Številni filmi so se vrnili tja, kamor spadajo, na velika platna, neštetokrat prestavljeni blockbusterji so dočakali premiere in film je spet postal kolektivna izkušnja. Spodnja lestvica je odraz te heterogene poplave blockbusterjev, znanstvene fantastike, popkorna in umetniškega filma. Dva slovenska celovečerca in dve slovenski manjšinski koprodukciji priča tudi o dobri kondiciji domačega filma.

Kadar ljubitelji filma sestavljamo sezname najboljših, se skoraj nikoli ne znamo omejiti na skopo deseterico; vsaka taka lestvica dobi še "rezervne igralce", dodatne omembe in zaznamke. To še toliko bolj drži ob koncu leta 2021, ki nas je po vseh odpovedanih premierah leta 2020 bombardiralo s skoraj nepregledno količino popolnoma novih ali pa že dalj časa pričakovanih naslovov.

Pri sestavljanju seznama tradicionalno v prvi vrsti upoštevam filme, ki smo jih v Sloveniji v tekočem letu imeli priložnost videti ali v redni distribuciji ali pa na festivalih. Še bolj kot v prejšnjih letih se tokrat mednje mešajo tudi filmi, ki so v ponudbi glavnih ponudnikov pretočnih vsebin, tokrat pa je tudi nekaj takih, ki jih pri nas sploh ni bilo. Prav tako nimajo vsi letnice nastanka 2021: v nekaterih primerih so v letošnjem letu šele našli pot do naših kinodvoran ali zaslonov. V izboru je več filmov, ki so bili nagrajeni na letošnji podelitvi oskarjev, saj je bila ta zamaknjena v april in ni bila tako zelo osredinjena na lansko "sezono nagrad".

Spodnji, razširjeni seznam se od 30. mesta prebija proti prvemu, seveda pa ste vabljeni, da v komentarjih dodate svoje favorite, ki jih ni v izboru. Se vam zdi, da si mesto med najboljšimi zasluži okoljevarstvena satira Adama McKaya Ne glej v zrak? Sta vas navdušila nadaljevanje franšize Matrica in zadnja bondijada z Danielom Craigom, Ni čas za smrt? Bi morali vključiti eklektična igralska prizadevanja Hiše Gucci ali pa muzikala Zgodba z zahodne strani in Annette?

30. Zola (Zola), ZDA. Režija: Janicza Bravo.

Davnega leta 2015 je tviteraško občestvo nase priklenila serija 148 tvitov, v katerih je detroitska natakarica in eksotična plesalka A'Ziah King - Zola popisala svojo odisejado na Florido, kamor se je odpravila v družbi nove prijateljice Stefani, njenega jokavega fanta in njenega ... zvodnika. Zola Janicze Bravo je torej na nek način prvi "Twitter film" (čeprav je bila vmesna stopnja še reportaža v Rolling Stonu); močno spominja na dela Harmonyja Korina (Spomladanske žurerke, Kralj plaže) ali celo Seana Bakerja (Projekt Florida). Vsi našteti svoje portrete ameriških ekscesov slikajo s kombinacijo privzdignjenih in vulgarnih referenc. Zolajina Florida je Florida umazanih motelov in sumljivih modelov pred turističnimi razglednicami morja in sonca. Ko se naša protagonistka neprostovoljno znajde v svetu prostitucije, film ne moralizira na temo spolnih delavk – obsodba je prihranjena samo za Stefani, ki se kiti z manierizmi in govorico črnske skupnosti, a vse to odvrže v hipu, ko se je treba sklicevati na belske privilegije.

29. Jagnje (Dýrið), Islandija, Švedska, Poljska. Režija: Valdimar Jóhannsson.

Islandska bizarka Jagnje je temačna pravljica, ki ruralne običaje preplete z mitologijo in razmislekom o tesnobah in strahovih starševstva. Prav tako prek obrazcev grozljivke načenja temo družinske izgube in žalovanja, kar v zadnjih letih postaja (pre)pogost adut grozljivke. Od gledalca film terja precejšnjo mero potrpljenja in bo razočaral vsakogar, ki pričakuje klasično strašenje: več teže je na neizgovorjenem in atmosferi kot na srhljivih preobratih.

Ljudje so precej hitro pripravljeni verjeti v čudež, sugerira Jóhannsson v svoji zgodbi o mladem zakonskem paru, če je ta "čudež" odgovor na njihova skrivna hrepenenja. Lažje se je zaviti v topel plašč verovanja, kot pa se spoprijeti s posledicami lastnih dejanj. Pri tem je nevarno pozabiti, da narava pač nima potrpljenja za človeška čustva in hrepenenja: na koncu vedno uveljavi svoje zakone.

Recenzija filma Jagnje.

28. Francoska depeša (The French Dispatch), ZDA, Nemčija. Režija: Wes Anderson.

Wes Anderson je za cinika skoraj prelahka tarča: prototipni "hipster" s tako prepoznavnim slogom, da ga je izjemno lahko parodirati, zbiratelj odbitih in nepredvidljivih karakterjev, pisec ocvetličene naracije, mecen četice slavnih igralcev, ki so zanj pripravljeni nastopiti tudi v enem samem prizoru. Njegovi celovečerci so iz filma v film bolj manieristično okrašeni in pazljivo skonstruirani, a se počasi začenjajo zlivati v en sam amalgam, ob katerem ni težko pokroviteljsko zamahniti z roko. In vendar je Francoska depeša, zbirka filmskih vinjet, več kot samo zdrs v samoparodijo.

Američan ostaja, in to je njegov največji adut, vizualen avtor par excellence: v njegovih filmih je morda ogromno zgodbe, a nobenega dvoma ni o tem, da s svojimi pazljivo aranžiranimi dioramami, simetričnimi kadri in izbranimi barvnimi paletami meri predvsem na čut za vizualno lepoto. Formalno je tokrat bolj kompleksen kot kdaj koli prej ‒ barvna fotografija se izmenjuje s črno-belo, policijski pregon pa se na neki točki iz igranega filma prelije v animacijo, da postavitve gledališke predstave znotraj filma niti ne omenjamo.

Recenzija filma Francoska depeša.

27. Človeški glas (La voz humana), Španija. Režija: Pedro Almodóvar.

Pedro Almodóvar bi se na tem seznamu prav lahko znašel tudi s svojim novim celovečernim filmom Vzporedni materi s Penelope Cruz v glavni vlogi, a je Človeški glas, njegov prvenec v angleškem jeziku, veliko bolj nekonvencionalen projekt. Film, ki je ohlapna adaptacija monodrame Jeana Cocteauja iz leta 1930, traja pičlih trideset minut. V njem Tilda Swinton od osamljenosti izgubi razsodnost in požge svoje stanovanje do tal. Po dveh letih občasne ujetosti med štiri zidove lahko rečemo samo – katarzično. Času covida primerno ima film eno samo igralko: njeno moledovanje nevid(e)nemu ljubimcu se v celoti odvija prek telefonske linije. Almodóvar seveda ne bi bil Almodóvar, če ne bi melodrame stopnjeval do skrajnosti: Swinton kot ujeta zver lomasti po sijajno opremljenem stanovanju, za katerega se izkaže, da je samo odrska kulisa. Kdor se je že kdaj poskušal osvoboditi bremena nezdrave zveze, se bo v tej miniaturi gotovo našel.

Recenziji filmov Človeški glas in Vzporedni materi.

26. Cenzorka (Censor), Velika Britanija. Režija: Prano Bailey-Bond.

V središču psihološke grozljivke v režiji Prano Bailey-Bond je eden najzanimivejših likov, kar smo jih v tem žanru videli v zadnjih letih. Enid (Niamh Algar) je plašna, nevrotična filmska cenzorka, ki se je v ta nepriljubljeni poklic zatekla pred nerazčiščeno travmo v svoji mladosti. Zgodba se dogaja pred kuliso thatcherjanske Anglije, kjer so ljudje svoj strah in negotovost preusmerili v dušebrižniško ogorčenje nad domnevno škodljivostjo nasilnih filmov na videokasetah. Režiserka Cenzorki z uporabo ekspresionistične osvetljave vdihne vzdušje filmov giallo. Ko Enid v enem od slasherjev, ki pridejo v njeno presojo, naleti na detajle, ki spominjajo na izginotje njene sestre pred mnogimi leti, se meja med fikcijo in resničnostjo postopoma zabriše: sivi London osemdesetih se prelevi v neonsko nočno moro, na kakršno bi bil ponosen še celo Dario Argento.

25. Mala mama (Petite maman), Francija. Režija: Céline Sciamma.

Francoska scenaristka in režiserka Céline Sciamma se je po sijajni lezbični drami Portret mladenke v ognju lotila novodobne pravljice, ki s pomočjo znanstvenofantastične premise o potovanju v času spregovori o materinstvu, osamljenosti in žalovanju. Osemletna Nelly (Joséphine Sanz) spremlja svoje starše na deželo, ker je treba po babičini smrti sprazniti hišo. Ko mama nekega dne nenadoma odpotuje, Nelly v gozdu sreča vrstnico, Marion (Gabrielle Sanz), za katero se izkaže, da ima ogromno skupnega z Nellyjino mamo ... Med deklicama, ki intuitivno razumeta svojo nenavadno situacijo, se splete vez, ki je precej drugačna od običajnega odnosa med materjo in hčerjo. Sciamma s perspektive osemletnice opazuje kompleksni svet pogosto nerazumljivih dejanj odraslih, obenem pa ujame neomajnost otroških zavezništev in optimizma tudi v najtemnejših časih. Na prvi pogled majhen film, ki pa ostane s človekom.

24. Nesrečni fuk ali nori pornič (Babardeală cu bucluc sau porno balamuc), Romunija, Luksemburg, Hrvaška, Češka. Režija: Radu Jude.

Zmagovalec letošnjega Berlinala je film, ki razkriva avtorsko roko intelektualca: prinaša inovativno zmes dokumentarizma, vizualnega eseja, aforizmov in fikcije. Satire se loteva na nevsiljiv način; predvsem ga zanimata dediščina zgodovinskega nacionalizma in konzervatizma v današnji romunski družbi in njen odnos do osebne (spolne) svobode. Radu Jude je posnel novodobno moraliteto o svetu, ki je izgubil vso sposobnost empatije, a jo namesto s pridiganjem prežel s subverzivnim humorjem. Prek zgodbe o učiteljici, ki se mora braniti pred svetom staršev, ker je njen domači pornofilm pristal na spletu, razmišlja o družbi, ki jo "šokira" spolno življenje sosedov, ne pa krvava politična zgodovina in visok davek potrošništva; film je kritika institucionalizirane mizoginije in slabo prikritega seksizma. Jasno, da to ne leti samo na Romunijo.

Recenzija filma Nesrečni fuk ali nori pornič.

23. Atlas ptic (Atlas ptáku), Češka, Slovenija, Slovaška. Režija: Olmo Omerzu.

"Človek ne more živeti brez ljubezni." "Vse je boljše kot čakanje ..." Kar je na prvi pogled videti kot nedolžno ščebetanje ptic v krošnjah, podnapisi razkrijejo pernati grški zbor, ki z varne distance spremlja človeško tragikomedijo pod seboj; izkaže se, da golobi med drugim obvadajo marksistično teorijo. Atlas ptic, novi film Slovenca Olma Omerzuja, je zgodba o padcu premožne družine, ki jo je – če ostanemo v duhu grške tragedije – strmoglavil lasten napuh. Ostareli patriarh Ivo (Miroslav Donutil) prepozno ugotovi, da je njegovo podjetje v resnih škripcih: okradla ga je njihova računovodkinja. Ker Ivo ne zaupa niti "nesposobni" policiji niti svojima odraslima sinovoma, se na lov za izgubljenim bogastvom poda sam, pa čeprav mu dobesedno odpoveduje srce. Atlas ptic je parabola o kapitalističnem pohlepu in o družbi, ki ne zna prepoznati nelegitimnosti kopičenja denarja, zna pa za zapahe strpati žensko, ki je kradla iz naivnosti in preproste želje po ljubezni.

Recenzija filma Atlas ptic.

22. Spencer (Spencer), VB, Nemčija, Čile, ZDA. Režija: Pablo Larraín.

Glede na poplavo vseh Dianinih biografij v zadnjih letih film Spencer ne potrebuje tradicionalne linearnosti, kakršno bi od žanra sicer pričakovali. Čilski režiser Pablo Larraín se namesto tega odloči za impresionistično portretno skico; zanima ga predvsem dramatičnost trka med občutljivo posameznico in togimi tradicijami ter nesmiselnimi omejitvami antagonistične kraljeve družine. Izbira Kristen Stewart za naslovno vlogo je bila premišljena odločitev: ne gre samo za to, da je introvertirana igra njen naravni habitus, film posredno izpostavlja tudi vzporednice med usodama dveh mladih žensk, ki sta bili prisiljeni odraščati pod drobnogledom javnosti in se v nekem obdobju spopadati s plazom negativne pozornosti. Po tehnični plati – naglas, srnji pogled izpod čela, plašna ranljivost – je preobrazba seveda neoporečna, a obenem nam Stewart nikoli ne pusti dokončno pozabiti na igralko za vlogo, na element fikcije in pretveze. Njena Diana je konstrukt, ki tako kot biografska dejstva upošteva javno percepcijo in zapuščino Diane. Prav ta metaravni film povzdigne nad slastno, a malce prazno oponašanje igralske zasedbe Netflixove uspešnice Krona.

Recenzija filma Spencer.

21. Jezdeci pravice (Retfærdighedens ryttere), Danska. Režija: Anders Thomas Jensen.

Po Nažganih, letošnjem oskarjevcu za najboljši mednarodni film (našli ga boste na lanskem seznamu filmov leta), se Mads Mikkelsen vrača v še eni danski drami o moškem prijateljstvu, ki pa je zapakirana v "film maščevanja". Režiser in soscenarist Anders Thomas Jensen svojo precizno poanto o mitu "možatosti" – in o tem, da terapija za moške v srednjih letih res ne bi smela biti noben bavbav – poda v eklektični zmesi žanrov in pripovednih tonov, od situacijske komedije do brutalnega nasilja, od satire do popolne ranljivosti. Mikkelsen tokrat igra togega in zadrgnjenega vojaka, ki nemoč ob nenadni smrti žene preusmeri v obsedeno iskanje njenega domnevnega morilca. Jezdeci pravice z ogromno empatije pokažejo absurdne človeške reakcije na smrt bližnjega; oklepamo se razlag, ki naj bi osebne tragedije osmislile in ublažile. Nekateri se, tako kot protagonist, zatekajo v bes in teorije zarote, drugi liki odgovore iščejo v Bogu ali kruti naključnosti usode. Film sugerira, da je pravi odgovor občutek skupnosti, ki ga sicer lahko daje Cerkev, lahko pa tudi z vseh vetrov nabrana družba neprilagojencev. Zelo netipičen božični film.

Recenzija filma Jezdeci pravice.

20. Dune: peščeni planet (Dune), ZDA, Madžarska, Kanada. Režija: Denis Villeneuve.

Denis Villeneuve, eden največjih trenutno delujočih režiserjev, ki je svojo afiniteto do znanstvene fantastike dokazal s Prihodom (2016) in Iztrebljevalcem 2049 (2017), do puščave pa s Sicariem (2015), je bil verjetno najprimernejši za spopad z literarnim behemotom Franka Herberta, ki se ga po mnenju nekaterih ne da zares prenesti na film. Dune ni film, ki bi gledalcu prišel naproti: kdor ne pozna romana, bo moral zelo pozorno slediti dogajanju. Villeneuve se zaveda, da je film primarno vizualni medij: ohranil je čudenje in fantastičnost domišljijskih svetov romana ter zgodbo oklestil na koherentno, bolj ali manj linearno pripoved. Izvirni greh nove priredbe je v tem, da je – v duhu pobesnele franšizacije popkulture – predlogo razpolovila na dva dela. Pred nami sta tako dobri dve uri prologa v duhu političnih manevrov in uvodnih spopadov, ki ga je težko dokončno soditi brez komplementarnega drugega dela.

Recenzija filma Dune: peščeni planet.

19. Sveta Maud (Saint Maud), Velika Britanija. Režija: Rose Glass.

Grozljivka Sveta Maud ima pravzaprav letnico nastanka 2019, a je zaradi covidnih zamud velik del sveta ni videl pred letošnjim letom (pri nas pa filma sloh ni bilo v redni distribuciji.) Tiha miška Maud (Morfydd Clark), poklicna negovalka, ki je po odslovitvi iz hospica šla na svoje, je doživela svojevrstno razsvetljenje: trdno je prepričana, da jo skozi življenje vodi Jezus, ki ima z njo neki prav določen namen. Čisto mogoče je, da jo je obsedla kaka temačnejša prezenca; prvenec scenaristke in režiserke Rose Glass to vprašanje pušča odprto, kajti Maudina nova gorečnost je potencialno nevarna v vsakem primeru. Na lastni koži bo to izkusila njena nova oskrbovanka, slavna koreografinja Amanda (Jennifer Ehle), ki je v zadnjem stadiju raka. Maud fanatično verjame, da mora, še preden bo prepozno, rešiti nesmrtno dušo zagrenjene boemke. Tragedija je neizogibna, a skoraj nemogoče je napovedati, v kakšni obliki bo verska blaznost naposled izbruhnila. Film, ki s prepletanjem religiozne in profane motivike ustvarja skrajno srhljivo estetiko, raziskuje območje med globoko vdanostjo in norostjo.

18. O naključju in domišljiji (Gûzen to sôzô), Japonska. Režija: Ryûsuke Hamaguchi.

O naključju in domišljiji, prvi od dveh odličnih filmov, ki jih je Ryûsuke Hamaguchi letos poslal v svet, je omnibus treh narativno nepovezanih, a tematsko sorodnih kratkih zgodb o precej vsakdanjih dogodkih z nepričakovanimi razpleti. Vsaka od zgodb predstavi romantično situacijo, v kateri ima naključje ključen vpliv na potek dogajanja: ljubezenski trikotnik, v katerem se fant ne zaveda, da se je zaljubil v prijateljico svoje bivše punce; načrt zapeljevanja, s katerim bi študentka rada uničila javno podobo nagrajenega pisatelja, in pa naključno srečanje dveh nekdanjih sošolk na železniški postaji. Prav ta zgodba, v kateri "stari prijateljici" šele po nekaj urah ugotovita, da sta se zmotili in da se v resnici sploh ne poznata, je najmočnejša v trojici; blago ošvrkne tudi našo odvisnost od tehnologije in lažni občutek zasebnosti v internetni dobi. Tudi najbolj banalne interakcije in pogovori lahko pod površjem skrivajo bogastvo neizrečenih pomenov, opozarja Hamaguchi. Domišljija – in igranje vlog – sta lahko protiutež duhamorni neizogibnosti družbenih obvez in pričakovanj. Tako kot v še ambicioznejši drami Drive My Car Hamaguchija zanima predvsem, kako zdravilen vpliv na naša življenja ima lahko pripovedovanje zgodb.

17. Kupe št. 6 (Hytti nro 6), Finska, Rusija, Estonija, Nemčija. Režija: Juho Kuosmanen.

Diskutirati bi se dalo, ali je rusko-finska koprodukcija Kupe št. 6. klasična romantična komedija ali ne, prav gotovo pa ni turistična razglednica: film vas niti slučajno ne bo napeljal na misel, da bi se iz Moskve v Murmansk podali z vlakom. Ampak točno tega podviga se loti finska študentka Laura (Seidi Haarla), ki pristane v kupeju z Rusom Ljoho (Jurij Borisov) in njegovo zalogo domače žganice. Sledi nežen zaplet v duhu Linklaterjeve klasike Pred sončnim vzhodom: zgodba o zmotnih prvih vtisih, o čustvenih vezeh, ki se lahko spletejo tudi v kratkem času, in o nepredvidljivosti ljubezni. S to razliko, da se Juho Kuosmanen veliko bolj kot Linklater zaveda pragmatične resničnosti sveta: poležane frizure, olupki mandarin po kupeju, žalostna ponudba jedilnega kupeja. Prav tako se naša protagonista ne bosta zapletala v filozofske razprave o naravi ljubezni in smrti: on je nesporno pripadnik delavskega, ona pa srednjega razreda, in ta razkorak med njima ne bo nikoli v celoti izginil. Če sta Laura in Ljoha srce filma, je stari, škripajoči vlak njegovo drobovje: direktor fotografije Jani-Petteri Passi s pridom izkoristi klavstrofobično utesnjenost spalnih kupejev in ozkih hodnikov. Kamera nima druge izbire, kot da je stisnjena tik ob protagonista, kot da čisto od blizu opazuje zidove, za katerimi se skrivata svojo osamljenost in strah pred bližino.

Recenzija filma Kupe št. 6.

16. Quo vadis, Aida? (Quo vadis, Aida?), BiH, Avstrija, Francija, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Poljska, Romunija, Turčija. Režija: Jasmila Žbanić.

Režiserka Jasmila Žbanić se s svojo dramo vrača v Bosno julija 1995, kjer Aida (Jasna Đuričić) dela kot prevajalka za mirovne sile Združenih narodov. Ko srbska vojska zavzame Srebrenico, se člani njene družine znajdejo med tisoči civilistov, ki poskušajo najti zatočišče v oporišču ZN-a. Aida ima kot tolmačka na vojnih pogovorih dostop do ključnih informacij; upa, da ji bo služba pomagala pri evakuaciji njenega lastnega moža in sinov. A tudi ona je seveda nemočna pred bliskovito se bližajočo katastrofo, v katerih bo umorjenih več kot osem tisoč neoboroženih civilistov. Jasmila Žbanić, ki najde ravnotežje med nedoumljivo razsežnostjo tragedije in specifiko individualnih človeških zgodb, nas potisne v kaos situacije, v kateri se nizozemski poveljnik modrih čelad ni sposoben postaviti po robu aroganci vojnega zločinca Ratka Mladića. (Samo se zastavlja vprašanje, kdaj benigno sledenje birokratskim direktivam v luči humanitarne katastrofe postane sokrivda pri vojnih zločinih.) Film se z neokrašenim geslom in linearno zgodbo izogne pasti estetiziranja in izkoriščanja človeškega trpljenja. Čeprav se je ponekod v Srbiji drama izkazala za kontroverzno, pa s svojim poudarkom na osebnih zgodbah iz enačbe izrecno umika politizacijo in relativizacijo zgodovine.

15. Poslednji dvoboj (The Last Duel), ZDA. Režija: Ridley Scott.

Poslednji dvoboj, manj odmevni, a boljši od obeh letošnjih filmov Ridleya Scotta (drugi je bil Hiša Gucci) je resnično poglavje francoske zgodovine predelal v rašomonsko dramo, ki se ne ukvarja toliko z zgodovino samo, ampak s sistemsko mizoginijo in negacijo ženskega stališča. Scott se vrača v Francijo 14. stoletja, kjer skuša Jean de Carrouges (Matt Damon) svojega tekmeca in nekdanjega prijatelja Jacquesa Le Grisa (Adam Driver) privesti pred kralja in sodišče zaradi domnevnega posilstva njegove žene, Marguerite de Carrouges (Jodie Comer). Poslednji dvoboj je razdeljen na tri poglavja, ki isto zgodbo povejo s perspektiv vseh treh akterjev – s tem film ne išče "obeh strani" pri vprašanju posilstva, ampak pokaže, kako se argument "njena beseda proti njegovi" že od srednjega veka skoraj brez izjeme uporablja kot orožje proti ženski. Tragedija o tem, kako se nekatere stvari od 14. stoletja niso bistveno spremenile, pa čeprav sodnih procesov ne rešujemo več z dvoboji do smrti. Film se ponaša tudi z sijajnimi prizori bitk, kakršne Scott pač obvlada.

Recenzija filma Poslednji dvoboj.

14. Morena (Murina), Hrvaška, Brazilija, Slovenija, ZDA. Režija: Antoneta Alamat Kusijanović.

V Dubrovniku rojena Antoneta Alamat Kusijanović je po študiju v Zagrebu izobraževanje nadaljevala na univerzi Columbia; njen naslednji film bo ameriška produkcija. V celovečernem prvencu pa se vrača k morski sinjini svojega otroštva: morje je pribežališče in prostor svobode za njeno protagonistko Julijo (Gracija Filipović). Film se ponaša z nekaj izjemnimi prizori podvodnega potapljanja in lova na morene, agresivne prebivalke skalnatih obal s strupenim ugrizom. V srcu zgodbe je napetost v odnosu med Julijo in njenim gospodovalnim očetom Antejem (Leon Lučev), ki "najbolje ve, kaj je dobro za njegovo hčer", čeprav pogosto pozabi, da je dekle na pragu odraslosti, in jo, kadar ne laja ukazov, sili deklamirati poezijo pred družinskimi obiski. Film mojstrsko ponazori klavstrofobijo življenja v zaprtem okolju in pod budnim očetom dušeče avtoritete; izkušnja je še toliko hujša za najstnico, ki se ji tako rekoč pred očmi zapirajo vrata v boljšo prihodnost. Gracija Filipović lik Julije popelje onkraj klišeja namrgodene najstnice; z minimalnimi igralskimi sredstvi sugerira, da se pod navidezno pasivnostjo skriva sila narave, ki se ne bo pustila kar tako utišati.

13. Zvok metala (Sound of Metal), ZDA. Režija: Darius Marder.

Včasih življenje pred nas postavi nepričakovane ovire: si še vedno isti človek, če se tvojo usoda zasuka v popolnoma drugo smer od pričakovane? Si zaradi ljubljenih oseb dolžen iskati pot nazaj v prejšnje življenje? Na ta vprašanja bo moral odgovoriti bobnar Ruben (Riz Ahmed), ki lepega dne ugotovi, da je skoraj popolnoma izgubil sluh.

Celovečerni prvenec Dariusa Marderja binarno nasprotje med gluhim in slišečim Rubenom poustvari za gledalca: zvočna slika filma je samosvoja kombinacija zvoka in odsotnosti zvoka, ki se mu pozneje, ko Ruben dobi polžev vsadek, pridruži še izmaličen zvok. Dialog je občasno utišan, drugje slišimo predirljiv zven tinitusa, spet drugič pa se ambientalni hrup za daljši čas vsiljivo prerine v ospredje ali pa dialogi zvenijo, kot da nekdo poskuša govoriti pod vodo. Drugače povedano: nikoli še niste videli filma o glasbeniku, kjer bi bilo manj glasbe in več zvoka v vseh drugih razsežnostih. (Ljubitelji metala bodo morda razočarani nad tem, da je njihov žanr samo scenaristični rekvizit.) Oblikovanje zvoka, ki je bilo nagrajeno tudi z oskarjem, nas postavi v Rubenove čevlje, tako da lahko dezorientirajočo izkušnjo izgube sluha ne samo vidimo, ampak deloma tudi občutimo – kolikor je za slišečega človeka to sploh mogoče.

Recenzija filma Zvok metala.

12. Molitve za ukradene (Prayers for the Stolen / Noches de Fuego), Mehika. Režija: Tatiana Huezo.

Molitve za ukradene je letošnji mehiški kandidat za mednarodnega oskarja, ki se je že prebil v zadnji ožji izbor pred februarsko razglasitvijo nominacij. (Pri nas boste film našli v Netflixovem katalogu.)

Posnetih je bilo že ogromno filmov o razdejanju in trpljenju, ki ju karteli sejejo med "civilisti", a scenaristka in režiserka Tatiana Hueso je našla izvirno perspektivo: na zgodbo gleda skozi oči mladih deklet v mehiškem gorovju. Ana in njene prijateljice živijo v skupnosti, iz katere dekleta ob nastopu pubertete vse prepogosto izginejo brez vsakega sledu. Deklice, ki so naučene, da se morajo ob prvem znaku črnih terencev razbežati in skriti, ne vedo natančno, česa se morajo bati – a slutijo lahko, da jim matere ne strižejo dolgih las samo zaradi "strahu pred ušmi". Ko se bližajo najstniškim letom, skupaj prestopajo mejnike odraščanja – prva menstruacija, zaljubljenost v učitelja, načrti za prihodnost – a so iz dneva v dan tudi bližje spoznanju, kaj pomeni biti ženska v okolju, ki ženske nekaznovano ugrablja, preprodaja in ubija. Poleg teh grozot in nasilja pa režiserka naslika tudi portret sveta, v katerem je ogromno prostora za preproste užitke otroškega čudenja in nedolžnosti, za lepoto in ljubezen.

Režiserka, z katero je to prvi igrani film, je projektu vdahnila svoj dokumentarističen pristop, direktorica fotografije Dariela Ludlow pa zna ujeti srhljivo lepoto gozdnate pokrajine, v kateri čakajo več kot samo strupene kače in skrivni nasadi maka. Markanten je večerni prizor na travniku, ki je očitno edini košček vasi s telefonskim signalom: modra svetloba telefonskih ekranov brez besed pripoveduje neštete zgodbe žensk, ki poskušajo doseči svoje može, brate in očete v Ameriki.

11. Oče (The Father), Velika Britanija, Francija. Režija: Florian Zeller.

Oče, ekranizacija istoimenske gledališke predstave Francoza Floriana Zellerja, ki je film tudi režiral, je na prvi pogled absolutno konvencionalna "vaba za oskarje", dostojanstvena in ganljiva drama o umrljivosti in vzdržljivosti človeškega duha. Filmskih upodobitev demence je bilo že toliko, da smo začeli od žanra pričakovati čisto specifičen nabor situacij in likov (bolnik z izpadi vulgarnosti in jeze, plemenito trpeči negovalec ipd.) Redki pa so filmi, ki tako uspešno kot Oče prikažejo, kako kruta, groteskna in razčlovečujoča izkušnja je demenca za tistega, ki jo doživlja, in ne za njegovo okolico. Ko se Anthonyju začnejo izmikati tla pod nogami, ko se detajli njegovega stanovanja in oseb v njem iz prizora v prizor spreminjajo, se melodrama preveša v psihološko srhljivko, ki se ne dogaja samo glavnemu liku, ampak tudi nam samim. Anthony Hopkins nam v isti sapi pokaže "Anthonyja", kakršen je bil nekoč in kakršen je zdaj, ne da bi se film moral zateči k spominskim prebliskom. Zaslužen oskar za glavno moško vlogo.

Recenzija filma Oče.

10. Inventura (Inventura), Slovenija. Režija: Darko Sinko.

"Ne vem, če bi te ravno ustrelil ... pljunil bi ti pa zihr v pijačo." Kako si razložiti poskus umora možaka, ki v bližnjih v najslabšem primeru zbuja medlo antipatijo? Boris (Radoš Bolčina) je prototip Slehernika, miren in tih možak z dolgočasno kariero in morda še bolj dolgočasnim zasebnim življenjem. Pa vendar: nekega večera, ko se je ravno namestil v naslanjač s knjigo, mu skozi šipo in mimo ušes prižvižgata dva strela. Odnese jo brez praske, a z novo eksistencialno dilemo. Kdo bi ga lahko sovražil do te mere, da bi ga skušal umoriti? Boris je tako prisiljen v inventuro lastnega življenja: odnosi z bližnjimi, ki jih je do tega trenutka imel za samoumevne, se ob podrobnejši analizi razkrajajo in razblinjajo. Celovečerni igrani prvenec Darka Sinka nastavi zrcalo našim utvaram o človeški nesebičnosti in nas z milim sarkazmom sprašuje: zakaj se dobrim ljudem dogajajo slabe stvari? In še pomembneje: kako lahko vemo, da sami spadamo med te "dobre ljudi"? Inventura je precizno umeščena v razpoko med posameznikovo (laskavo) predstavo o sebi in podobo, ki jo ima v očeh okolice. Opredeljuje jo za slovenski film netipična komična stoičnost, ki bi bila lahko v sorodu s filmi Akija Kaurismäkija ali Rubena Östlunda, obenem pa ne zapade v trpkost ali cinizem. Ogromne zasluge za briljantni ton filma ima turobni izraz Dejana Spasića, ki v vlogi inšpektorja Andreja resnično pooseblja načelo, da "od življenja ne smeš nikoli preveč pričakovati“.

Več o filmu Inventura.

9. Prašič (Pig), ZDA. Režija: Michael Sarnoski.

Prašiča bi najlažje povzeli kot "John Wick, ampak s pujsom" – a tak površen sinopsis ne upošteva tega, da film v resnici odpira težka vprašanja o tovarištvu, izgubi, žalovanju, spominu (in vrhunski kulinariki, ki je očitno organizirana na podoben način kot kriminalno podzemlje). Kdor Nicolasa Cagea kot igralca še vedno ne jemlje resno, je v hudi zmoti: Cage je konsistentno eden najzanimivejših, najbolj predanih in samosvojih ustvarjalcev, kar jih je. V eni najboljših – in najbolj minimalističnih – vlog svoje kariere upodobi nekoč slavnega chefa Robina, ki se je po ženini smrti umaknil v osamo divjine; družbo mu dela samo pujsa za iskanje tartufov. Ko mu žival neke noči nasilno ukradejo, se zaraščeni puščavnik Rob poda na odisejado v svet portlandskih kuharjev in restavracij, ki ga je nekoč pustil za seboj. Režiser Michael Sarnoski temo za akcioner o maščevanju spremeni v nežno, melanholično parabolo o nepopravljivih izgubah, ki se opira na grški mit o Orfeju in Evridiki. Resnična smrt je počasno odtekanje vsega, kar imamo v življenju radi, nam sporoča.

8. Najbolj grozen človek na svetu (Verdens verste menneske), Norveška, Švedska, Danska, Francija. Režija: Joachim Trier.

Pronicljiv portret življenja milenijcev, ob katerem se boste lahko nostalgično ozrli v svoja dvajseta leta, ne dopušča pa nobenih utvar okrog tega, kako nevzdržna družba ste takrat najbrž bili. Kot "najbolj grozen človek na svetu" se počuti Julie, 29-letnica, ki še ne ve zares, kdo je, kakšna kariera bi jo zanimala in s kom bi se rada ustalila (če sploh s kom). Kaos njenega življenja Joachim Trier s svojo mirno roko strukturira v 12 vinjet, ki brez nepotrebne ekspozicije podčrtajo poanto: morda ni najpomembneje to, da človek do 30. rojstnega dneva izbere svojo pot in se je drži kot pijanec plota, ampak to, da si nikoli zares ne neha zastavljati vprašanj o lastnih prioritetah.

Najbolj grozen človek na svetu ponudi tudi morda najbolj čaroben filmski prizor zadnjega leta: nekega jutra, ko Julie preizprašuje smisel svoje dolgoletne zveze z Axlom, se svet nepojasnjeno za en dan ustavi v svojih tirnicah. Protagonistka lahko v mestu zamrznjenih teles preživi prepovedanih 24 ur z Eivindom, ki ga je pred tem spoznala na neki zabavi in ki jo vse bolj privlači. 24 ur brez posledic, brez odgovornosti in brez nepovratnih odločitev – mar ni to najboljša fantazija? Naslednje jutro se kot Pepelka splazi nazaj domov, pritisne stikalo za luč in "odpavzira" svoje življenje. S takimi stilističnimi bravurami in pozornim nizanjem drobcev o življenjih svojih junakov lahko Trier naslika negotovost in občasno samodestruktivnost življenja v dvajsetih, ne da bi se moral pri tem zatekati k lesenim dialogom ali klišejem.

7. Minari (Minari), ZDA. Režija: Lee Isaac Chung.

Minari, ki ogromno črpa iz odraščanja scenarista in režiserja Leeja Isaaca Chunga, je zgodba o družini korejskih priseljencev, ki bi radi svoj ameriški sen uresničili na kmetiji v podeželskem Arkansasu: film nas in medias res odvrže sredi stereotipne podobe Amerike, med bale sena, koruzna polja in makadamske ceste. A že od prvega kadra naprej nas tudi izrecno opozarja, da, tako kot ni ene same "prave" Amerike, tudi ne obstaja en sam tip "pravega" Američana. Družina Yi v ta predalček spada enako upravičeno kot Johnny Cash in baptisti.

Chung ne naseda pravljici o ameriškem snu: še predobro se zaveda, da se najboljši možni scenarij ne uresniči skoraj za nikogar. Nasprotno – družini Yi gre narobe skoraj vse, kar sploh lahko gre narobe. Minari raziskuje, kako se posamezniki odzivajo na življenjske ovire in poraze: kdaj bodo obupali nad bližnjim, nad svojimi sanjami, nad sabo? Se lahko poberejo in nadaljujejo po gromozanski izgubi? Minari je zgodba o vsaki priseljenski družini, ki je verjela v pravljico o deželi izobilja in neomejenih možnosti, nato pa na lastni koži spoznala resnico o pohlepu in brezbrižnosti sistema. Take zgodbe ne morejo imeti enoznačno srečnega konca, sugerirajo pa, da je srečo mogoče najti tudi "po poti", v skupnem naprezanju za isti cilj. Youn Yuh Jung je za vlogo netipične korejske babice, ki kolne kot mornar in v Ameriki vztraja pri številnih običajih iz "stare dežele", letos dobila oskarja za najboljšo igralko v stranski vlogi.

Recenzija filma Minari.

6. Prasica, slabšalni izraz za žensko

Prasica Tijane Zinajić, zmagovalni film letošnjega Festivala slovenskega filma, kljub robatemu naslovu kar "poka od energije, življenja in naklonjenosti do svojih likov," kot je v svoji utemeljitvi poudarila portoroška žirija, ki je pohvalila odmik od "v evropskem artfilmu trendovskega minimalizma". In v resnici je film eklektičen plaz zasičenih barv, iskrivih, sočnih dialogov, natrpanih prostorov, glasbene in likovne umetnosti ter prepoznavnih ljubljanskih lokacij (na spomenik Rudolfa Maistra, ki ga protagonistka mirno identificira kot Marka Antonija, nikoli več ne boste gledali enako). Komična drama je duhovit katalizator jeze in nemoči, ki jo občuti milenijska generacija v primežu nenehnih gospodarskih kriz in eksistencialnih dvomov. Pooseblja jo slikarka Eva, ki ima težave z navajanjem na "odraslo" življenje: zapletla se je v zvezo z zasedenim moškim, v karieri se spopada z ustvarjalno blokado, večno je brez denarja – in po novem še brez menstruacije, kar je dodaten razlog za skrb. Bo ugotovila, da je "prasica" samo ženska, ki se je končno postavila zase? Redek slovenski film, ki nam ponudi romantičen par, za katerega lahko iskreno navijamo (Liza Marijina in Tosja Flaker Berce imata pred kamero neverjetno kemijo).

5. Božja roka (È stata la mano di Dio), Italija. Režija: Paolo Sorrentino.

Mnogi veliki režiserji se začnejo nekje v drugi polovici svojega življenja ozirati nazaj, v kraje in čase, ki so jih izoblikovali in jih zapisali filmski umetnosti. Kanonu avtobiografsko obarvanih filmov, ki so tako nastali – Fellinijev Amarcord, Almodóvarjeva Bolečina in slava, Linklaterjeva Fantovska leta ™ se je letos pridružil še Paolo Sorrentino, največji estet in maksimalist sodobnega italijanskega filma. In Sorrentino zna posneti hvalnico mestu: če je leta 2013 z Veliko lepoto ustvaril slavospev Rimu, nas zdaj popelje v Neapelj leta 1984, kaotičen mozaik kričečih družin, usodnih žensk in nogometnih fanatikov, ki Diega Maradono omenjajo s skoraj versko gorečnostjo. Bili so najboljši časi, bili so najslabši časi. Za najbolj impozantne prizore v filmu se zdi, da so okusi, barve in teksture Sorrentinove mladosti: obilna nona, ki se ji po bradi cedi sok kepe mozarelle, seksapilna teta, kot jo lahko vidi samo hormonsko prenapet najstnik, ipd. A v tem njegovem raju se pojavljajo tudi razpoke: odrasli niso brez napak, v življenje se prikrade deziluzija in nepričakovana tragedija ti lahko v celoti spremeni usodo.

Božja roka, ki izrecno citira številne velikane italijanskega filma, je topel in intimen film, brez ironične distance nekaterih avtorjevih prejšnjih del, kot je lahko intimna samo zelo osebna zgodba. Ko Sorrentino v film pripelje Federica Fellinija in mu na jezik položi izjavo, da so filmi samo zato, da "nam odvrnejo misli od bedne resničnosti", je jasno, da on sam v njih vidi nekaj veliko usodnejšega.

4. Dežela nomadov (Nomadland), ZDA. Režija: Chloé Zhao.

Najboljši film 93. podelitve oskarjev, ki je letos potekala netipično pozno (v aprilu) in je zato zajela tudi številne filme, ki smo jih gledali šele letos. Kitajsko-ameriška režiserka Chloé Zhao je letos postala druga ženska v zgodovini z oskarjem za režijo. Njen tretji celovečerec je tih, nemelodramatičen film z jasnim stališčem: portretirati zelo specifično podskupino ameriškega delavskega razreda, generacijo prehodnih delavcev v poznih srednjih in zrelih letih. Desetletja so preživeli v slabo plačanih službah, dokler jim zadnja velika recesija ni odplaknila dela, socialnega zavarovanja in možnosti za dostojno upokojitev. Avtorica tudi tukaj, tako kot že v drami Jezdec (2017), išče poetičnost v kontrastu med majhnostjo posameznika in neomajno širino ameriškega Zahoda. Dežela nomadov se na trenutke približuje tonu dokumentarnega filma, a nas prisotnost Frances McDormand v vlogi Fern vedno znova zasidra v polje fiktivnega.

Film dokončno pomete z velikim ameriškim mitom, ki uči, da lahko trdo in pošteno delo vsakomur zagotovi dobro življenje, ne glede na izvor in zaledje. Fern in njeni "soborci" na cesti so potomci ideje o svobodnem, samosvojem kavboju in v isti sapi streznitev od tovrstnih sanj. Iz osupljivih posnetkov narave in ljudi v njej sije tiho občudovanje do pionirjev te nove Amerike, ki že zdavnaj ni več odprto prostranstvo sanj in neomejenih možnosti. Neskončno obzorje je zdaj le še metafora za osamljenost.

Recenzija filma Dežela nomadov.

3. Drive My Car (Drive My Car), Japonska. Režija: Ryusuke Hamaguchi.

Drugi vpis režiserja Ryusukeja Hamaguchija na letošnji seznam. Drive My Car je triurna adaptacija kratke zgodbe izpod peresa Harukija Murakamija. Kljub tej zajetni minutaži pa film ni nepotrebno raztegovanje skope predloge, prej melanholična meditacija o spopadanju z izgubo in žalovanjem ter o iskanju pristnega človeškega stika. Scenarij, ki sta ga podpisala Hamaguchi in Oe Takamasa, je, podobno kot Murakamijevo pisanje, globoko humanističen pogled na nedoumljivost, a tudi lepoto življenja. Približa nam lik tokijskega gledališkega igralca in režiserja Kafukuja, ki se dve leti po nepričakovani smrti svoje žene pripravlja na odrsko postavitev Strička Vanje - zdi se, kot da je Čehov pisal o njegovem lastnem stagnirajočem življenju.

K omenjeni dolžini filma veliko pripomorejo dolgi, meditativni prizori gledaliških vaj in predvsem vožnje – Kafuku ure in ure preživlja v svojem avtu, ki ga (zaradi pravilnikov njunega delodajalca) vozi tiha in brezizrazna Misaki. Postopno se razkrije, da sta si režiser in šoferka, čeprav bi po razliki v letih lahko bila oče in hči, v eni stvari zelo podobna: oba s seboj prenašata nerazrešeno bolečino, ki se je ne moreta znebiti, znata pa jo potlačiti s pomočjo repetitivnega, napol avtomatiziranega početja. Njune vožnje večinoma minevajo v tišini, ki pa skorajda brenči od nevidne prisotnosti pokojnikov. Hamaguchi v svoji zgodbi o zdravilni moči umetnosti (in predvsem komunikacije s soljudmi) zastavlja vprašanja, na katere ne ponuja nujno odgovorov. Zanimajo ga transformativna moč hrepenenja, pomen igranja vlog ter pripovedovanje zgodb kot element povezovanja med ljudmi.

Recenzija filma Drive My Car.

2. Titan (Titane), Francija, Belgija. Režija: Julia Ducournau.

Titan je – brez prave konkurence – najbolj nekonvencionalen film, kar jih je kdaj osvojilo zlato palmo v Cannesu: zgodba o ženski, ki je zanosila ne v avtu, ampak ... z avtom. A drugi celovečerec Julie Ducournau je več kot le vaja iz šokiranja občinstva. Titan pozornost pritegne z avtoerotiko (ha!) in nazornimi prizori (samo)poškodb, obdrži pa jo s humanističnim razmislekom o tem, kaj pomeni biti človek.

Alexia že od mladih let živi z opomnikom na grozno prometno nesrečo: brazgotino na lobanji, pod katero ima vstavljeno ploščico iz titana; morda iz te "nadgradnje" izvira tudi njena morilska sla. Ker se trupla naključnih ljubimk in ljubimcev začnejo kopičiti, mora protagonistka končno pretrgati popkovino s svojim tedanjim življenjem in se ‒ preobraziti; s pobrito glavo in zlomljenim nosom se začne izdajati za fanta. Kljub ne ravno prepričljivi preobleki – in vse bolj očitni nosečnosti! – jo ostareli gasilec sprejme pod streho kot svojega izgubljenega sina.

Pred nami je futuristična meditacija o skupni prihodnosti človeka in stroja ‒ in v tej prihodnosti bodo (še kako človeška) vprašanja spola, poželenja, intimnosti in ljubezni še vedno relevantna, napoveduje Julia Ducournau. Naša krhka, uničljiva telesa ‒ z vso svojo bolečino in ekstazo ‒ so nenazadnje pogoj za tkanje kakršnih koli vezi. Režiserka zakoraka precej daleč v skrajnosti žanra grozljivke, preden se izkaže, da je v resnici posnela sentimentalno izpoved starševske ljubezni. Film, ki vas bo bodisi navdušil ali navdal z odporom, vmesnih reakcij nanj skorajda ni.

Recenzija filma Titan.

1. Moč psa (The Power of the Dog), Avstralija, Nova Zelandija, VB, Kanada. Režija: Jane Campion

Po Chloé Zhao in njeni Deželi nomadov je Jane Campion že druga avtorica na tem seznamu, ki je filmsko izročilo ameriškega Divjega zahoda pregnetla v nekaj novega, provokativnega. Moč psa je psihološka srhljivka, predvsem pa neovestern, ki dekonstruira mit možatosti na Divjem zahodu. Nekako samoumevno se zdi, da Campion to počne v okvirih žanra, ki je dolga leta za Hollywood poosebljal moškost, po navadi z emblemom namrgodenega izraza Clinta Eastwooda.

Čeprav je Moč psa prvi avtoričin film z moškimi protagonisti, Campion ostaja zvesta svojemu raziskovanju kompleksnih odnosov, ki jih večinoma definirajo potlačena čustva in seksualnost. (Moč psa ima ogromno tematskih sorodnosti s Klavirjem, verjetno njenim najbolj znanim filmom.) Benedict Cumberbatch in Jesse Plemons igrata brata, lastnika premožnega ranča v Montani v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Ko se George (Plemons) poroči, poslanstvo Philovega (Cumberbatch) življenja postane psihično mučenje nove svakinje (Kirsten Dunst). Po začetnem odporu pod svoje okrilje vzame vsaj njenega sina, sramežljivega in štorastega študenta medicine Petra (Kodi Smit-McPhee), iz katerega sklene narediti "pravega moškega". Film ima ogromno posluha za teksturo vsakdanjega življenja, ki v osami divjine pride še toliko bolj do izraza – pa naj gre za uležano usnje sedla, ki se ga Phil tako nežno dotika, ali pa za hrapavost vrvi, ki jo plete s svojimi žuljavimi, nacefranimi dlanmi. Neko vrsto čutnosti in erotike najde celo v tanki plasti potu in svinjarije, katero je večino filma pokrit njegov protagonist. Benedict Cumberbatch je neprekosljiv v vlogi možaka, ki mu je tako nelagodno v lastni koži, da poskuša zadajati bolečino vsem okrog sebe.

Toksična moškost, kot jo razume Moč psa, ni samo pijansko, glasno, testosteronsko nasilje – destruktivnost ima lahko tudi drugačen, skrit, a nič manj nevaren obraz. Režiserko zanimajo načini, kako toksični posamezniki škodijo ljudem okrog sebe, pa tudi okolje, v katerem se lahko tako psihološko mučenje sploh lahko razbohoti. In ko zagrenjenost posameznika enkrat razžre od znotraj, s te točke ni več vrnitve – ostaja samo še uničenje in kolateralna škoda za okolico. Zakrknjeni Phil Burbank je lik, ki pripada nekim drugim, minulim časom in je kot tak obsojen na propad. Zato pa je vsaj žanr vesterna – v rokah fascinantnih avtoric, kot so Jane Campion, prej omenjena Chloe Zhao (Jezdec, Dežela nomadov) in Kelly Reichardt (Prva krava) –, našel način, kako ostati relevanten v 21. stoletju.

Recenzija filma Moč psa.