred tremi tedni pa so talibani zavzeli vasi in manjša mesta. Zdaj hodijo od hiše do hiše in sprašujejo otroke: "Kje je oči? Kaj je delal brat? V sosednjih vaseh so talibani ugotovili, da so bili ti moški vojaki, in so jih odpeljali neznano kam. Večino ubijejo, nekaterim se uspe rešiti."

Bašir pravi, da v naselju ni ostal nihče, ki se je bojeval proti talibanom. "V krajih z 900 prebivalci so odšli vsi, ki so bili del Ljudske vstaje, teh pa je okoli 20 odstotkov." En Baširjev brat je tako pred tremi tedni pobegnil v Iran, mlajši, 23-letni, pa z bratrancem v Gazni, kjer čaka.

V vaseh prekinjena komunikacija

Talibani so v manjših krajih in po vaseh prekinili satelitske in komunikacijske povezave. Mediji delajo le v večjih mestih. "Ne dovolijo, da bi kdo snemal. Prijatelji so mi povedali, da so talibani, takoj ko so prišli, manjšo trgovino z glasbili uničili. Kje je tu svoboda, ki so jo obljubili?" Zato ljudje bežijo. Kamor vejo in znajo.

"V Kabulu je gneča. Talibani pa vsem, ki prihajajo iz drugih mest, ne dovolijo niti potovati v Kabul. Preverjajo njihove potovalne dokumente." A teh nimajo vsi, sploh pa ne potnih listov, ki jih uporabljajo le za daljša potovanja v tujino. "Večina nima niti osebne izkaznice, imenovane taksina. Sploh pa, trenutno ni mogoče dobiti nobenega dokumenta".

Vsi morajo pobegniti

In zakaj bežijo le moški, je vprašanje, ki si ga zastavljajo mnogi? "Zdaj bežijo cele družine," pojasni sogovornik, "saj jih je treba peljati na varno. Za ženske in otroke je pot čez hribe naporna. Zato jih peljejo čez mejo v Iran ali Pakistan. Vsi morajo pobegniti."

Kot je pred skoraj desetimi leti storila njegova mama, ki je ob prihodu talibanov z bratoma pobegnila k znancem Hazarom v Pakistan. "Šele, ko je bilo dovolj varno, se je vrnila."

Sorodna novica Talibani: "Zadnji rok za umik je 31. avgust, sicer bodo posledice."

Zadnja leta je Baširjeva družina živela dokaj umirjeno. V zadnjem letu so zgradili celo dve novi hiši, v kateri so vložili okoli 20.000 evrov. "Vem, da to za razmere tukaj ni veliko, za nas pa je. Prav tako smo čisto vse naredili sami, hiša je zelo sodobna." Ker država ne pomaga naseljem na obrobju, so se tamkajšnji prebivalci organizirali in kar sami zbrali denar ter tudi sami zgradili vrtec, šolo in manjši zdravstveni dom. "Tudi cesto, ki je sicer iz makadama, so razširili sami, tako da je lepo urejeno."

(Nenehno) reševanje družine

Sorodna novica Tonin: Družina enega od dveh afganistanskih sodelavcev že v varnem delu letališča v Kabulu

A Baširjeva brata sta v naglici za pustila vse, kar je družina Rezai imela. "Je bilo res tako grozno, da sta morala to storiti?," ju je vprašal, ko sta brata za seboj poleg novih hiš pustila tudi veliko kmetijo s kravami, ovcami in kozami. "Morda bodo zanje skrbeli sosedje. Zdaj sta ostala brez strehe nad glavo, bojujeta se za svoje življenje in je groza."

Bašir nima sester, "družina je za afganistanske razmere majhna," pove. "Oče je bil izobražen in je rekel, da bomo imeli le tri ali štiri otroke, da bomo vsi lepo živeli." Oče je umrl, ko je bil Bašir star deset let. Po prihodu talibanov se je iz politike preusmeril v trgovanje. Talibani so ga ubili, ko se je vračal iz Pakistana.

"Mama se je trudila po svojih najboljših močeh. Vse nam je dala. Skrbela za nas. Nam omogočila šolanje. Moj mlajši brat je v Kabulu študiral ekonomijo. Ker je bila epidemija, je prišel domov. Zdaj ne bo mogel več študirati," razočarano ugotavlja Bašir. Kot tudi mnoge njegove prijateljice ne.

Ženske pod talibani ne bodo nikoli svobodne

"Leta 2019 so ženske hodile v šolo, tudi študirale so v Kabulu. Prej so pri nas rute nosile le redke, nekatere so bile tudi brez. Zdaj so vse pokrite, za odhod od doma pa potrebujejo spremstvo odraslega moškega, kar je grozno! Zadnjih deset let so se bojevale za svobodo. Kljub pomanjkanju denarja in nasprotovanju staršev so odšle študirat. Zdaj pa morajo biti gospodinje doma, zakaj pa? To ni svoboda, sploh za ženske in otroke."

Bašir pravi, da so ljudje šokirani nad tem, kako so talibani tako hitro in brez obrambe mest zavzeli oblast. "Nazadnje sem bil v Afganistanu leta 2019, saj sem hotel še zadnjič videti svojo mamo, ki je bila že takrat bolna (op. p. Baširjeva mama je umrla). Imeli so vojsko, orožje, vse. Zdaj pa so jim velika mesta Herat, Mazar-e-Šarif, Kandahar, Kabul, Gazni pustili čez noč." Bašir meni, da je sicer dobro, da se je končalo tako, kot se je, da talibani niso pobijali ljudi v mestih, "po drugi strani pa bi se morali boriti". Kot sta se njegova brata, za katera upa, da ju bo lahko rešil.