"Dogajanje v Jugoslaviji s slovenskimi koraki k samostojnosti vred je bilo pomladi 1991 na repu zanimanja svetovne politike in javnosti," je pred časom za MMC pojasnil zgodovinar Jure Gašparič iz Inštituta za novejšo zgodovino. Če pogledamo na mednarodno politično dogajanje tistega časa, je hitro jasno, da so se svetovne velesile ukvarjale z razpadom Sovjetske zveze (SZ), kjer je bilo v republikah, ki so se osamosvajale, nameščeno jedrsko orožje. Združene države Amerike pa so se ukvarjale s tem, kako umiriti cene nafte, in z zalivsko vojno. "Odnos svetovnih velesil do jugoslovanskega vprašanja sta ob nezainteresiranosti zanj v glavnem pogojevala nerazumevanje dogajanja in nelogičnost samega procesa razpadanja najzahodnejše države na evropskem vzhodu," je dodal.

Pri priznanju Nemčije gre za pomemben korak, saj je to pomenilo, da bodo temu sledile še druge države. Čeprav je v naši bližini še divjala vojna in varnost ni bila samoumevna. Na 19. december sta Slovenijo priznali tudi Islandija in Švedska, s tem da je priznanje Švedske in Nemčije uradno začelo veljati skupaj s preostalimi članicami Evropske skupnosti (ES) 15. januarja.

Slovenijo so sicer prve priznale države, ki so se tudi same borile za priznanje – Hrvaška, Litva, Latvija, Estonija, Gruzija, Ukrajina. Takrat je malokdo verjel, da bo med njimi kmalu tudi Rusija in da bo razpad Sovjetske zveze dokaj miren. Zato so besede ameriškega zunanjega ministra Jamesa Bakerja, da Združene države Amerike (ZDA) nikoli ne bodo priznale samostojnega odhoda Slovenije iz Jugoslavije, izzvenele kot prijazna klofuta, v kateri so nekateri videli poziv, naj Jugoslovanska ljudska armada (JLA) posreduje v Sloveniji. Po desetdnevni vojni je Slovenija nadzirala vse svoje ozemlje. Mednarodna konferenca oziroma njena Badinterjeva arbitražna komisija pa ji je dala zeleno luč za mednarodno priznanje, je za Radio Slovenija poročal Marjan Vešligaj.

Sorodna novica Badinterjeva komisija: SFRJ je razpadla

Badinterjeva komisija ugotovi, da je Jugoslavija razpadla

Badinterjeva komisija je od 7. decembra 1991 do 13. avgusta 1993 izdala petnajst pravnih mnenj. Njeno stališče je bilo, da je Jugoslavija razpadla, da je na njenem ozemlju nastalo pet enakovrednih držav naslednic in da Srbija s Črno goro ne more biti edina naslednica. Komisija je tudi določila, da so meje med novonastalimi državami tam, kjer so bile republiške meje, in da se lahko menjajo samo dogovorno, ne s silo. Ker si države različno razlagajo potek republiških mej in ker na morju meja med republikami nekdanjega SFRJ-ja ni bila nikdar formalno določena, je na območju nekdanje države še vedno odprtih več meddržavnih sporov o meji. Največ jih ima Hrvaška.

Sorodna novica Slovenija kot edini rešljiv del jugoslovanskega gordijskega vozla

Za nekatere je priznanje Slovenije prišlo prezgodaj, se dogodkov spominja takratni zunanji minister Dimitrij Rupel: "Tisto, da je priznanje bilo prezgodnje, je v bistvu izjava oz. formula, ki je veljala do razpada Sovjetske zveze (SZ), ko je enkrat za božič leta 1991 razpadla, je bila ta argumentacija nesmiselna."

18. novembra je v srbske roke padel Vukovar. Predstavniki mednarodne skupnosti so se o vsem pogovarjali tudi s Slobodanom Miloševićem. "Lord Peter Carrington, ki je vodil to konferenco, je bil, moram reči, bolj naklonjen Srbiji kot Hrvaški," se je spominjal Rupel.

Ker se srbska stran ni držala premirja, je nemški zunanji minister Hans Dietrich Genscher dosegel, da je svet Evropske unije sklep o priznanju sprejel 16. decembra, veljati pa je začel 15. januarja. Vse države niso čakale na ta datum, Islandija, Nemčija in Švedska so Slovenijo priznale že 19. decembra. Drugi so temu sledili, 14. februarja je Slovenijo priznala Rusija, 7. aprila Združene države Amerike in 27. aprila Kitajska.

Slovenska zastava je pred zgradbo Združenih narodov zaplapolala 22. maja 1992, ko je Slovenija postala 176. polnopravna članica Združenih narodov (ZN).