Zdi se, kot da želi podati sliko o nas samih in seveda o številnih slovenskih markantnih umetnikih, ki so bili zlasti v prejšnjem stoletju pomembni predvsem zunaj meja. Pri tem ne gre spregledati, da je največ govora o filmskih sanjah in uresničevanju ambicij. Ali pa tudi ne zaradi varnejše in bolj gotove poti v domačem okolju. Slovenski film je tako vse kaj drugega kot dolgočasen, in to dokazovanje Štefančiču tudi uspe, prav tako pa tudi razkazovanje zamolčanih podrobnosti cineastov, ki pritegnejo filmofile.

A eseji ne govorijo le o filmskem svetu. Dvakratni Rožančev nagrajenec nas v svojem hitrem slogu naštevanja in razvijanja tez prepriča tudi drugače. Eseji v knjigi Slovenski sen namreč obravnavajo več tem, poznavalsko o literaturi in filozofiji ter cinično o politiki in njeni zgodovini. Že skoraj pokroviteljski pa so eseji o športu. Pa vendar, težko se je izogniti navdušenju nad športnimi uspehi in slovitostjo ekipnega in individualnega športa. Ne gre spregledati avtorjeve angažiranosti, polemičnosti, ki jo z nizanjem najrazličnejših primerov vpleta v svoje eseje. Prikaže nam tudi večno moč patriarhata in ranljivost žensk. Tistih, ki so zaradi deliktov pristale v zaporu. Tistih, ki jim resocializacija gre teže, ker so pač preprosto ženske. Prav omenjena tema nam pokaže Štefančičev razmislek, ki ga družba še vedno tabuira. In žensko na robu še bolj potiska v ozadje ali pa jo obsoja.

Vsaka od prej naštetih tem je razdelana. Že v uvodu se za najbolj smiselno izkaže primerjalna analiza, ki se nato osredotoči na primere na Slovenskem. Ti se začnejo s primerom in nadaljujejo s preneseno primerjavo slovenskega vzorca. Včasih je že mogoče občutiti, da gre za pretirano posploševanje in stereotipe, hitro pa se izkaže, da je to pretiravanje bolj ali manj ironično.

Ponekod se zdi, da želi Štefančič poudariti, da je bilo naše kazanje težav v družbi korak pred drugimi ali pa da imamo kljub svoji majhnosti veliko talentov. Pa vendar ne gre spregledati niti kritičnosti o kompleksih povprečnih Slovencev in Slovenk. O osebnostni krizi, slabi samopodobi, samopoškodovanju in nasilju nad drugimi. Štefančič nakaže, da je bil slovenski narod poln nasilja že daleč v zgodovini, ne le v obdobju koronakrize. V eseje vpleta tako zgodovinskost kot aktualnost, vseskozi pa s citati iz del Ivana Cankarja smiselno prepleta vso problematiko slovenske identitete. Vendar pa se poraja vprašanje o avtorjevem enotnem pogledu na anonimnega moralnega sporneža in uspešnega nagrajenega ustvarjalca, ki zagovarja ali izvaja zločine. Pri tem je Štefančič nekoliko protisloven.

Posebno dovršeni so spomini na znane Slovence in Slovenke. Slovenski sen se že začne z esejem o Alešu Debeljaku, pretresljivem pogledu v življenje izjemnega pesnika in Štefančičevega študijskega sopotnika in sosanjalca o umetniški poti. V teh esejih nam Štefančič podaja biografije in karierne poti posameznih izjemnih ustvarjalcev. Napisani so z veliko mero spoštljivosti in vpogledi v njihova življenja in zgodovinske okoliščine. Gre predvsem za pomembne filmske umetnike, nagrajene in iskane ustvarjalce tudi na tujem. Štefančič nam pokaže njihovo energijo, značaj, pišmeuhovostvo ali delinkventnost, s katerimi so pretresali ali pa navduševali.

Zbirka esejev Marcela Štefančiča Slovenski sen predvsem dobro poudarja različne problematike. Ne spregleda filma, predvsem slovenskega, in še vedno posrečeno aktualizira in citira Ivana Cankarja. Obravnava nasilje, zapostavljenost žensk na obrobju in neusmiljen politični sistem. Pri zadnjem omenjenem je vredno poudariti najsrhljivejši esej o grozljivem Odilu Globočniku. V posameznih esejih je očitna avtorjeva načitanost, ki pa v nekaterih primerih zaide v obsežno naštevanje poznavanja dejstev. S prav posebnim občutkom pa so napisani spominski eseji znanih, prezgodaj umrlih slovenskih ustvarjalcev. Pri tem se pokaže Štefančičeva tankočutnost, ne samo navdušenost in poudarjanje briljantnosti ali kritičnosti do obravnavane osebe.

Iz oddaje S knjižnega trga.