Bil je malce turoben dan ob severnem Atlantiku, mesto je bilo zavito v meglice, iz katerih so se občasno izrisale postave redkih mimoidočih, oblečenih v oranžno.
"Dan oranžne srajce", imenujejo 30. september pripadniki tamkajšnjih avtohtonih ljudstev, pri čemer se nanašajo na novo srajco, ki je Phyllis Webstad, pripadnici ljudstva Stswecem'c Xgat'tem, dala njena babica za prvi šolski dan katoliškega internata svetega Jožefa v Britanski Kolumbiji. Ko je Phyllis prišla v šolo, so ji vzeli vsa njena oblačila, vključno z novo srajco, ki ji je nikdar niso vrnili.
O sistemu prevzgojnih internatov za staroselce je svetovna javnost zares izvedela maja letos, ko so na zahodu Kanade na zemljišču nekdanjega internata, ki so ga leta 1890 vzpostavili za asimilacijo staroselcev, v neoznačenih grobovih odkrili posmrtne ostanke 215 otrok. Med staroselci so se že v preteklosti širile govorice o množičnih grobiščih, a niso bile nikoli potrjene.
Srhljivemu odkritju v kraju Kamloops v Britanski Kolumbiji, kjer je bil največji od 139 internatov, so sledila še druga in za Kanadčane, ki se neradi zapletajo v konflikte, sami sebe pa imajo za družbeno ozaveščene, je bilo to poletje poletje seznanjanje z grdo platjo svoje zgodovine. Platjo, ki so jo radi potiskali pod preprogo.
Seznanjanje z zgodovino
Mrežo internatov za asimilacijo staroselskih otrok so kanadske oblasti vzpostavile konec leta 1831, upravljala jih je Katoliška cerkev, v nekaterih provincah pa so delovali vse do leta 1998. Otroke so prisilno odstranili z njihovih domov in iz skupnosti ter jim prepovedali govoriti njihov jezik ali izvajati kulturne običaje.
Prevzgojne zavode je skupno obiskovalo okoli 150.000 staroselskih otrok, učenci pa so bili pogosto fizično in spolno zlorabljeni, številni so umrli zaradi nalezljivih bolezni. Komisija za iskanje resnice in spravo, ki jo je vzpostavila vlada leta 2008, je dogajanje označila za "kulturni genocid".
Ta del kanadske zgodovine je eden od pomembnih dejavnikov, ki jih je treba upoštevati, ko skušamo razumeti stiske, s katerimi se spopadajo kanadski staroselci danes, vključno z visokim deležem samomorov v nekaterih skupinah.
Daleč najvišji je ta delež med avtohtonimi pripadniki na Labradorju na skrajnem severovzhodu Kanade, ki skupaj z Novo Fundlandijo sestavlja provinco, ki jo tudi sicer zaznamuje rekordno število samomorov.
Na predvečer prvega dneva resnice in sprave smo se v St. John'su pogovarjali z Nathanielom Pollockom, raziskovalcem na šoli za arktične in subarktične študije, ki spada pod okrilje univerze Memorial na Novi Fundlandiji.
Univerza s sedežem v St. John'su v Goose Bayu na Labradorju vodi Labradorski inštitut, kjer je Pollock, sicer rojen v osrednji kanadski provinci Saskatchewan, preživel sedem let (2011–2017), v tem času pa tudi opravil obsežno raziskavo o deležu samomorov med labradorskimi staroselci.
Labrador si večina ljudi predstavlja kot odročen, precej divji konec Kanade. Orišite nam malo regijo in tamkajšnje staroselske skupnosti.
V primerjavi z Novo Fundlandijo je Labrador na neki način precej raznolik, s tremi staroselskimi skupinami in vladami – ljudstvo Inu, vlada Nunatsiavuta, ki zastopa labradorske Inuite, ter svet skupnosti Mi’kmaq, ki zastopa Inuite v južnem in osrednjem delu regije. To so tri skupine, ki imajo vse precej samosvoje naselbine, kulturno zgodovino ter zelo različne odnose z zvezno in pokrajinsko vlado v smislu svojih ozemelj, dostopa do virov, infrastrukture … In so precej razpršene po severni obali, južni obali in osrednjem delu, Goose Bay pa je “večje” mesto, regionalni center s skoraj 8000 prebivalci, tako da jih veliko živi tam, kjer imajo tudi dostop do izobraževalnih ustanov, zdravstvene oskrbe in drugih storitev.
Kako odročne so te skupnosti, kako težko je priti do njih?
Do šestih skupnosti na severni obali je dostop mogoč samo po zraku ali v poletnih mesecih z ladjo, nekateri pa gredo pozimi od Goose Baya do Rigoleta, ki je najbližji, oddaljen 20 minut letenja, tudi s snežnimi sanmi. Polet do Naina, najbolj severno ležeča skupnosti, traja po drugi strani uro in pol. V Nainu živi okoli 1200 prebivalcev, gre za precej staro populacijo, je pa tam tudi subarktična meja in jim dostavljajo gorivo za generator, ki je njihov glavni vir energije. Večina prebivalcev ogreva svoje domovanja s pečmi na drva. Pristajalna steza za helikopterje in letala nima razsvetljave, tako da lahko letiš tja samo podnevi – kar pa je pozimi bore malo časa, le kake štiri, pet ur, kar je velika težava, ko pomislite na dogodke, kot so nujne medicinske pomoči. Recimo, da ima nekdo srčni napad, pa ga moraš spraviti do Goose Baya, kjer je regionalna bolnišnica, pa ne moreš pristajati v temi – kar je v bistvu skoraj stalno. Potem moraš pa seveda vzeti v poštev še vremenske razmere itd. V takih primerih je treba poklicati vojaški helikopter iz Ganderja (Nova Fundlandija) ali Halifaxa (Nova Škotska).
Glede na opisane razmere, koliko stika imajo tamkajšnje lokalne skupnosti v resnici z nestaroselskim svetom?
Skupnosti na severni obali so okoli 90-odstotno inuitske, a živi tam kar nekaj ljudi, ki delajo v storitvenih dejavnostih – kot učitelji, patronažne sestre itd. Večina skupnosti tam je staroselskih, je pa v samem Goose Bayu nestaroselskega prebivalstva okoli 60 odstotkov. Tam imajo tudi relativno veliko bolnišnico itd. Goose Bay je tudi vojaško oporišče, vzpostavljeno med drugo svetovno vojno, ki je nato vrsto let delovalo kot zračno oporišče Nata, tako da je bilo precej mednarodno in tako se je nekako tudi izoblikoval Goose Bay kot mesto. Tamkajšnje oporišče sta postavili kanadska in ameriška vojska, nato pa so se vanj priselili prebivalci iz manjših labradorskih skupnosti in poselili širše območje. Presenetilo bi vas, kako raznolika je mešanica prebivalstva, ker živi tam veliko izseljencev, Nemcev, Italijanov, Britancev, Američanov, pa tudi precej velika filipinska skupnost, ker je od tam prihajalo veliko sezonskih ekip. Temu prištejte še tri staroselske skupine in dobite kulturno zelo zanimiv kraj.
Običajno, kadar so vojaška oporišča postavljena sredi takšnih in drugačnih avtohtonih območij, ko se vojaško osebje meša z domačini, lahko to vodi do določenih konfliktov, incidentov – samo, če vzamemo za primer Okinavo ali Filipine, oboje z ameriškimi vojaškimi oporišči, kjer so poročali o primerih posilstev, rasističnih izpadov ipd. Se kakšna takšna trenja pojavljajo tudi na Labradorju?
V 80. letih je Nato tam izvajal nizke prelete, letalska usposabljanja z reaktivnimi lovci, ki so leteli res nizko nad tlemi, okolica Goose Baya in osrednji Labrador pa je tradicionalno ozemlje Inujev, tam so njihova tradicionalna lovišča z velikimi čredami severnih jelenov, zato je bilo zaznati veliko zaskrbljenosti, prihajalo je do protestov in družbenih akcij, ker so bili Inuji mnenja, da ti preleti povzročajo veliko škodo okolju in so ogromen moteč dejavnik za severne jelene. To je bil eden od bolj nedavnih sporov med vojsko in staroselci, ampak zdaj pa je oporišče v glavnem neaktivno, odprto zgolj za nujne primere, predvsem za čezoceanske polete, ko med poletom pride do kakšnih hujših zdravstvenih težav ali pa ima letalo tehnične težave, zato zasilno pristanejo v Goose Bayu, ker je to prva dolga pristajalna steza (s 3367 metri celo ena najdaljših na svetu), na kateri lahko pristanejo v Severnem Atlantiku. In to se dogaja precej pogosto – recimo, da dobi kakšen potnik na letalu iz Dubaja ali Londona v New York srčni napad, pa mora letalo pristati, potnika pa potem s helikopterjem ali letalom prepeljejo v bolnišnico, običajno v St. John’s (prestolnica Nove Fundlandije, op. a.).
Vi ste na Labradorju pod drobnogled vzeli delež samomorov v teh staroselskih skupnostih. Do kakšnih dognanj ste se dokopali?
Z ekipo raziskovalcev smo proučili 18 let statistike smrtnosti, za 18 let mrliških listov. S pomočjo teh podatkov smo nato preverjali razlike med različnimi staroselskimi skupinami in med otokom Nove Fundlandije ter odkrili, da je bil v tem obdobju (1993–2010) delež samomorov na Labradorju štirikrat večji kot na Novi Fundlandiji, daleč največje razlike pa so med labradorskimi Inuiti na severni obali – tam je bil delež samomorov kar 20-krat večji kot na Novi Fundlandiji, med Inuji pa 14-krat. To je precej velika razlika. V naši raziskavi sicer nismo proučevali razlogov ali dejavnikov, povezanih s tem, zgolj statistike smo primerjali med Novofundlandci in Labradorci.
Ima provinca Nova Fundlandija in Labrador na splošno večji delež samomorov od kanadskega povprečja?
Da, no, to je še en pomemben del podatkov, ki smo jih s kolegi analizirali – pregledali smo, kako se v provinci po letih spreminja število samomorov – zunaj staroselskih skupnosti je ta provinca doživela ogromno družbenih pretresov – od moratorija na ribolov polenovk leta 1992, razcvet za časa naftnega obdobja in zaton le-tega … Družbeno in gospodarsko je bilo sprememb ogromno. Proučili smo delež samomorov med letoma 1981 in 2018 in, zgodovinsko gledano, je imela ta provinca enega najnižjih deležev samomorov od vseh kanadskih provinc in ozemelj, a se je to v manj kot 40 letih povsem obrnilo na glavo, tako da imamo zdaj največ samomorov v državi.
Je vaši raziskavi sledilo kakšno nadaljevanje, kak epilog, kak konkreten odziv?
Da, provinca je zdaj v zadnji fazi priprave provincialne strategije preprečevanja samomorov, da bi tako konkretno naslovila to perečo problematiko, dobili smo tudi novo psihiatrično bolnišnico, oblasti skušajo izboljšati dostop do pomoči in ambulantne oskrbe. Veliko se govori o tem, kako krvavo potrebno je, da provinca izboljša sistem duševnega zdravja – in zdravstveni sistem na splošno. Nova Fundlandija je problematična, ker je provinca bankrotirala, ima ogromno težav, ne pa nujno virov, da bi te težave odpravila. Geografsko je to veliko območje, prebivalcev pa malo, prebivalstvo je zelo razpršeno, starajoče se, prebivalstvo zelo edinstvenih zdravstvenih težav in obolenj, veliko je kroničnih bolezni, populacija, roko na srce, ni zdrava. Tako, da – težki časi za to provinco!
Če se vrneva k staroselcem. Zdi se, da je to neka skupna rdeča nit staroselskih skupnosti po celotni Severni Ameriki – visok delež zlorab substanc, alkohola, mamil, pa tudi visok delež samomorov, ne? Se da iz tega izpeljati kake povezave?
Mislim, da je tu pomembno poudariti, da so dejansko razlike ogromne in relativno malo skupnosti zares izkusi neskladja, ki pa so precej velika. Veliko je skupnosti, kjer je delež samomorov in zlorab substanc dejansko popolnoma podoben tistemu med splošnim prebivalstvom. Niso vse staroselske skupnosti enake, kar je nujno treba upoštevati, gre za specifične izzive, s katerimi se te skupnosti spopadajo, a res ne moremo tu govoriti o staroselcih kot eni enoti – ne v Severni Ameriki, kaj šele globalno. Je pa res, da imajo skupnosti, v katerih je delež samomorov višji, pogosto tudi višje deleže zlorab alkohola in mamil. Na individualni ravni so to zagotovo dejavniki tveganja. Povezava zagotovo obstaja, a je to le eden od dejavnikov in ni tako zelo drugače kot pri splošni populaciji.
Pravite, da niste raziskovali vzrokov samomorov, ampak zagotovo se da poudariti kake dejavnike, ki prispevajo k temu, zlasti pri Inuitih, kjer je bil delež kar 20-krat višji od povprečja. Zakaj?
To je vprašanje, kajne? To skušamo razumeti in mislim, da ne gre zgolj za en dejavnik, ampak preplet dejavnikov, ki so zgodovinski, veliko je neprijetne zapuščine, ki se prepleta s sodobnimi družbenimi neenakostmi – priložnosti in prihodki, ki jih imajo ti ljudje, resen razlog je revščina, dostop do storitev in virov …
Nekatere od teh skupnosti nimajo izpolnjenih niti osnovnih človekovih pravic, nimajo dostopa do čiste vode, elektrike, v veliko teh skupnostih so edini vir energije še vedno zelo nezanesljivi dizelski generatorji … Te zadeve, posamezno gledano, niso neposredni vzroki, je pa res, da so v skupnostih, kjer imajo te socialne težave, pogoste tudi tovrstne infrastrukturne pomanjkljivosti, prebivalci pa nimajo enake "predhodne socialne determinante", kot temu pravimo strokovno. Zdravstveni status, ekonomske priložnosti, vse to se običajno kopiči. V veliko manjših hiš živi tudi po 20 ljudi skupaj, hiše niso v najboljšem stanju, in samo predstavljate si lahko dinamiko v takih utesnjenih domovih, konflikte, ki izhajajo iz tega. Preprosto, ni dobro za duševno zdravje ljudi. Za nameček pa je na Labradorju še precej bolj omejen dostop do psihiatričnih ustanov in pomoči.
Se katere od teh težav obravnavajo, duševne stiske, depresija? Bi se staroselci, ki se spopadajo z njimi, obrnili k strokovnjakom po pomoč ali preprosto ni pravih ustanov in stroke na Labradorju za to? Ali morda ni to v njihovi kulturi, imajo določen ponos, ki jim preprečuje, da bi se obrnili po pomoč?
Nezaupanje v sisteme je zagotovo veliko. Veliko ljudi v majhnih skupnostih nima enakega dostopa do družinskega zdravnika ali psihologa, če pa ga imajo, je ta oseba pogosto nekdo, ki je tam šele krajši čas, ker se tako naglo in pogosto menja osebje v teh poklicih tam – če imaš to srečo, da živiš v skupnosti, kjer taka oseba sploh dela, kar je redko. Da, mislim, da ima Kanada precej dolgo zgodovino vladnih institucij, ki ne samo, da se ne odzivajo na potrebe ljudi, ampak jim celo aktivno škodijo – samo pomislite na sistem prevzgojnih internatov, na zgodovino policijskega vpletanja v nekaterih teh krajih – policija je imela aktivno vlogo v kolonizaciji teh skupnosti, v nadzoru nad njihovimi življenji. Tako da mislim, da je dovolj dobrih res globokih razlogov v zgodovini kanadskih staroselcev, zakaj raje ne iščejo pomoči na kliniki, policiji ali pri katerem koli drugem vladnem osebju.
Omenili ste prevzgojne internate. Sklepam, da je tudi to pustilo posledice na psihi - nasilno iztrganje identitete, lastne kulture in tradicij …?
Zagotovo. To je ena večjih problematik staroselskih skupnosti v Kanadi – da je prek tega sistema internatov vlada odvzela otroke iz njihovih domov in jih namestila v internate, kjer se je dogajalo cel kup slabih stvari, so pa bili poleg tega tudi oropani učenja tradicionalnih družinskih vrednost – starši niso več mogli svojih otrok učiti, kako odraščati v tradicionalnem okolju, zato se je izgubilo veliko praktičnih družinskih življenjskih veščin. Ker ne samo, da so morali zapustiti dom in oditi v internat, ampak so bili ti celo vzpostavljeni z namenom, da se tem otrokom vzame njihova staroselska kultura in se jih "asimilira". Tako, da ima ta sistem internatov zagotovo velik posreden vpliv na nekatere pereče težave, ki zadevajo staroselske skupnosti danes.
Za prevzgojne internate je svetovna javnost v resnici zares izvedela šele letos, ampak verjetno ste v Kanadi vedeli že prej zanje in za z njimi povezane kontroverznosti? Je bila to kadar koli resna tema ali je bilo vse skupaj bolj ali manj pometeno pod preprogo?
Oboje po malem. V zvezi z internati je bilo kar nekaj precej velikih preiskav – že v 90. letih je vlada vzpostavila prvo preiskovalno komisijo, predhodnico komisije za resnico in spravo, ki je svoje delo končala leta 2015, njen namen pa je bil zapisati pričevanja ljudi, ki so preživeli prevzgojne internate, slišati, kakšne izkušnje so imeli tam. Vsi ti zbrani podatki so zagotovo na voljo vsem, ampak mislim, da kot v veliko državah, kjer so ljudje izkusili genocid, vlada svojih stališč do tega ni ravno pretirano objavljala, zato je bilo veliko teh stvari dolgo pometenih pod preprogo in se zato večina Kanadčanov s tem noče ukvarjati, dokler nekdo ne izkoplje množičnega grobišča, potem pa imajo kar velike težave, kako se s tem sprijazniti.
Vedno je bilo veliko govora o krivicah, ki so jih trpela staroselska plemena v ZDA, a do zdaj ljudje niso zares toliko govorili o težavah staroselcev v Kanadi. Ker je bila Kanada vedno znana kot nekakšna "zgledna" severna soseda, družbeno zavednejša, liberalnejša, miroljubnejša … Smo imeli popolnoma napačno podobo Kanade?
(Oprezno) Daaaaa, ampak ne samo vi, tudi Kanadčani. Verjetno je to namerno. Mislim, da je to del naše zgodovine, ki ni bil vsesplošno priznan ali se o njem ni govorilo, zdaj pa smo na točki, ko je za vse več ljudi težko tega ne obravnavati, ne priznati te realnosti. Ravno jutri dobivamo v Kanadi nov praznik, dan resnice in sprave, nekakšen dan spominjanja, čas, da se zamislimo in si priznamo, da je bilo vse to tudi del kanadske zgodovine. Komisija je v svojem poročilu podala veliko priporočil, kako lahko Kanadčani priznajo del travm, ki so se zgodile staroselcem, in to je en način, čeravno skromen.
Mislim, da je to z internati ena tistih zgodovin, ki je še kako del ozadja in razumevanja, zakaj je ponekod toliko samomorov med staroselci, del razumevanja, da so ljudje v nekaterih skupnostih izkusili resnično globoke travme, povezane s svojimi družinskimi člani in celotnimi skupnostmi, ki jim je ta sistem, ki se je zares končal šele v 90. letih, popolnoma postavil na glavo njihova življenja.
V Saskatchewanu smo imeli prevzgojne internate še v 90. letih, torej v času mojega življenja! V šoli sem bil, ko so ti otroci hodili v internate, kar je precej čudna misel. In ni šlo za neko vsesplošno znano zadevo – če bi vprašali povprečnega Kanadčana, ne bi vedel zanje. In zagotovo to ni bil del učnega načrta, v moji šoli se pri zgodovini o tem že nismo učili. Mislim, da se to zdaj počasi spreminja, vidim pri svojih dveh otrocih, ki sta v osnovni šoli. Za Inuite pa je to nekaj, s čimer so živeli, vse odkar obstaja Kanada kot država. A zdaj je odgovornost zares bolj na strani nestaroselskih Kanadčanov, da to zgodovino priznamo in najdemo načine, kako nekaj naredimo glede tega.
Kanada je seveda ogromna država s tudi zelo raznolikimi staroselskimi skupnostmi, bi rekli, da je kak del, provinca ali skupnost, ki se precej bolje spopada s težavami staroselskih skupnosti – kak svetel zgled, kjer je stopnja samomorov nižja, kjer je več priložnosti za zaposlovanje, izobraževanje …?
Da, mislim, da slišimo predvsem negativne zgodbe, slabe stvari, ki se jim dogajajo in ki potrebujejo pozornost in ukrepanje, se pa dela veliko dobrih stvari na ravni bodisi skupnosti bodisi na provincialni ali nacionalni ravni, znotraj staroselskih vlad, ki resnično izboljšujejo življenja ljudi – kakovost domovanj, kjer živijo, tipi izobraževalnih sistemov, ki jih razvijajo, malih podjetij, vse to zagotavlja kakovostno življenje in ekonomsko varnost, toplo okolje za otroke … In to se dogaja po celi Kanadi, samo slišimo ne za te stvari prav pogosto.
Moj stric, vodja gradbenih projektov, je večino svoje kariere delal v rezervatih v zahodnih provincah – gradil je šole, bolnišnice, čistilne naprave za vodo, infrastrukturne projekte. Leto do dve je delal pri posameznem projektu v eni od staroselskih skupnosti, in kot pravi, nekatere delajo odlično, imajo izjemne vlade in voditelje, sposobne ljudi, ambiciozne načrte in dober občutek za finance – in se pozna. Spet druge skupnosti pa preprosto nimajo vodstva, koga, ki bi jih usmerjal za gradnjo skupnosti. Pa so lahko te skupnosti zelo blizu ena drugi. Preprosto je močno odvisno od vodstva, kakšno specifično zgodovino ta skupina ima, tako da je težko izpostaviti širšo geografsko pokrajino, kjer jim gre bolje. Ker je veliko tega zelo na lokalni ravni. Enako s potencialnimi rešitvami – mislim, da se skupnosti zavedajo, kakšne spremembe so potrebne, da bi spremenili življenja ljudi na bolje, znižali raven samomorov, revščine itd. A to se razlikuje od skupine do skupine, nimajo vsi enakih potreb in ni ene univerzalne rešitve, pa naj si gre za izobraževanje, stanovanja, dostop do čiste vode ali kaj četrtega.
Eden od razlogov, zakaj imajo nekatere staroselske skupnosti toliko izzivov, je tudi ta, da ko je kanadska vlada sklepala dogovore z avtohtonimi ljudstvi, po katerih bi dobili kos zemlje, kjer bi lahko živeli na svoj tradicionalni način, se je to v praksi izjalovilo, saj so staroselci dobili najbolj nerodovitno zemljo, kjer se preprosto niso mogli preživljati s svojimi tradicionalnimi veščinami. In ko se voziš po teh predelih, je vse videti precej v razsulu in neobdelano – jasno, le kaj naj bi to obdelovali? Vse to skupnost res omeji v prizadevanjih, da bi polno izživela svoje možnosti kot funkcionalna družba.
Zunaj Kanade v resnici do maja letos nismo slišali za prevzgojne internate, smo pa v zadnjih letih veliko brali o izjemno visokem deležu izginotij in umorov staroselk. Še posebej zloglasna je t. i. Avtocesta solza, kjer je v zadnjih 30 letih izginilo od 1200 do 4000 žensk, večinoma staroselk. In večinoma primeri ostajajo nerazjasnjeni. Čemu to pripisujete? So staroselke resnično tako pogrešljiv del kanadske družbe?
Ta problematika sicer ni bila del moje raziskave, ampak mislim, da če vprašate predstavnike vlade, bi ti odgovorili eno, če pa govoriš z avtohtonimi skupnostmi, bodo verjetno imeli precej drugačen pogled na to. Ampak, ali so razlogi zares kaj dosti drugačni od tistih za visok delež samomorov ali splošne deprivilegiranosti skupnosti? Vse izhaja iz iste zgodovine.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje