Večina slovenskih arhitektov in industrijskih oblikovalcev kljub ustavitvi sveta in sejmov med epidemijo covida-19 ni zatrla svoje ustvarjalnosti. Nekateri so jo celo pospešili ali pa začeli razmišljati o perspektivi oblikovanja, o kateri sicer ne bi.

Poleg nekaterih tehnično dovršenih izdelkov in arhitekturnih projektov, na katere smo čakali tudi več deset let (in jim verjetno Plečnikova nagrada ne uide), smo v sladek izbor Lepote bivanja 2021 dodali tudi takšne, ki so umetelno obrtniški izdelki, a imajo srčno zgodbo. Takšno, ki se nas dotakne.

Pa saj oblikovanje in arhitektura sta tukaj zato, da poleg svoje primarne funkcionalnosti v nas vzbudita čustvo, pa čeprav negativno. Ali kot je dejala modna oblikovalka Matea Benedetti: "Najhuje je, ko si nekje vmes. Mlačno pomeni, da se nisi dotaknil ne enih ne drugih."

Vsi izbrani projekti so se dotaknili nas. Nanizani so zgolj naključno, le čevlje sodi naj Kopitar!

• VOYAGER (prve zložljive smuči na svetu, Elan)

Osel gre samo enkrat na led bi bil pravšnji pregovor ob lansiranju prvih zložljivih smuči na svetu, ki so jih zasnovali in izdelali v Elanu. To begunjsko podjetje namreč pred leti ni patentiralo karving smuči, ki so jih (prav tako) razvili kot prvi na svetu. A obžalovanja ni, kot nam je v intervjuju zatrdil direktor zimske divizije podjetja Leon Korošec.

Ideja za smučke je že pred več kot petimi leti nastala z razvojem posebnega vrtljivega mehanizma za sistem smuči za gorske vojake. Smuči so v zloženem stanju dolge le 93 centimetrov in se lahko pospravijo v posebno torbo, ki ustreza merilom letalske osebne prtljage. Kot pravi Leon Korošec, je nova razsežnost tega priljubljenega zimskega športa postala ne to, kako priti z vrha na cilj, ampak kako sploh priti na smučišče.

• CUKRARNA (zgodovinska prenova objekta, Scapelab)

Na prenovo zgradbe ob Poljanskem nasipu v Ljubljani, "mračne kakor božji srd", kot jo je opisal Oton Župančič, smo čakali skorajda od osamosvojitve Slovenije, brez pretiravanja.

Galerija Cukrarna je eden zahtevnejših gradbenih projektov pri nas, saj je bil nekdanji objekt rafinerije sladkorja v zelo slabem stanju. Poleg tega pa je moralo opečnato ogrodje ostati nedotaknjeno, kar je bila še posebej težka naloga za gradbenega inženirja Angela Žigona (Elea).

Ruševina neskončnih nišnih odprtin z vdrto leseno streho, ki je postala pribežališče brezdomcev in narkomanov, je sedem let po javnem razpisnem natečaju septembra lani le doživela odprtje.

Galerija Cukrarna želi biti programsko v koraku s svetom, produkcijsko pa umetnost tudi soustvarjati, je dejala za MMC programska vodja Alenka Gregorič.

In čeprav zaradi epidemije covida-19 objekt ni doživel slavnostnega odprtja, kot bi si ga zaslužil, je za njegovo samopromocijo dobro poskrbela arhitekturna rešitev biroja Scapelab (Marko Studen, Jernej Šipoš, Boris Matić) – le kdo še ni na Instagramu uzrl sebkov iz rdečega dvigala?

• HOTEL BOHINJ (vzoren primer obnove, Ofis)

Od besed k dejanjem, pa bi lahko rekli za obnovo Hotela Bohinj, katerega lastnik je kriptomilijonar Damian Merlak.

Sorodna novica Kriptomilijonar ustvarja novo podobo Bohinja; prenovljeni hotel Bohinj za urbane turiste

A bolj kot to je pomembno, da sta arhitekturno zasnovo in interier zasnovala Špela Videčnik in Rok Oman (Ofis arhitekti), tandem, ki del svojega delovanja posveča tudi alpski arhitekturi, pa naj je to dom, urejen v skednju, ali Bivak nad Skuto.

Prenova Hotela Bohinj je dokaz do okolja prijaznejšega posega. Namesto da bi stari objekt porušili in zgradili novega (večji ogljični odtis), sta arhitekta zasnovo povečanega objekta gradila na temelju starega objekta. Zahtevna statična sanacija je prinesla tudi del končne zunanje podobe objekta, saj so na stranskem delu nosilci oblečeni v les, tako kot celotno pročelje, kar mu da svojevrstno podobo.

Dediščino lesne industrije in lokalne gorenjske obrti sta arhitekta vključila v sami notranjosti objekta, ki sta jo oblikovala v celoti: od stolov do naslonjal za postelje in recepcijo. Ta je še posebej zanimiva, saj je sprejemni pult iz megalomanskega debla, nad katerim so v obliki zavesne gube postavljene skodle. Na hodnikih je uporabljena motivika toplarjev. Prav tako pa so k projektu povabili še druge slovenske oblikovalce in podjetja.

• KOBEIAGI KILIMS (z računalniškim generatorjem do personaliziranega vzorca)

Nina Mršnik in Ivana Blaž s svojo znamko Kobeiagi Kilims znova premikata meje. Projekt, ki sta ga zagnali na Kickstarterju, sta že lani nadgradili z manjšimi čilimi, namenjenimi otrokom. V sodelovanju z Nikolajem Salajem pa sta letos uresničili dolgo napovedani projekt, t. i. Generator vzorcev.

Na posebni spletni strani uporabnik vpiše poljubno besedilo. Računalniški program ga nato s pomočjo iskalnika besed na spletu oblikuje v digitalni kolaž podob in besed, ki ga procesira algoritem. S tem se oblikuje končna podoba čilima, ki ima unikaten in personaliziran vzorec.

Vsi čilimi Kobeiagi Kilims so izdelani ročno, tudi ovčja volna je obarvana ročno, kar počnejo tkalke na Visokem v Bosni in Hercegovini. Žal pa je za to tradicionalno obrt vse manj zanimanja med mladimi v BiH-u, kar pomeni, da bi lahko izumrla. Vsekakor pa s tem edinstvenim projektom Kobeiagi Kilims na inovativen in tehnološko dovršen način ohranjajo in popularizirajo to staro obrt.

• MADIDAH (obujeni makrame in Danko in Ida)

Makrame, ki ga pleteta Danko in Ida Petronijević, ni ne arhitektura ne industrijsko oblikovanje. Je umetelno skorajda pozabljeno obrtniško delo. A bolj kot to so Danko, Ida in njun makrame opomin, kako umetnost in kultura krepita človeški duh in mu dajeta smisel.

Svojo ljubezen do vozlanja vrvi (s katero bi lahko verjetno oblikovala, kar bi si zamislila) negujeta tako dolgo kot svojo ljubezen – prav ta jima je pomagala, da sta z družino preživela obleganje Sarajeva med vojno in pobegnila v Slovenijo. Izgubila sta dom, družino, domovino in prijatelje, ostal jima je makrame.

Če Ida plete, pa danes upokojeni Danko, ki je nekoč delal kot fotograf, vsak dan po nekaj ur sedi za računalnikom in spremlja smernice oblikovanja. Njuno delo (večkrat sicer neuspešno kot uspešno) pošilja arhitekturnim birojem po Balkanu, kot je povedal v pogovoru za MMC. A s svojo "bosansko trdoglavostjo" mu je vendarle uspelo obuti Dina Merlina, ne pa tudi Jana Plestenjaka. Jan?

• GRAND HOTEL KOPER (celostna podoba, AKSL arhitekti in David Tavčar)

Sorodna novica Novi Grand hotel Koper, štirizvezdični hotel za sodobne popotnike

Prenova Grand Hotela Koper je dokaz, kaj je mogoče, če investitor prisluhne arhitektoma in industrijskemu oblikovalcu, kot se je zgodilo v dotičnem primeru. Tandem AKSL arhitekti (Špela Leskovic in Aleš Košak) že tako nikoli ne razočarata s svojimi vpadljivimi interierji, samo spomnimo se na nekdanjo Robbo in Trgovino SISI ali pa Valvas'OR v Ljubljani. Njuni interierji so drzni, barviti, predvsem pa se poigravajo s sloji različnih elementov, ki jih uglasita v celoto.

Tudi pri notranji prenovi objekta, ki ga je zasnoval arhitekt Edo Mihevc, ni bilo nič drugače. A pravi preskok sta naredila, ko sta k sodelovanju povabila industrijskega oblikovalca Davida Tavčarja. Ta je trendovskemu pridihu hotela z novo grafično-vizualno podobo dodal tudi globino, trajnost, če želite.

Oblikoval je vse: od vzorcev preprog do tapiserij, tapisomov na hodnikih in večmetrske ilustracije na steni v restavraciji, logotipa hotela, vzorcev na zavesah, uniform zaposlenih ter celo potiskov na skodelicah, sladkorju in prtičkih. Skratka, detajlov, ki smo jih sicer vajeni pri večjih hotelskih verigah kot del njihovega znamčenja in splošne prepoznavnosti.

• LARA BOHINC (Bohinc studio, Afternoon tea)

Letos smo z zanimanjem spremljali delo britanske oblikovalke slovenskih korenin Lare Bohinc. Odtujenost, osamljenost in pomanjkanje tesnih stikov med epidemijo so bili navdih za njeno zelo obširno kolekcijo Afternoon Tea (Popoldanski čaj). Kar devet novih kosov je predstavila oktobra na 19. Festivalu oblikovanja v Londonu, na začetku decembra pa tudi v ZDA na Design Miami, kjer je bila kolekcija zelo dobro sprejeta.

"Želela sem oblikovati kose, ki te hočejo objeti," je dejala v intervjuju za MMC o svoji zagotovo najbolj igrivi kolekciji do zdaj. "Namenoma sem hotela oblikovati takšne bolj zaokrožene, mehke oblike. Vsi kosi so kot nekakšni kokoni ali prijazne velike živali," pravi.

Industrijska oblikovalka je tokrat presenetila tako z izborom materialov kot barv in oblik. Prvič do zdaj je namreč oblikovala les, veliko manj kosov je iz kovine, še vedno pa ne zapušča njej tako ljubega kamna, marmorja, "ki je tako rekoč večen in ni namenjen potrošništvu", dodaja.

• NIKA ZUPANC (en kalup, več oblik, ogledalo Ghidini 1961)

Slovenska oblikovalka Nika Zupanc se je lani septembra na prestavljenem Tednu oblikovanja v Milanu predstavila z dvema novima kosoma za podjetje Sé, in sicer s temnorjavim žametnim kavčem in svetilom iz marmorja in medenine.

Prav tako pa nadaljuje sodelovanje z italijanskim podjetjem Ghidini 1961, za katero je tokrat oblikovala ogledalo oziroma kolekcijo Gioiello.

Ljubljanska oblikovalka je iskala navdih v neskončnih zmožnostih, ki jih kot material ponuja medenina. Ta je spolirana do popolnosti, zaradi česar daje zloščen videz, kot ga ima nakit.

S postavitvijo preprostega geometrijskega telesa, v tem primeru krogle, v različne oblike, od kroga do ovalne oblike, od trapeza do pravokotnika, ji je uspelo oblikovati zelo raznoliko kolekcijo, za izdelavo katere pa je potreben le en kalup.

• TINA RUGELJ (kolekcija unikatnega pohištva)

Aktualnih slovenskih industrijskih oblikovalcev, izvzemši Niko Zupanc, ki bi imeli dovršeno kolekcijo dodatkov za dom in pohištvo, v Sloveniji tako rekoč ni.

Arhitektka in oblikovalka Tina Rugelj, ki se je javnosti pred leti predstavila z vrtnimi izdelki iz betona, je tokrat ustvarila svojo prvo celostno kolekcijo Pripovedi Jadrana.

Sestavlja jo pet kosov pohištva: Ribičevo svetilo, narejeno iz reciklirane ribiške mreže, dve mizici (Oljka in kamen ter Morje in kamen), preproga Plankton in v žamet odet enosed Jadran, ki daje kolekciji pečat.

"Vsak (kos) pripoveduje drugo zgodbo Jadrana, vse pa se vedno znova vračajo k znanim okusom, vonjem in materialom, ki zaznamujejo sredozemsko kulturo," pravi arhitektka, ki je pri izboru materiala uporabila naravni beli kamen s hrvaškega otoka Brač, les sredozemske oljke in že omenjene reciklirane ribiške mreže.

• NEJC PRAH (Molekula, študija stola)

Stol Molekula Nejca Praha je pravzaprav študija stola, ki ima velik potencial. Kot Nika in Lara je tudi on izhajal iz geometrijskega telesa krogle oziroma oblike molekule.

Izdelan je iz natanko 36 lesenih ročno struženih krogel, ki so med seboj povezane s cevmi, "kot ražnjiči", pravi Nejc. Sam stol pa je obarvan v svetlo sivo barvo in poliran do rahlega sijaja.

Element se ponavlja na pravokotni mreži velikosti štiri krat štiri krat sedem (4 x 4 x 7). "S tem se oblikuje zelo klasična oblika stola s štirimi nogami, sedalom in naslonjalom," nadaljuje Prah, sicer član oblikovalske skupine Ansambel, in doda, da se "končna oblika morda zdi nenavadna, vendar je strukturna ideja dokaj preprosta".

Izvedbeno zahteven stol sta izdelala mizar Branko Vraničar in strugar Vojko Kovač. "Bolj kot ergonomija pa so me zanimale oblikovne in kiparske značilnosti stola," še pove Prah in iskreno prizna, da je stol "približno tako udoben, kot je videti, se pravi, ne najbolj".

• TANJA PAK (Cloudy, ročno pihano steklo)

Posodice vrhunske oblikovalke in umetnice Tanje Pak iz stekla v prahu so del zbirke Cloudy (oblačno). Tanja Pak jih sicer oblikuje in dopolnjuje že nekaj časa, letos pa je zanje prejela tudi priznanje Centra za Kreativnost (Mao) za Izbor odličnega oblikovanja.

Posebnost posodic, izdelanih v dveh barvnih kombinacijah (v črno-beli in prozorno-beli), je postopek izdelave ročno pihanega stekla, ki omogoča plastenje dveh barv. V dolgotrajnem postopku ročnega brušenja se zgornja plast postopoma odvzema, dokler skoznjo ne proseva spodnja plast stekla. "Ta zahtevna ročna obdelava omogoča mehko in taktilno neenakomerno strukturo, ki spominja na kopičenje oblakov in prosevanje svetlobe skoznje," pojasni Tanja Pak, ki je ob nedavni samostojni razstavi v Velenju izdala tudi knjigo Predih.

• VERA FOIS (leseni pribor za "packaste" gurmane)

Nenavadno dolge lesene vilice oziroma ovijalnik je arhitektka in oblikovalka Vera Fois zasnovala za natečaj Centra za kreativnost Design dining, in sicer za pop-up večerjo, na kateri je kuhal Jakob Pintar iz Ta bara.

V setu so: rezalnik (nož), ovijalnik (vilice), srebalnik (žlica) in čistilec (ki ga lahko uporabljamo namesto noža ali pa z njim razdrobljeno hrano na krožniku "počistimo" na kupček in jo s prsti potapkamo po krožniku). "Zasnovala sem pribor, ki preizprašuje naše navade in običaje prehranjevanja, kaj je prepovedano, kaj nespodobno in ali lahko to prekršimo? Odgovor je pribor, pri katerem nespodobno jemo, srebamo, ližemo," pojasni.

Vilice/ovijalnik je bil zasnovan za jed s testeninami. "Želja je bila imeti eleganten pribor, s katerim pa lahko rezance srebaš, jih vlečeš dol in s poslinjenim prstom poješ drobtine s krožnika (...). Krona na vrhu je široka 2,7 cm. Ideja je bila, da se pri hranjenju malo bolj odpira usta, kar sicer za mizo ni najbolj vljudno."

Pri zasnovi kar 26 centimetrov dolgega lesenega ovijalnika je izhajala iz vprašanj običajev in navad prehranjevanja, pri katerem so v zgodovini veljala stroga pravila. "Izhajala sem iz tega, da smo Slovenci edini, ki jemo solato iz iste sklede. Naslov pop-up dogodka je bil Together Apart/Skupaj narazen, se pravi, koliko smo dejansko za mizo narazen ali skupaj. Kar je ostalo slovenskega pri dotičnem jedilnem priboru, pa je predvsem izbor materiala, ki je les."

Pribor je izdelal Jernej Mali, a (žal) ostaja v fazi prototipa, "saj je proizvodnja predraga". "Tako da se malo igram z vprašanjem, koga bi izdelek zanimal."

• DOGODKI, KI SO ZAZNAMOVALI LETO

TRŽNICA PTUJ

Sorodna novica Nagrajeno Ptujsko tržnico nekateri meščani označili za "betonplato, našpikano z roštilj stoli"

Zgodba, ki je zaživela že na začetku letošnjega leta, je bila zagotovo s Plečnikovo nagrado okronana prenovljena tržnica na Ptuju. Določen del prebivalcev namreč ni zadovoljen z njeno zasnovo in izvedbo. Medtem ko je komisija v obrazložitvi nagrade zapisala, da je arhitekturna zasnova (Arhitektura Krušec, AKKA) "drzna in spoštljiva intervencija v bogato in občutljivo mestno tkivo", jo razočarani del meščanov označi za "betonplato, našpikano z roštilj stoli".

Zgodba je pomembna predvsem zaradi vprašanja (izginjajočih) javnih arhitekturnih natečajev in (ne)dialoga, ki poteka med lokalno oblastjo in arhitekti ter prebivalci, ki se morajo z izpeljanim projektom sprijazniti in z njim (so)bivati.

PRIZIDEK IN OBNOVA SNG DRAMA LJUBLJANA

Sorodna novica Električna napeljava iz leta 1911: "Večina gledališč se je obnovila, ker so pač zgorela"

Odstop ravnatelja SNG-ja Drame Igorja Samoborja, saj ministrstvo za kulturo znova ni odobrilo prenove objekta iz leta 1911 in gradnje prizidka, je šokiral javnost. A njegov odstop je osvetlil tudi velike težave, s katerimi se vsakodnevno spoprijema hram kulturne umetnosti.

Zgradba namreč ni potresnovarna, vprašljiva je njena električna napeljava, ki je na določenem delu objekta verjetno stara več kot sto let. Objekt je nefunkcionalen in dotrajan.

Ocena prenove je 44,9 milijona evrov (brez DDV-ja). "To pa ne pomeni, da bo šel ves ta denar za prenovo Drame, ampak tudi za prenovo skladišča v Šentvidu, za nadomestni objekt za izvajanje programa v času gradnje in nadomestno skladišče v času gradnje, za arheološka izkopavanja ter restavratorska dela," je za MMC povedal Iztok Vadnjal, izvedbeni vodja celovite prenove Drame.

Arhitekt Matija Bevk, čigar biro Bevk-Perović je zmagal na javnem natečaju, pa doda, da bi nova arhitekturna rešitev poleg varnostnega vidika imela tudi funcionalnega z dopolnitvijo programov, "ki bodo izpolnili vse manjkajoče programe in funkcije".

SLOVENIJA NA EXPU

Eden večjih letošnjih dogodkov pri promociji Slovenije, poleg predsedovanja Svetu Evrope (zaradi katerega smo si v Evropi nabrali kar nekaj črnih pik), je predstavitev naše države na Expu 2020 v Dubaju.

Za arhitekturno zasnovo paviljona, izbrano na (za nekatere spornem) javnem natečaju, je zmagala skupina arhitektov (Robert Klun, Sandi Pirš in sodelavci). Slovenija se v Dubaju predstavlja z geslom Slovenia. Green and Smart Experience.

Arhitekti so izhodišče, da je Slovenija zelena in sodobnoustvarjalna država, uporabili tudi pri zasnovi paviljona. Ta je obdan v zelenje, na strehi mu dela senco masivna zaobljene pergola, na spodnjem delu pa je umeščen vodni element – kot sinonim za zeleno Slovenijo, ki ima veliko naravnega bogastva v obliki gozdov in voda.

Troetažni objekt ima konceptualno razdeljene notranje prostore za turistično predstavitev naravnih lepot Slovenije, njeno dobro geolokacijsko lego in prostor za poslovno središče.

Arhitekt Sandi Pirš je ob tem poseben hommage namenil enemu od svojih mentorjev, arhitektu Borisu Podrecci, in sicer z izborom rdečkastega marmorja in posode, ki jo je ta veliki arhitekt uporabljal pri snovanju svojih trgov, recimo, Tartinijevega v Piranu.